Otok Sveti Grgur
Zadnji, najbolj severni otok v Jadranu, ki je prekrit z zimzelenim sredozemskim rastjem, je Sveti Grgur.
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Domačini mu v čakovščini rečejo Šagargur, ta pa je najbližjim prebivalcem nenaseljenega Grgurja, Rabčanom z Loparja, dolga desetletja predstavljal odlično pašo za njihove ovce.
Od pašnikov do zapora
Ovčereja je bila z leti večinsko opuščena. Otoku, skritemu na morje pod mogočni Velebit, med Goli otok proti jugovzhodu in otok Prvić na severovzhod, pa so se morale ovce zaradi terorja komunistične oblasti celo umakniti. Šlo je za čas od leta 1948−1988, ko je bil na Sv. Grgurju ženski kazensko-prevzgojni dom. Te besede so milo zapisane, v resnici je šlo za ženski zapor, v katerega so bile zaprte informbirojevke, o njem pa se vse do smrti maršala Tita ni smelo govoriti.
Ostanki ruševin
Idilično podobo otoka, ki je v poletnih dneh prava meka za dnevne kopalce, kazijo prav ostanki ruševin tega zloglasnega zapora, ki so ostali raztreščeni po vsej kotlini, ki se razteza od leškega pristanišča v Poratu, naprej globoko v notranjost po sredini otoka, v smeri vznožja vrha Standarac (225 m nad morjem).
V zalivu Sv. Grgur, ki leži na severozahodni strani otoka, so ohranjene ruševine starih zgradb.
Zaliv Sv. Grgurja
Severozahodni zaliv otoka, med rtoma Plitvac in Kosača, je hkrati tudi edini kraj, kjer je mogoče sidrati in pristati ob velikem kamnitem pomolu, ki je včasih služil ne le za deportacijo kaznjenk, ampak tudi za odpremo koksa, ko so ga kopali na tem otoku. Tudi ostanke koksarne je še mogoče videti v tem zalivu, kar še dodatno poslabša vizualno podobo otoka, če že cmoka v grlu nimamo zaradi nepoznavanja polpretekle zgodovine.
Nekoč z imenom Arta
Pa ni bilo vselej tako. Z imenom Arta je Sveti Grgur vpisan že v srednjeveških kartah. Vseskozi je služil kot odličen pašnik rabskim ovčerejcem. V novejšem času je pristal v najemu lovske družine kot lovišče za jelena lopatarja.
Na gregorjevo
Severna stran otoka ni priljudna, pa tudi morje okoli otoka je varljivo, ujeto med Grgurjev in Rabski kanal, pod močnim vplivom velebitske burje, je vredno premisleka pred plovbo, četudi je odmaknjen od prvega soseda, otoka Raba, le dobro miljo in pol. Otok krvave zgodovine, ateističnih oblastnikov, pa je v svojem imenu uspel zadržati svojo svetost. Še več kot to, poslovenili bi ga v otok Svetega Gregorja, svetnika, škofa in filozofa, ki se je rodil med letoma 331 in 340 v Kapadokiji. Goduje 12. marca, na prvi pomladni dan. Po stari vraži je to dan, ko je svetli del dneva postal daljši od temnega, zato so rokodelci na njegov dan začeli delati brez luči. Povezan pa je tudi z ljubeznijo, na gregorjevo se ptički ženijo, prihaja pomlad in v zraku lebdi ljubezen.
Pomenljive prispodobe, ki z imenom identificirajo otok, četudi ga zaradi človeške nečimrnosti žal ne poistovetijo. Med 79-imi hrvaškimi otoki pa je s površino 6,37 km² vseeno spet viden in vpisan na 39. mesto, in predvsem živi svobodno, ko se smejo tudi prišleki prosto gibati po otoku.
Otok Rab je prvi sosed
Ta še zmeraj išče svojo identiteto. Prav bi bilo, da je globoko v dolini, stran od morja ohranjen spominski park na čas brez razumskih dejanj in trpljenja, v spomin in opomin človeštvu za generacije, ki prihajajo, kot bi bilo tudi prav, da se večinsko razpadajoče zidane ruševine odstranijo in se otoku povrne njegov prvotni sredozemski sijaj. Prav bi bilo, da človek pripluje na otok in se zagleda v smaragdno zeleno morje v zalivu Sv. Grgurja, ne pa da ga na desni strani ob vstopu v istoimenski zaliv sprejme opuščena koksarna. Ob poznavanju zgodovinskih dejstev pa je kar težko zavezati barko ob kamniti pomol ali pripravljene priveze ob njegovi levi obali ob vstopu v zaliv, kjer je potrebna previdnost, saj je morje ob obali plitvo in nasuto s kamenjem, zato majhne globine. Ta je dovolj velika ob obali nekdanjega zaporniškega pristanišča, kjer pa je mogoče pristati tudi z večjimi potovalnimi jadrnicami. V turistični sezoni prav tam deluje tudi manjša restavracija, privez pa pogosto uporabljajo tudi ribiške ladje.
Obalo obkrožajo bunkerji
Doživeti Sv. Grgur skozi lepoto, ki je vsem nam ponujena, doživeti njegov navtični utrip in razumeti, kaj vse nas spremlja na njem, gre celostno, skozi poznavanje zgodovine otoka, katerega obalno črno še danes »varuje« kar 42 zapuščenih betoniranih bunkerjev. Sveti Grgur je skupaj s sosednjim otokom Goli močno ožigosal tudi slovenski narod. Anka Sever, diplomantka Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, je v svojem diplomskem delu obelodanila zgodovinska dejstva obeh otokov kot koncentracijskih taborišč za »informbirojevce«, zagovornike resolucije Informbiroja. Zanje je oblast izbrala težko dostopna otoka, Sv. Grgur in Goli otok, da bi bili kot spoznani sovražniki takratne države podvrženi nenehnemu fizičnemu in psihičnemu pritisku in bili razčlovečeni, potem ko so bili poslani na družbeno koristno delo v izolacijo in na spreobrnitev. Veljalo je, četudi so bili izpuščeni, »informbirojevci« niso nikoli bili svobodni.
Le s poznavanjem zgodovinskih dejstev se neslavna zgodovina ne bo več ponovila, otok pa bo še naprej pašnik za divjad, ovce in ljudi, ki vsak s svojimi sanjami in pričakovanji priplujejo po modrem plašču v zavetje zimzelenega otoka.
