Viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff
Zaradi svojega geostrateškega položaja je bil otok Vis že od nekdaj zelo pomemben. Prevladovalo je mnenje, da je gospodar otoka Visa tudi gospodar celotnega Jadranskega morja. Leta 1866, le eno leto po izgradnji viškega svetilnika Stončica (velika lanterna), je v Viškem kanalu prišlo do zelo znane bitke pri Visu. Spopadli sta se avstrijsko in italijansko vojno ladjevje. Na avstrijskih bojnih ladjah je bilo veliko pogumnih dalmatinskih in slovenskih mornarjev, ki jim je poveljeval Wilhelm von Tegetthoff, mož slovenskih korenin, rojen v Mariboru. Prav njemu gredo največje zasluge za zmago nad italijansko mornarico.
V antičnih časih Issa, danes otok Vis. Od celine je oddaljen 25 navtičnih milj, od najbližjega večjega otoka, Hvara, pa 10 milj, zato ga smemo upravičeno prištevati k zunanjim otokom Jadranskega morja. S površino 89,7 km² je deveti po velikosti na Jadranu. Njegova 85 km dolga obalna črta s 54 zalivi in dvema velikima mestoma, Visom in Komižo, pa nudi ognjišče okoli 3600 otočanom.
Kako strateško pomemben je bil Vis skozi čas, kažejo vsi njegovi gospodarji, ki so se menjavali na oblasti od antike naprej. Zadnja arheološka izkopavanja so potrdila tezo, da je bil otok poseljen že v bronasti dobi (2. tisočletje pr. n. št.). Naselje Vis se je močno razvijalo v času grške Isse. Otok je bil že v antiki vozlišče trgovine z oljčnim oljem in vinom, kar potrjuje raziskani antični brodolom iz 2./1. stoletja pred Kristusom, ko so v zalivu Vela Svitnja našli več kot 600 amfor. Mesto je najbolj napredovalo v rimski dobi. V takratnem času so Rimljani zgradili terme in gledališče, ki je sprejelo celo 3000 gledalcev, pa vadbišče in mnoge druge monumentalne stavbe. Že leta 949 je bizantinski cesar Konstantin v svojih zapiskih omenjal Vis. Posebno vlogo mu je dala večkratna nadvlada Benetk, prvič že davnega leta 1278. Turški gusar Uluz Alija je leta 1571 napadal Vis. Leta 1612 je začela na otoku delovati celo prva šola, ki jo je obiskovalo 20 učencev.
Sredi 19. stoletja je prišlo na stari celini do velikih nacionalnih in političnih sprememb. V srednji in južni Evropi so divjale vojne, po katerih so nastale velike zedinjene in centralizirane politične tvorbe. Tako sta nastali Nemčija in Italija. Prav Italija je ob zedinjenju izrazila močne interese po vzhodni jadranski obali in otokih, ki pa so po dunajskem kongresu leta 1814 pripadli Avstriji. Takrat je Avstrija tudi dejansko začela z načrtovano izgradnjo pomolov, kapitanij in svetilnikov na Jadranu.
Poglejmo, kaj vse se je dogajalo na Visu od začetka 19. stoletja pa tja do današnjih časov. Po padcu Beneške republike leta 1797 je otok Vis prvič prišel pod avstrijsko oblast, ki pa jo je s pohodom Napoleona že leta 1805 izgubil. Zavladali so mu Francozi. Med letoma 1810 in 1815 so z Visom upravljali Angleži, a je leta 1815 otok spet prešel pod avstrijsko upravo. Tako je ostalo do konca prve svetovne vojne leta 1918, ko je padla avstro-ogrska monarhija. Nato ga je okupirala Italija. Od konca druge svetovne vojne leta 1945 do leta 1991 je otok Vis ena najpomembnejših jugoslovanskih vojno-pomorskih baz. Šele v času samostojne Hrvaške, po letu 1991, smejo na otok stopiti turisti.
Mesto Vis se nahaja na koncu globokega in varnega zaliva Sv. Jurija. Strmi bregovi otoka so mestu Visu omogočili razvoj v obliki peščene ure iz smeri Kuta in Luke. K spajanju teh dveh smeri je pripomogla izgradnja župnijske cerkve »Gospe od Spilica«, postavljene skoraj na sredini med obema deloma mesta. Skozi zgodovino se je mesto Vis razvilo v tipično sredozemsko mesto z veliko trgov in utrdb. Že na samem vstopu v zaliv nas sprejmejo dobro ohranjena trdnjava sv. Jurija (Fortica), ruševine trdnjave Welington in Češka vila, kot so jo poimenovali domačini. Prvotno je bila to vila, ki jo je zgradila bogata viška družina Topić in jo prodala Dubrovčanu Kovačeviću, on pa Čehom. Ti so jo preuredili v hotel, ki je danes žal zapuščen. Mestna riva je prostrana, z veliko navtičnih privezov, ki so poleti vedno polni privezanih plovil. Po burji je v Viškem zalivu lahko precej valovito, takrat prav boje pod Češko vilo nudijo boljše zaklonišče pred sunki vetra, omogočajo bolj varen privez in mirnejši spanec na barki.
