Camino Banovina z očmi pohodnika
Na Camino v Banovino smo se odpravili konec februarja. Mesec sicer ni najbolj »gor vzet« med pohodniki, saj v teh krajih sicer prisegajo na zeleni maj. V resnici smo ujeli sončno okno v deževni dobi, ki že tako sive dni naredi zares mokre in blatne. Prihod v Hrvatski Čuntić, kjer smo bili ves čas Camina nastanjeni v počitniški hiši Veronika, je bil še v dežju. Skrbnica in lastnica čudovito urejene hiške in etnografskega muzeja je s seboj prinesla popolno razvedritev. Zvezdno nočno nebo in relativno nizke jutranje temperature okoli ledišča so napovedovale sončen dan.
Točno ob uri nas je čakal kombi za prevoz do 22 km oddaljenega Siska, kjer je bil start etape prvega dne. V visokem pričakovanju se je pohodniški dan začel pred katedralo v Sisku, ki jo je popolnoma uničil potres in je cela v rekonstrukciji – generalni obnovi. A prvo besedo si je pohodniška skupinica odlično zapomnila. Banovina ima pestro zgodovino od rimskih prek turških časov do novejše dobe, ki jo je zaznamovala domovinska vojna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in rušilni potres decembra 2020. Lahko bi rekli: kar ni bilo uničeno v vojni, je uničil potres. Nekateri – predvsem sakralni objekti – so utrpeli škodo celo dvakrat. Prvič iz hudobije in sovraštva, drugič pa zaradi korupcije in osebnega bogatenja. Ampak takšna je usoda, ki se je ne da spremeniti za nazaj. Ljudje jo lahko usmerjajo le vnaprej. Rekonstrukcija – na vseh koncih odri in gradbišča, to je bil prvi vtis po prihodu v Banovino, ki ni izzvenel niti zadnji dan Camina Banovina.
Sisak, mesto ob sotočju treh rek, nekoč pomembna točka na trgovski poti, v času skupne države eno najbolj razvijajočih se industrijskih mest, predvsem znan po rafineriji, je doživel svojo renesanso in padec. Industrije je vse manj, pa še tista, ki je delujoča, je po nepisanem pravilu v tujih rokah. Mesto je prehitro ostalo za nami. Nekako se zdi, da se ni v popolnosti vključilo v projekt Camina Banovina. Neukemu je potrebno, da povemo, kje je trasa Camina. Leži JV od Zagreba in le dobrih 50 km jo loči do hrvaške prestolnice. Ampak, koga sploh zanimajo urbana naselja na poti? Veliko bolj želen je vtis obilja, ki ga narava pusti v pohodniških dušah.
Ta je atraktivna že ob sanjavi Kolpi, takoj na izhodu iz Siska, kjer se gradi nova rečna marina. In spet smo nazaj pri neke vrste rekonstrukciji, ki jo lahko opazimo prav na vseh cerkvah v teh krajih, tudi na edini, ki je posvečena sv. Jakobu St. v Mošćenici. Točno tam, kjer pelje zelo prometna cesta med Siskom in Petrinjo, in tudi pripelje v center mesta. Strossmayerjev park in cerkev sv. Lovrenca v Petrinji predstavljata konec etape prvega dne. V prvem pohodniškem dnevu ni izostala niti gastro izkušnja s pečeno postrvjo in ogledom lončarske delavnice. Nato se je čudovit sončen dan že prevesil v dolg in sproščen večer pod gostoljubno streho Veronikine hiše.
Veronika je bila res prvovrstna gostiteljica. Rojena prav v Hrvaškem Čuntiću, sedaj živi v Zagrebu, si je vzela čas in se za teden dni preselila v svojo počitniško hišo, da bi nas crkljala z obilnim pohodniškim zajtrkom. »Nudli«, ocvirki, domača slanina in umešana jajca pač držijo skozi ves dan. Če je bila etapa prvega dne t. i. ogrevalna, je bila drugega dne prava planinska. Iz Petrinje v hrib, mimo smučišča – ja, prav se mi je zapisalo – do mladega župnika v »čizmah« in spet na vrh hriba do edinega planinskega doma v Banovini. Čudovito! Še en dan s soncem obsijan, s pozitivnimi ljudmi, ko se je skupini pridružila tudi Palma, vseveda lepotica, kateri vsi priznavajo, da je dežurni krivec za trasiranje in umestitev Camina Banovina v mrežo poti sv. Jakoba v Hrvaški. Tisti dan in vse dni od prve minute je z nami hodila tudi Kristina, direktorica TZ Grada Petrinje. Ves čas je bila na razpolago za informacije, sproti je dodatno markirala pot in skrbela za dobro vzdušje. Kljub žuljem in bolečinam v nogah ni popustila do konca poti.
Mate – župnik v “čizmah”
Kaj si želeti več kot odlične sogovornike, gostoljubne domačine, skratka ljudi, ki se veselijo gostov, pohodnikov in turistov v teh krajih. Na splošno pa velja, da tam, kjer ni vse s cvetjem postlano, ostajajo ljudje veliko bolj odprti, pozitivni in z veseljem do življenja. Točno tak je tudi Camino Banovina, ki ga konec februarja ne prekriva zeleni plašč, zato tretja etapa skozi zapuščene in pozabljene vasi odstira vojne rane, ki se počasi celijo skozi čas. A zgodovine ni mogoče spremeniti, ne sme se je niti zapisati po diktatu zmagovalca. Treba jo je sprejeti v spomin in opomin za nikoli več.
Sonce nas je božalo tudi tretji in četrti dan po slikoviti in razgibani krajini vse do Topuskega. V nahrbtniku sem s seboj nosil celo kopalke, saj sem si želel telo ob koncu zadnjega – četrtega pohodniškega dne ozaljšati v topli vodi tamkajšnjih term. A glej ga, šment, tudi terme so bile v rekonstrukciji. Najprej sem pomislil na še eno izgubljeno priložnost. Že v naslednjem trenutku me je prešinilo: »Bo pač treba še enkrat na Camino Banovino, v zelenem maju ali pa na kostanjevo oktobrsko fešto.« Camino Banovina ostaja za zmeraj, kot ostajajo prijazni ljudje, pa še rekonstrukcije bodo slej ko prej dokončane.
