Ferdinando Zorović Ferdi
Skrbnik lošinjskega logerja Nerezinac
Ferdinando je človek dejanj in neizmerne volje, ki nikoli ne obupa, ko sledi zastavljenim ciljem. Eden takšnih je bila tudi obnova logerja, težaške barke za prevoz peska, apna, lesa in drugih gradbenih materialov. Ko je že vse kazalo, da je izziv le prevelik, se je zgodil čudežni preobrat, in kot feniks iz pepela je vstal obnovljeni lošinjski loger Nerezinac.
Pogovarjal se je: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
eM: Ferdinando Zorović, kaj vas žene v takšne projekte?
Do sedaj nismo imeli takšnega plovila, imeli pa so ga naši predniki, in mi smo dolžni ohranjati to našo otoško tradicijo. Lošinjski loger nas končno postavlja tja, kamor sodimo. Otok Lošinj pač slovi po lošinjskih kapitanih in »jedrenjakih«, zato ni presenečenje, da vsako leto organiziramo tudi večdnevno festivalsko dogajanje Z lošinjskimi jadri okoli sveta.
eM: Prvič smo se srečali v Nerezinah. Ali je to vaša rojstna vas?
Rojen sem leta 1957 v Malem Lošinju, a skoraj vse svoje življenje bivam v Nerezinah. Tu sem si ustvaril družino, skupaj z vdovo Karla Heinza, gospo Martino Pϋtz, upravljam s hotelom Televrin, živim pa na poti proti škveru. V resnici je to moj naslov, kar pa je najbolj mogoča povedna ulica, ki simbolizira tudi moje življenje.
eM: Sodelujete tudi pri nerezinski regati tradicionalnih bark. Kakšna je zgodovina, vtisi in njeno poslanstvo?
Ustanovljena je bila že zdavnaj pred vojno, in zaradi nje tudi dvakrat prekinjena, v novejši zgodovini pa smo jo prekinili tudi v času domovinske vojne. Pravimo, da je bila leta 2019 organizirana že 43. po vrsti, četudi drži, da je bila to 15. po vrsti v novejšem času. Gre za lep primer ohranjanja pomorske dediščine naših prednikov.
eM: Ali lahko rečeva še besedo o ŠD Škrpena?
ŠD Škrpena mi pomeni vse. Sem dolgoletni predsednik društva, vse se dogaja preko društvenega življenja v kraju, ki nas tudi povezuje. Celo pripravljamo letne igre in tesno sodelujemo s Folklornim društvom Studenac. Torej se dejavnost spogleduje in sodeluje tudi med kulturniško srenjo.
eM: V resnici ste turistični delavec. Kako usklajujete dogodke na morju z vašim delovnim urnikom?
Po izobrazbi sem pomorec. Šolal sem se celo v Piranu na Srednji pomorski. Zaradi ljubezni in družine sem se odpovedal temu poklicu in pristal v turizmu. Dogodki na morju pa so seveda namenjeni tudi turistom. Vsakokrat v turistični sezoni je precej napeto, ko je potrebno pustiti dnevne obveznosti in se posvetiti takšnim dogodkom, kot je tudi naša tradicionalna regata. Brez podpore družine in prijateljev ne bi šlo. Nekako uspevamo, ampak predvsem v lastnem morskem akvatoriju, s tem mislim na otoka Lošinj in Cres. Gostovanja odpadejo, žal julija in avgusta enostavno ne morem z otoka.
eM: Kakšna je zgodba hotela Televrin?
To je bila nekoč stara avstro-ogrska občinska stavba, ki je danes preurejena v prijeten hotel. Zgodba pa sega v leto 1991, ko sem ponovno srečal čudovitega človeka, Karla Heinza, prijatelja še iz prejšnje skupne države. Razmišljala sva o novih poslovnih priložnostih, ki so jih prinesli novi časi in razpad takratne države, nato pa sva skupaj leta 2003 odkupila stavbo in 2004 začela z dejavnostjo. Žal Karla ni več med nami.
eM: Kaj sploh predstavlja ime Televrin?