Na splošno je jadralni šport v tamkajšnjih krajih zelo priljubljen. Otok obiščejo jadralci na znameniti Viški regati, ki je bila prvič organizirana že leta 1934. Zaradi množičnega odziva je številčno omejena na 160 posadk, kolikor je tudi privezov na obali. Traja tri dni. Start je v Splitu, nato skozi Splitska vrata do mesta Vis, drugi dan po Viškem zalivu in tretji dan nazaj do Splita. Druga, Komiška regata, je mlajša in poteka iz Splita mimo zahodne obale otoka Šolta do Komiže in nazaj. Velja omeniti, da od leta 2007 z začetkom in ciljem na Visu poteka tudi najdaljša in najbolj zahtevna regata na Jadranu, imenovana Jadranska regata. Jadralna ruta poteka od Visa mimo otoka Sv. Andrija in Dubrovnika, nato do Palagruže in nazaj na Vis. Primerna je za vrhunske jadralne posadke, ki jih ni veliko.
Otok Vis slovi tudi kot gastronomska točka. Viška pogača, sardela na ražnju in ribji brodet z mineštro in fižolom, narejen brez belega česna in peteršilja, je le nekaj poslastic za brbončice. Viško podnebje je že od nekdaj zelo naklonjeno za gojenje trte, tako otok slovi po najboljšem vinu še iz grških in rimskih časov. Danes je posebej prepoznavno avtohtono suho belo vino vugava (bugava), ki raste izključno na viškem vinogorju (Podšpilje, Podhumlje in Dračevo polje ter nad Komižo) ter plavac in plavac mali, gosto in močno črno vino s peščenih polj Visa in Biševa.
Kar dva svetilnika iz 19. stoletja nas opozarjata, da prihajamo v viški akvatorij. Svetilnik Stončica stoji na skrajnem severovzhodnem rtu otoka, ki mu rečemo tudi glava otoka. Zgrajen je bil leta 1865, sestavljata ga osmerokotni stolp in pritlična zgradba s skupno površino 320 m². Že na daleč je viden in zelo markanten iz smeri Hvara in Paklenih otokov, kakor tudi iz smeri Korčule, kot da bi zasedal ves Viški kanal. Njegov kamniti stolp kljubuje vetrovom z vseh strani, luč pa ponese 38 m nad morje.
V njegovi neposredni bližini je potekala velika viška bitka, 19. julija 1866, v kateri je avstrijsko bojno ladjevje pod poveljstvom viceadmirala Wilhelma von Tegetthoffa premagalo italijansko. Takratni telegrafist je prav v morju pod svetilnikom sporočil Avstrijcem, da se približuje italijanska bojna flota. V spomin in opomin na takratne dogodke je slovenska akademska slikarka Dora Plestenjak naslikala viško bitko z oljem na platno (400 x 100 cm, 1996) in jo podarila Višanom. Slika krasi pritličje viškega hotela Tamaris, ki je našel svoj prostor v nekdanjem narodnem domu prav na osrednjem delu viške rive. Slovenci pa smo v revolucionarnih časih odstranili kip viceadmirala, ki je stal v parku pred današnjim mariborskim rektoratom. Tudi leta 2012 postavljena mariborska razstava o pomenu tega slovenskega visokega pomorskega oficirja avstro-ogrske kraljeve vojne mornarice spomenika še vedno ni vrnila nazaj na njegovo mesto.
Kako pomemben je bil Višanom svetilnik Stončica, govori podatek, da so v času druge svetovne vojne domačini v zemljo zakopali luč iz svetilnika, da so njeni kristali ostali varni pred bombnimi napadi. Po napadih so bile leče takoj vrnjene na svetilnik in luč postavljena nazaj v funkcijo, tako še danes neumorno oddaja bele bliske na vsakih 15 sekund. Luč se ugasne ob jutranjem svitu in prižge ob mraku. Svetilnik je sicer avtomatiziran, a se na njem še vseeno izmenjujeta dva svetilničarja. Vrsto let je na svetilniku Ivan Bulić Ico, najbolj znani jadranski svetilničar, ribič in umetnik, ki iz naplavin modelira skulpture rib in izdeluje ogrlice. Tihožitje svetilničarjevega vsakdana v zadnjem času motijo turisti, predvsem tisti, ki so poiskali delček miru na »lanterni« kot sodobni Robinzoni, ki dosežejo svetilnik po ozki uhojeni poti iz zaliva Stončica. Na rtu Stončica imajo poseben čar jasne noči, takrat zvezde svetijo s posebno močjo. V takšnih nočeh se proti severu vidi Split, podnevi pa oko seže proti jugu vse do otoka Sušac. Tudi zato je Stončica upravičeno eden najlepših svetilnikov na Jadranu.
Otok Vis premore še en svetilnik iz časa Avstro-Ogrske, svetilnik Host. Zgrajen je bil davnega leta 1873 na istoimenskem otočku na neposrednem vhodu v Viško luko. V preteklosti je ob zagotavljanju varne plovbe v zalivu opravljal tudi nalogo poštne postaje. Ime je dobil po britanskem kapitanu bojne ladje Williamu Hostu, ki so ga klicali tudi mladi Nelson. Z britansko pomorsko floto je leta 1811 v veliki pomorski bitki premagal številčnejšo Napoleonovo ladjevje. Bil je heroj, v zadnjem času pa so se raziskovalci dokopali do podatkov, da se je menda prav dobro naučil tudi gusarske obrti.
Sploh je bil otok Vis sinonim za gusarje in za Slovence, ki se neznansko radi vračamo na Vis. Prav iz mesta Visa pa prihaja tudi Jakov Kordić, dolgoletni profesor zgodovine na ljubljanski Gimnaziji Šentvid. In vsi so ga klicali Gusar, čeprav je bil pravi maneken in džentelmen, ampak enostavno, bil je Višan!
