Leto 3/ št. 26; Privezi v slovenskem morju
Pred leti si je bilo relativno enostavno urediti privez na slovenski obali, skoraj lažje zastonjkarskega kot pa tistega v marini, saj so te bile polne. Komunalni privezi so rezervirani za rezidente obalnih občin in polno polni, t. i. čakalne dobe gredo preko pet let. Spremenilo se je vsaj to, da uveljavljena praksa »prodam plovilo s privezom« ne gre več naprej. S tem se je vsaj nekoliko povečala možnost priti na vrsto za komunalni privez.
Je pa zanimiva struktura teh privezov. Da jih domačini res potrebujejo, neizpodbitno drži. Vikendaši, ki se vozijo po Sloveniji s koprskimi registrskimi tablicami, pa so druga zgodba. Prijavljeni so na Obali, da bi izkazovali svoje permanentno prebivališče, ki pogosto vključuje tudi povračilo stroškov prihoda na delovno mesto, hkrati pa še legitimizira upravičenost komunalnega priveza, ki praktično ni več mogoč.
Slovenske marine, ali bolje, marine v Sloveniji so posebna zgodba. Nekoč uspešni, celo paradni konji slovenskega navtičnega in turističnega sektorja so danes le še bleda senca preteklih časov. Infrastruktura je zastarela, vlaganja so izostala, ostali pa so ceniki, ki so primerljivi z vsemi urejenimi marinami na Jadranu. Ker govorim v množini, seveda mislim na vse tri slovenske marine: koprsko, izolsko in portoroško. V resnici moramo gledati le proti dvema – shirani Izoli, ki že dlje časa išče novega lastnika, in je prav v teh dneh ponovno objavila namero o prodaji ter pridobila celo dve zavezujoči ponudbi, ter sagi o Marini Portorož, ki se jo dotikamo vsaj enkrat letno, ko prihajamo na sejem in ugotavljamo, da je vse najmanj tako, kot je bilo, ali pa še nekoliko slabše.
Tretja vrsta privezov pa je tista brez kategorije – divja, ko si na dno morja vrgel težji kamen, betonski blok ali kaj podobnega ter si zgradil korpomorto. Znani so idilični privezi pred Ankaranom, v Strunjanu, ne nazadnje v kanalu Sv. Jerneja pa tudi v solinah.
Pomorska uprava RS pa je lani začela z odstranjevanjem betonskih sider z morskega dna, ki služijo za priveze plovil. Najprej so seveda povabili lastnike plovil, da jih sami odstranijo. Nekateri so se odzvali, spet drugi pa so raje plačali zagroženo kazen 300 evrov in mirno pustili plovilo še naprej na privezu, saj tako cenenega priveza pač ni bilo mogoče dobiti nikjer več.
Tako so leta 2019 izrekli 59 prekrškovnih postopkov, med katerimi je 31 lastnikov odmaknilo svoja plovila, z morskega dna pa so odstranili tudi 37 betonskih blokov oziroma sider. Lastniku brez dovoljenja za stalni privez, sidranje ali položitev plavajoče naprave sedaj grozi regresivna globa od 400 do 5.000 EUR, ki pa jo bo Pomorska uprava RS začela v tem letu sistematično uveljavljati ob nadaljevanju odstranjevanja plovil na območju Ankarana in Strunjana. Tam je še 30 nezakonito privezanih bark.
Jernejev kanal je Ministrstvo za okolje in prostor leta 2019 očistilo potopljenih in zapuščenih plovil. Kdaj pa bodo kanal v resnici izpraznili, ga očistili in dokončno komunalno uredili, pa še čakamo na odgovor.
Red naj bo, ampak naj velja za vse. Zavedati pa bi se vseeno morali, da rešitev ni v globah, ampak v vzpostavitvi urejenih razmer, ki bi bile dosegljive slovenskemu človeku v različnih segmentih, statusih in potrebah, potem ne bi bilo več potreb po »črnih« privezih, življenje na skromnem koščku obale pa bi bilo bolj priljudno in po meri človeka. Se bojim, da je do tja še daleč!
Mitja Zupančič
odgovorni urednik