To je toponim, gre za najvišji vrh Osorščice, po katerem je dobil ime tudi naš hotel v Nerezinah.
eM: Od kod vsa ta druščina, in kakšna so bila vaša prijateljstva?
Predno sem odplul po svojih poslovnih poteh, sem bil, med drugim, tudi direktor avtokampa Rapoča v Nerezinah. Tja je prihajalo mnogo ljudi, predvsem Slovencev in tujcev. Med njimi je bil tudi Karl Heinz, in tam se je začela najina zgodba, ki nekako še traja, saj njegov delež zastopa in upravlja vdova Martina.
eM: Kakšno pot vam je začrtala usoda?
Ja, bilo je precej turbolentno. Poslovne aktivnosti smo začrtali trije prijatelji in začeli. Usoda pa je hotela, da sem ostal sam, druga dva sta žal že umrla. A z vztrajnostjo in neverjetno energijo, tudi zavezo, sem nadaljeval začeto in po spletu srečnih okoliščin tudi dokončal naše zastavljene projekte.
eM: Kako ste prišli do logerja Dražica, sedanji Nerezinac?
Enostavno je k meni prišel Karel Heinz, ki je bil tudi sam sicer velik ljubitelj lesenih tradicionalnih bark, in dejal, da ima nekaj zame. Družina Turina iz Šmrike pri Kraljevici je bila namreč lastnica logerja Dražica, ki pa ga ni več potrebovala za svoje življenje, saj so se sinovi izšolali v drugih smereh, stari pa je ostarel. To je bil težaški čoln, namenjen prevozu lesa, apna in peska. Zgrajen je bil okoli leta 1880 v lošinjskem škveru, točnega podatka o letu gradnje ni. Prvi zapisi segajo šele v leta po drugi svetovni vojni. Med njo ga je družina zaščitila tako, da so ga odpeljali na Malto. Nato pa so ga pripeljali v nerezinski škver in ga podarili, češ, naredite z njim, kar hočete.
eM: Kakšna je bila prvotna ideja za obnovo?
S Karlom Heinzom sva ustanovila družbo Loger d. o. o., zato, da bi lahko konkurirali pri različnih fondih in na razpisih za pridobitev nepovratnih sredstev za obnovo takšnih vrednih zgodovinskih plovil. Našla sva celo deset delničarjev – partnerjev (karatistev – 24 reber), ki so vplačali 5–6 tisoč evrov/rebro. Potem pa smo šli še na svetovno Ulule platformo za Crowfounding, kjer bi morali zbrati 70.000 EUR, a nam jih je uspelo le 50.000. Denar je paltforma v celoti vrnila vlagateljem, naši prijatelji pa so se v dobrobit obnove odrekli vloženemu denarju.
eM: Kaj je šlo potem najprej narobe?
Nič oziroma vse. Z vloženimi prispevki smo uspeli skupaj s pokojnim Kresencijem (Krešom) Lekićem – lastnikom nerezinskega škvera – obnoviti trup do te mere, da je bil ploven, potem pa je tak 10 let sameval na mrtvem vezu pred nerezinskim škverom in vidno propadal.
eM: Ali ste kdaj obupali, da obnova in rekonstrukcija logerja ne bo uspela?
Ja, obupal sicer nisem, bil sem pa precej sam in nemočen. Takšen projekt le zahteva širšo podporo, pa tudi realne finance. Vsakokrat mi je bilo hudo, ko sem ga desetletje opazoval, kako vidno propad na mrtvem vezu. V škveru so stalno morali črpati vodo iz njega, pa še tako se je dvakrat potopil. Ni bilo enostavno, na koncu pa se je zgodil skoraj čudež.
eM: Obnova je končno stekla skozi projekt Mala barka 2. Kakšna je bila finančna konstrukcija?
