Leto 4/ št. 39; Pomorska Slovenija 2021
Nedavno minuli dan pomorstva Slovenije, ko smo pred 30-imi leti sprejeli deklaracijo o pomorski usmeritvi države, je šel mimo javnosti precej neopaženo. Menda je spet kriv koronavirus in ukrepi za njegovo zajezitev. Vse prepogosto pa se zdi, da je covid-19 predvsem le dober izgovor, da lahko kaj spregledamo ali preskočimo v enostavnejšem in lahkotnejšem ritmu.
Ko je kapitan Giorgio Ribarič za naš časopis ekskluzivno napisal praznično voščilo, je predvsem opozoril na velike probleme, ki jih imajo pomorci, s tem pa tudi slovenska dekleta in fantje pri vkrcanju in izkrcanju z ladje v teh pandemičnih časih. Že res, da smo se pred točno tremi desetletji na deklarativni ravni odločili, da smo pomorska država, ta pa je za pomorsko branžo in pomorce v vseh letih storila precej malo. Še več, izgublja stik s svetovnim trgom in caplja za sodobno evropsko pomorsko zakonodajo.
Zdi se, da je celo bolje iz koledarja izpustiti enkrat letno slavnostno akademijo, kot pa se enkrat letno spomniti, da v državi obstaja tudi pomorstvo kot pomembna gospodarska panoga. Po ocenah Eurostata, za leto 2020, je na svetovni ravni v zadnjih desetih letih obseg ladijskega prometa z blagom zrasel za 51,7 % in še raste. Indeks rasti v letu 2020 je bil 2,8 %, svetovna flota predstavlja 23.400 ladij. Neposredno generira 57 bilijonov EUR BDP in zagotavlja 780.000 delovnih mest, neposredno pa še 38 bilijonov EUR BDP in 540.000 zaposlitev. Vsak 1 mio EUR ladijskega pretovora ustvarja dodano vrednost 1,8 mio EUR nekje v svetovni ekonomiji.
V zadnjih 30-ih letih se v slovenskem pomorstvu ni zgodilo prav veliko lepega. Skrbi dejstvo, da smo vmes izgubili edinega slovenskega ladjarja, ki ga je prevzel tuji lastnik, kar je sicer običajna praksa na globalnem trgu, in vredno polemiziranja edino v domačih logih. Od leta 2017 je slovensko družbo vodil Jochen Döhle iz Peter Döhle Schiffahrts-KG. Temu pa je država namesto hrbta nastavila davčno zanko in ga pahnila v negotovo prihodnost. Šlo je tako daleč, da je bil sprožen celo upravni spor glede pravilnosti davčnega obračunavanja in s tem tudi nakopičenega fiskalnega dolga po Zakonu o davku na tonažo (ZDTon, sprejet 22. 6. 2007, v uporabi od 13. 1. 2009), ki med 29 členi v 17. členu med drugim tudi določa prodajo ladje med povezanimi družbami. Poenostavljeno: ladjar, ki proda svojo ladjo kot osnovno sredstvo, je dolžan v roku 5 let dohodek iz naslova kupnine reinvestirati v novo ladjo, sicer pa je obvezen povrniti razliko za nazaj med davkom od dohodkov pravnih oseb v zvezi s to ladjo, ki bi ga plačal, če te ladje ne bi vključil v sistem davka na tonažo in že plačanim davkom na tonažo v zvezi z dotično ladjo.
Upravno sodišče je po večletni sagi sicer pritrdilo trditvam Splošne plovbe d.o.o. o pravilnem obračunavanju in prikazovanju plačila davka od dohodkov pravnih oseb v sistemu davka na tonažo od dohodkov iz poslovanja z ladjami v mednarodni plovbi. Izčrpani slovenski ladjar pa v svojem portfelju nima več niti ene ladje, pač pa le še upravlja s petimi tovornimi ladjami, ki so v lastni nemškega lastnika. S petletnim mandatom sedaj Splošno plovbo d.o.o., Portorož vodi Claudio Manuel Aguayo Herrera, ki je od leta 2004 do prevzema portoroškega podjetja vodil družbo Döhle Latinamerika S. A. Splošna plovba d.o.o., ki je ob ustanovitvi, 22. oktobra 1954, začela z eno ladjo nosilnosti 525 ton, v resnici sedaj v svoji lastni floti ne premore več niti ene ladje. Skupina Splošna plovba pa poleg matičnega podjetja Splošna plovba d.o.o., Portorož – Slovenija, vključuje še Genshipping Corporation (Monrovia, Liberia), Lucija Shipping Company Limited (Marshall Islands) in Primorske novice.
