Otok Drvenik Mali – Ploča
Drvenik Mali je srednjedalmatinski otok, ki ga domačini imenujejo Ploča, saj enostavno spominja na kamnito ploščo sredi morja, ta pa ujeta v morski prostor kljubuje času.
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Četudi je otok oddaljen le 10 navtičnih milj jugozahodno od Trogirja in zahodno od Drvenika Velog, živi po svojih manirah in navadah. Ploča je še vedno brez vodovoda in kanalizacije, kar pa otoku onemogoča resnejši turistični razvoj. Od kopnega ga deli Drveniški kanal, od večjega bratskega otoka pa prehod Drveniška vrata. S površino okoli 3,43 m² spada med manjše otoke, avtohtono prebivalstvo so Hrvati. Skozi leto živi na Drveniku Malem med 50 in 60 prebivalcev, večinoma ostarelih, otoška skupnost pa ponuja zaposlitev mlademu človeku, ki bi pomagal ostarelim domačinom. Vseh registriranih prebivalcev Ploče je 287, od tega jih kar 166 živi v 36 gospodinjstvih v Petomavarju.
Glavno naselje vseeno ostaja Borak, ki je tudi pristaniški kraj, kjer pristaja trajekt. Razpotegnjenega iz severne na južno stran otoka dopolnjujejo priobalni zaselki Vela in Mala Rina, Petomavar in Dolići ter od morja oddaljeni Velika in Mala Kuknara. Nekoč je bil otok povezan s Splitom, prenočevanje trajekta ob velikem pomolu je kalilo nočni mir, danes pa Drvenik Mali povezuje trajektna linija s Trogirjem in Donjim Segetom. Ladja pride in odide, noči na Drveniku pa moti le letalski koridor do bližnjega splitskega letališča. Enkrat tedensko je otok ostal povezan tudi s Splitom.
Na Ploči obstaja le ena asfaltirana cesta, dolga nekaj sto metrov, med Borakom in Velo Rino. Je pa otok obkrožen s čudovitimi plažami in kristalno čistim morjem. Lahko trdimo, da še ni devastiran s sodobno gradnjo in da ostaja skriti biser na Jadranu, kjer se nam prav lahko zgodi, da ostanemo edini gostje v pristanišču, in to sredi vrhunca turistične sezone. Takrat pa tudi lokalni »šerif« – luški delavec, ki sprejema potnike z linijskega trajekta in skrbi za komunalne priveze, pogleda skozi prste, ko ti brez globe samo še zaželi prijetno bivanje na otoku.
Prav veliko se na Drveniku Malem res ne dogaja. Severni del je odprt na burjo in severozahodne vetrove, v zalivu je precej močan kurenat, ki ustvarja močno podvodno valovanje, s tem pa generira mrtvo morje. V domačinskem mandraču so zavezani ribiški čolni, le en ribič pa redno odhaja na morje. Lahko bi rekli, da ga smemo poistovetiti z znano pesmijo Zadnji ribič z Drvenika. Pristanišče je popolnoma zaprto z novim valobranom, ki so ga zgradili leta 1997 v obliki razpotegnjene črke »Z« in 80 m dolgim kolenastim pomolom, ki je bil obnovljen, ob njem pa pristaja trajekt. V luko vodi 10 m širok morski kanal, za valobranom pa je potegnjen še dodaten manjši pomol, ki loči stari mandrač od nove luke. Pristanišče z globino 3 m, ki se sicer niža proti obali, omogoča privezovanje celo večjih plovil, je pa pristanišče odprto za severozahodne vetrove, zato ob burji ni priporočljivo pristajati na severni strani pomola. Otok ima dva svetilnika, ki signalizirata morsko pot z belimi bliski. Prvi je na glavi valobrana ob vstopu v luko, drugi pa na rtu Pasike na severozahodni strani otoka. V kraju je le še skromen kiosk, kjer je po prihodu trajekta v sezoni mogoče dobiti kruh in rogljiče ter priložnostna, ampak res priložnostna, ambulanta. Na obeh straneh otoka pa iz leta v leto raste število manjših gostinskih lokalov. Otok je bil nekoč samooskrben. Daleč naokoli so bili poznani njegovi ribiči, ljudje še danes posedajo v sencah krošenj rožičev, ki so hranili generacije. Iz rožičev so mleli moko, iz nje pekli kruh in pecivo, namakali so jih v žganje ali pa jih jedli kot energijsko hrano pri delu na polju. Polja so bila očiščena, bogato so rodila, suhozidi so ščitili rodovitno zemljo pred odnašanjem vetra, oljčni nasadi pa še danes prinašajo pomemben zaslužek, saj drveniško deviško oljčno olje slovi daleč po Dalmaciji kot eno najboljših.
Na zahodu otoka je tudi najvišji vrh Glavica, ki z 79 m štrli nad morsko gladino. Z njegovega vrha se dobro vidi močno razčlenjena otoška obala, ki je povsod dostopna. Najlepša peščena plaža je v zalivu Vela Rina. V zalivu ni boj, zato tam ob ugodnem vremenu pristajajo morjeplovci, ki znajo sidrati in uživati v prvinskosti neokrnjene narave. Označeno kopališče jim sicer onemogoča sidranja v neposredni bližini obale, kar pa avanturistov sodobnega kova sploh ne moti, kot tudi ne pogrešajo interneta, saj signal vseskozi izginja. Izobilje miru v tem primeru pomeni želeno dodano vrednost, ki pa ga ljudje lahko uživamo povsod na otoku, predvsem na 11,8 km krožnici čudovitih otoških plaž.
Domačini Drvenik Mali imenujejo Ploča. V avstrijskih pomorskih kartah je zapisan kot Zirona Piccola, kar zagotovo izhaja iz romanskega imena Ziroma – otok, ki je obrasel z gozdom. Drug verjeten izvor je iz grške besede Gyroma, ki pomeni zaokrožen predmet – krog. V preteklosti otok ni bil močneje poseljen in je služil predvsem kot pašnik za živino. V večjem številu so ga naselili ljudje, ki so v času velikih migracij prebivalcev s kopnega na otoke (beg pred Turki) našli zavetje na zemlji, ki jo je z vseh strani obkrožalo morje. Priimki na obeh sosednjih otokih so enaki, kar potrjuje tezo, da je Drvenik Veli in Mali naselila sočasno večja skupina ljudi, ki je prišla iz Drvenika v makarskem Primorju.
Do leta 1908 je bil otok v posesti trogirskih fevdalcev, potem pa so otočani otok odkupili in postali lastniki zemlje. Naravni pogoji so sicer omogočali samooskrbo otoka, ki pa je po drugi strani bila vzročna posledica relativno nizkega življenjskega standarda, majhne natalitete in biološkega izseljevanja najbolj vitalnega dela prebivalcev, kar je pustilo dolgoročne posledice, vidne vse do današnjih dni.
Ploča ostaja otok, kjer se čas vrti z drugačno hitrostjo. Velja ga doživeti in se vračati na domačinsko klopco v pristanišču, kjer prihod trajekta in Vinišćarjevega tradicionalnega čolna (Ive Babin – Vinišćar), ko s svoje lesenjače prodaja dnevno sveže sardelice, pomenita vrhunec dneva, imenovanega »Ploča za vsak dan«.
