Leto 3/ št. 30; Ta rdeči fičko

Vse države, pa tudi naša, in z njo strategi turizma so v novi, pokoronski dobi spoznali, da je treba domače goste nagovoriti, naj počitnikujejo večinsko doma. Rdeči fičko je glavni akter tokratne celovite oglaševalske kampanje, ki jo je pripravilo Turistično združenje Portorož, s katero želijo obuditi spomin na čase, ko smo z družino in prijatelji preživljali poletja na slovenski obali, pred tem pa se s fičkom, ki je bil do vrha naložen s prtljago in živžavom v avtu, dolge ure vozili do Črnega Kala, da bi prvič uzrli morje.

Hvalevredna akcija, ki opogumlja, da smo se iz nedavne zdravstvene krize tudi nekaj naučili, in da v resnici mislimo drugače. Seveda pa je to le hipoteza, ki jo bo mogoče analizirati šele ob koncu poletne turistične sezone.

Optimizem so dodatno vlili tudi pričakovani turistični boni, okoli katerih se že vnaprej dviga mnogo prahu. Že ime in namen sta sporna. Nekateri ugledni gospodarstveniki v turizmu opozarjajo, da bi jih bilo bolj pravilno imenovati nastanitveni boni, saj so namenjeni le nastanitvi na destinaciji brez zajtrka ali z njim, kar pa nikakor ne pomeni pomoči in podpore celostnemu turističnemu sektorju. Kakršni smo kot narod, kar kličejo k politizaciji in manipulacijam ter iskanju inovativnih rešitev glede njihove unovčljivosti.

Fičko je odlična prispodoba minulih časov, čisto ljudski avto, ki pa je bil najbolj razširjen v navadni beli barvi. Rdeča je vpadljiva in kričeča, v pregretih časih lahko vzbuja nekatere pomisleke, drži pa kot pribito, da je tudi slovenski narod covid-19 ekonomsko oslabil, zato fičko postaja spet aktualen. Pot do slovenske obale pa v špici sezone traja skoraj enako dolgo kot v fičko časih, le da gre pot do novih doživetij preko viadukta Črni Kal po avtocestah do obale. Vsaka podobnost je torej le naključje, ali pač?

Vračanje nazaj na slovenske destinacije pomeni korak naprej v nova doživetja, ki so bila zasnovana v letih pred krizo in enaka ostajajo ponujena. Malček konfuzno, ampak enako ostajajo ponujene tudi nespremenjene cene, ki so na destinaciji Portorož na visokem prvem mestu v državi, kako pač ne, saj hotelirji in lokalni turistični guruji želijo ponuditi petzvezdična doživetja za zahtevnega gosta, tudi domačega. Slednji pa zagotovo ne bo prišel na obalo le zaradi prebujene nostalgije, sploh pa se ne bo vrnil nazaj zaradi nostalgije do rdečega fička.

Napoved, ko so v preteklem letu na destinaciji Portorož & Piran slovenski gostje prispevali 75.000 nočitev, letos pa naj bi jih 150.000, s tem pa v turistično blagajno vplačali blizu 600.000 EUR iz pobranih turističnih pristojbin, je smela, želena, verjetno pa težko dosegljiva, četudi bi iskreno želeli, da bi bila realna in uresničljiva.

Slovenija je lepa, raznolika in zelena destinacija. Zadnjih nekaj let je predvsem v tujini uspešno promovirana s strani osrednje STO (Slovenske turistične organizacije) kot varna država, zelo primerna za družinski in butični turizem. Tudi njeni deležniki, promotorji turizma, so v ozkem krogu skrbno izbrani. Žal pa se dogaja, da so v koronačasu postali samozadostni oglaševalci lastnih turističnih akcij in produktov, ki se berejo nekoliko nekritično po vzorcu, da je morje slano in trava zelena, kar pa je premalo že za manj zahtevnega gosta, kaj šele za petičnega, ki je tako zaželen v naši deželi. Podoben vzorec, le še bolj samovšečno naravnan, je mogoče zaslediti tudi pri naši južni sosedi, a o tem v julijskem komentarju, ko bomo poti in stranpoti poletne turistične sezone 2020 že lahko občutili na lastni koži neposredno vzdolž in poprek Jadrana.

Turizem smo ljudje, je znana krilatica iz preteklih časov, ki pa ostaja še kako aktualna, a lahko poruši vsa dobrohotna pričakovanja, enako tudi turistični boni, ki jih Slovenci bolj razumejo za pohajkovanja v zelenem kot pa v modrem.

Skozi desetletja se je pač izoblikovala doktrina, po kateri je bistvo poletja kopanje v morju in poležavanje na jadranskih plažah, slovenska obala je namenjena zahodnim in severnim sosedom. Del domače publike se drži tradicije in že vsa leta pohajkuje po hribih in uživa v zdraviliščih, jezera se dotakne le ob dnevnem kopanju. To navado pa bo rdeči fičko le s težavo preobrnil.

Dejstvo je in ostaja, da je Slovenija moja dežela, varna in relativno čista, da v njej živimo pošteni in delavni ljudje, ki pa ne znamo ceniti sebe niti svojih priložnosti. Upam, da bomo znali biti bolj modri, medsebojno spoštljivi in zadovoljni, predvsem pa samozaščitni.

Prav slednjo vrlino potrebujemo, ko zapuščamo državo. Preverili smo na naši južni meji, na treh obleganih mejnih prehodih, ob vstopu v obljubljeni poletni raj, ko z vstopno online registracijo najavljamo svoj prehod državne meje. Pooblaščeni organ – obmejni policist – natančno pregleduje dokumente, ki jih v zaščitnih rokavicah za enkratno uporabo prevzame v svoj urad in v njih ostane celotno izmeno. Brez razkuževanja rokavic nam dokumente nato tudi prijazno vrne, in tako ponavlja ves čas, ko je v službi.

Virus je očem neviden, zato toliko bolj nevaren, ne širi se samo kapljično, ostaja tudi na materialu, na stvareh, torej tudi na dokumentih, osebnih izkaznicah, potnih listih, pogodbah, kopijah zemljiških izpiskov … Nerazkužene zaščitne rokavice pa ostajajo odličen vir za potencialne okužbe, še predno smo prvič zavzdihnili: »Glej glej, morje bližine!«

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Podobne teme:

• Z rdečim fičkom v Portorož in Piran
• Poletna sezona v Portorožu in Piranu zaobšla virus
• Odkrivanje Istre preko video razglednic
• Uspešna poletna sezona za Portorož in Piran
• Leto 6, št. 69; Ni vse zlato