Leto 4/ št. 38; Solidarnost
Nedavno se je končala deveta ponovitev najbolj nore dirke solo jadralcev okoli sveta, brez postanka in brez zunanje pomoči. Ljudje morajo zagotovo razmišljati, kakšen tip človeka se spravi na oceane, da bi sam s svojim znanjem, trmo in vztrajnostjo preizkušal srečo na morskih prostranstvih in izpostavil lastno življenje, četudi smo na dolgi rok menda vsi mrtvi. Kaj ga žene, kakšni so njegovi vzgibi, pa tudi, s kakšnimi izzivi in travmami ter nevarnostmi se srečuje na 24.365 preplutih navtičnih miljah?
Njihovo borbo z morjem, naravo, tehniko in samim seboj sem spremljal dolge tedne. Dirke ne dojemam le kot ekstremnega in vrhunskega športnega dogodka, ampak jo implementiram v življenje nas navadnih smrtnikov, saj kaže na vse poti in stranpoti sodobne civilizacije in izzivov časa, ki mu pripadam.
Zapisana trditev zahteva pojasnilo. Človek je v osnovi sicer družabno bitje, a hkrati popoln individualist. Jadralci so alfa samci in samice, enaki, kot jih lahko danes spremljamo s TV-ekranov. Za razliko od televizijskih imajo znanje in sposobnost udejanjiti svoje sanje. Le proti naravi ne more nihče, niti ekstremni športniki. Najsodobnejša navigacijska tehnologija Adrena je bila seveda nepogrešljiv pripomoček tudi tokratne tekme za sprejemanje taktičnih odločitev, ponujena vsem 33 sodelujočim. Sedem izmed njih se je odločilo za aplikacijo Dorado Routing, ki jo je razvilo hrvaško podjetje Five Agency, uporablja pa podatke slovenskega Arso. Uporabljala sta jo tudi prvo- in drugouvrščeni skiper, a sila narave je bila čestokrat močnejša od tehnologije. Vreme je skrajno nepredvidljivo, polno ekstremnih pojavov. Na Južnem oceanu je celo kasnejši zmagovalec Yannick Bestaven napisal, da živi kot žival na vseh štirih. Nesrečnemu Kevinu Escoffierju je prav brutalno morje razklalo jadrnico in jo potopilo. Stekla je reševalna akcija. Veteran Jean Le Cam je bil najbližje nesrečniku in prvi, ki je prišel na kraj nezgode. Spremeniti je moral kurz in se zaustaviti, da je pomagal človeku v oceanu. Na pomoč sta priskočila še Yannick Bestaven in nemški skiper Boris Hermmann. Vsi so sprejeli plemenito odločitev, najprej življenje, potem nadaljevanje tekme, a za to sta potrebni srčnost in solidarnost, te pa med športniki ne manjka. Sploh se zdi, da so bili na koncu nagrajeni z izvrstnim jadranjem vsi trije, med njimi je tudi Bestaven, ki je postal s pomočjo podeljenega časovnega bonusa zaradi reševanja, tega mu je podelila mednarodna regatna komisija, tudi zmagovalec tokratne tekme.
Ja, o solidarnosti govorim, in poti, ki določa cilj, o nesebičnosti in neegoizmu, ki ga manjka med nami. Če le pomislim, da se v Piranu prepirajo o pasjih drekcih, ki se čudežno pojavijo vsak večer, ko noč razgrne svoj plašč, se vprašam, kako bi ti ljudje odreagirali po tednu dni samotne tekme sredi oceana. Ali bi bili pripravljeni zaustavili svojo barko in pomagati sočloveku, ko niti pasjega dreka ne uspejo pospraviti v vrečko. Tu pa vrhunski šport, tudi skozi primer dirke okoli sveta, trči ob čisto vsakdanje življenje. Veljajo dejanja, ne pa splošni vtis, širokoustenje, blebetanje in poneumljanje naroda, kakršnemu smo priča tudi v naših krajih.
Časovna bonusa sta dobila tudi Boris – 6 ur in veteran Le Cam – 16,5 ure, ki je tudi vztrajal in s spretnostjo profesionalnega pomorščaka na krov svoje barke rešil nesrečnega sotekmovalca, nato pa nadaljeval tekmo, na katero pa je vseeno padla senca dvoma. Pri svojih letih je vedel, da je to skoraj zagotovo zadnja tekma okoli sveta, a je človeka postavil pred osebni rezultat.
Kako pa bi lahko razumeli dejstvo, da je edini Nemec na tokratni dirki, Boris Hermmann, sicer zaostajal za Francozem Dalinom, ki je prvi prečil ciljno črto, a bi ga z dobičkom časovnega bonusa matematično gledano, četudi z 90 nmi zaostankom, na koncu prehitel. Tako bi galijski skiper na domačem pragu ostal brez zmage, kar se je na koncu sicer tudi zgodilo, a vseeno je ta ostala v francoskih rokah.
Ups, tu pa je spet potreben razmislek. Pred očmi svetovne javnosti se je le 90 milj pred ciljem zgodila nesreča. Nesrečni nemški skiper je javil, da je v Biskajskem zalivu doživel nezgodo ob bližnjem srečanju s francosko ribiško ladjo, ki mu je poškodovala jadrnico do te mere, da je sicer lahko plul naprej z zmanjšano hitrostjo in po 23.275 preplutih miljah izgubil bitko s časom. Izpuhtel je tudi ves časovni bonus in zmaga ni pristala v nemških rokah.
Nesrečno naključje ali teorija zarote, ki meče senco dvoma tudi na dogodek, kakršna je tekma solo jadralcev okoli sveta? Odgovor ni enoznačen, se pa bojim, da se je zgodil preblizu kopna, da bi bil imun na neumne človeške viruse, ki razsajajo predvsem v razvitem delu sveta. Ne, jadralke in jadralci so srčni ljudje, za razliko od zlikovcev, oblastnežev in drugih hlastačev po moči, ki bi jih vsaj za kakšen teden poslal same v temo oceanskih noči, brez teorij zarote, a z več vozovnicami za psihiatrijo.
Še to; večina poškodb jadrnic je bila zaradi trkov v neznane predmete, ki nekontrolirano lebdijo na širnih oceanih. Kdo je kriv? Taisti človek, zmeraj on, v dobrem in slabem. Analiza Vendée Globe je torej lahko dober poduk vsem nam za lažje obvladovanje vsakdanjih priložnosti pri iskanju novega načina in kakovosti življenja. Le medčloveška solidarnost, vzajemnost in kolektivna odgovornost nas bodo rešili iz zagate zdravstvenih in ekonomskih kriz, sicer nam ni pomoči. V tem primeru bodo tudi občinski piranski kakci čez noč postali obvladljiva in zares nepomembna stvar.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