Kaj pomeni upravljati z ladjami? Upravljanje pomeni tehnični in kadrovski management na ladji, vse skupaj pa se sliši zelo učeno. Matična slovenska družba torej skrbi za vkrcanje in izkrcanje posadk ter njihovo primerno izobrazbo ter za tehnično vzdrževanje ladij. V Portorožu zaposlujejo še 28 ljudi, povprečno številčno stanje ladijskih posadk je 19. Na vseh ladjah, s katerimi upravlja Splošna plovba d.o.o., so med oficirji zastopani tudi slovenski pomorščaki, mornarji pa so večinsko s Filipinov. Na tak način sedaj po svetovnih oceanih plujejo ladje: TD Hamburg, TD Tokyo, Rossana, Rosalia in Pohorje, s katerimi upravlja nekoč svetovno priznani slovenski ladjar. Prve štiri naštete ladje so za prevoz razsutega tovora, Pohorje pa za prevoz zabojnikov.
Nikakor pa ne smemo spregledati velike izobraževalne vloge, ki jo je vseskozi imela Splošna plovba, ko je mnogo let štipendirala dijake in študente pomorstva, predvsem pa poskrbela, da so pripravniki bili vkrcani in uspešno opravili kadeturo in asistenturo. Štipendira še sedaj, v tem trenutku osem mladih ljudi. Nekoč utečena rutina vkrcanja kadetinj in katedov, pa danes skoraj ni več mogoča, saj o vkrcanju pripravnikov na ladjo odloča lastnik, in ne ladijski upravitelj. S tem zatečenim dejstvom pa je v slovenskem pomorstvu začela zevati velika vrzel, ki bo imela dolgoročne poledice, v najbolj črnem scenariju morda celo zaton slovenskega pomorstva in pomorščakov.
No, navkljub vsemu se je v ozko izbranem krogu vseeno slavilo 7. marec – dan pomorstva Slovenije. Na Upravi za pomorstvo je v Kopru zaživel nov center za varnost in nadzor prometa na morju. Ta nadzornikom prinaša številne novosti in tehnološke rešitve, ki bodo olajšale nadzor in povečale varnost na morju. Mag. Jadran Klinec, direktor uprave RS za pomorstvo, je pojasnil, da štejejo za največjo pridobitev glavne senzorje – predvsem radar, ki bo namenjen zaznavanju plovil pa tudi oljnih madežev v morju. Pomembna pridobitev je tudi videonadzor oziroma termovizija, ki bo prišla prav v primerih iskanja in reševanja. Dodatni vremenski senzorji in detektorji radijskih frekvenc bodo omogočali še boljši nadzor na morju in pravočasna opozorili pomorce v smislu varne plovbe na morju. Vrednost investicije je 2,3 mio EUR, večinsko je financirana iz pridobljenih EU-sredstev.
Kako pomorski smo, se vidi tudi po odmevih tematskih medijskih sporočil ob prazniku slovenskih pomorcev, ki jih je več na Hrvaškem kot pa doma v Sloveniji. Zato je prav, da sklenem z misijo: oljni madeži na morju niso oljčni madeži, kot pišejo nekateri stanovski kolegi, pa tudi dan slovenskega pomorstva ni isti kot evropskega ali svetovnega. Slovenski je 7. marca, evropski 20. maja, svetovni pa vsako leto konec septembra. To zna iz glave povedati kapitan Bruno Volpi Lisjak, ki v 90. letu vztrajno ozavešča, piše in izdaja knjige o morju in pomorcih, da bi ljubi Slovenci morda enkrat znali ceniti pomen morja.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