Ja, projekt Slo-Cro, Mala barka 2, je bil odrešilna bilka. Obnova logerja Nerezinac je bila namreč vključena v ta čezmejni projekt. Ženski del ekipe z Reke je z odliko opravil s papirologijo, ki jo je res veliko v takšnih projektih, ekipa reške Pomorske fakultete pod vodstvom prof. dr. Roberta Mohovića je odigrala strokovni del, mi pa izvedbeni. Ker je nerezinski škver dobil novega lastnika, ta pa je spremenil dejavnost predvsem v jahtni servis, smo novembra leta 2017 odvlekli loger v Ladjedelnico Mali Lošinj, 1. marca 2019 pa je že bil prvič predstavljen ljudem pred muzejem Apoksiomena v Malem Lošinju, četudi še brez vgrajenega motorja, še brez potrebne opreme, ampak interpretacijski center je že nosil v svojem podpalubju, s tem pa smo zadostili tudi koncu projekta Mala barka 2 in uspešno črpali 150.000 EUR, ki so bili iz tega projekta pridobljeni za obnovo logerja.
eM: Logerja Nerezinac ne uspemo najti v hrvaškem ladijskem registru (CRS – Hrvatski registar brodova). Kako je z njegovo certifikacijo.
Zato, ker je še vse sveže, saj mora biti najprej javno objavljen, potem gre v register. Logerju je bil najprej izdan t. i. certifikat 3 za Jadransko morje, nato pa smo dokupili varnostno opremo in vložili vlogo za izdajo certifikata 1A, ki pomeni dovoljenje za plovbo po celotnem Sredozemlju. Register je ugodil naši prošnji, oprema pa je že vsa na barki, tako da bo kmalu tudi javno viden vpis v register plovil RH.
eM: Kdo je njen kapitan – skrbnik ladje? Kako številčna je njegova posadka?
Skrbnik logerja je družba Loger, d. o. o. in z njo tudi moja malenkost, ki sem solastnik podjetja. Na barki je redno zaposlen kapitan – Gilberto Fazlić Gigi, letos februarja pa smo zaposlili še enega člana posadke, to je Steno Vidulić. Na ta način zadoščamo tudi zahtevam registra, ki določa, da sta za obalno plovbo potrebna dva člana posadke, za daljše plovbe in odprto morje pa se jima bosta pridruževala še dva potnika (mornarja & jadralca).
eM: Iz kakšnega lesa je grajen loger Nerezinac?
Glavni material za gradnjo logerja je slavonski hrast. Paluba je narejena iz črnega bora, jambori pa so iz smreke. Če me vprašate, koliko lesa je vgrajenega, niti ne vem natančno, ampak zelo veliko. Morate vedeti, da je njegova bruto tonaža kar 27 ton.
eM: Koliko izvornega je ostalo na njem po obnovi in rekonstrukciji?
Ohranjeno je nekaj reber, bolj zaradi zgodovinskih dejstev, vse ostalo pa je grajeno na novo, torej gre za popolno rekonstrukcijo tega težaškega plovila. Rekel bi tako; na boku nosi ime Nerezinac. Do črke N gre za avtentično barko, premec s kostnikom pa je konstruiran na novo. Želeli smo se približati obliki nekdanjih lošinjskih »jedrenjakov« in zadostiti pogojem razpisa, ki je narekoval avtentičnost plovila. Nekako smo uspeli.
eM: Kdo je rekonstruiral barko, kateri rokodelski mojstri so delali na njej?
Kot sem že omenil, je rekonstrukcijo nadzorovala ekipa s Pomorske fakultete Reka, izvajali pa so jo v Ladjedelnici Mali Lošinj.
eM: Kakšna je njegova oprema – motor, jadra?
Barko žene motor FIAT IVECO 230 Hp, ki pa ima omejeno moč na 199 Hp. Z novim propelerjem dosega max 10 vozlov, lepa potovalna hitrost pa je od 7,5 do 8 vozlov, s povprečno porabo okoli 3 l/h. Potem pa ima veliko jader s skupno površino kar 350 m²; dve sošni in dve vršni jadri in štiri floke. Moram priznati, da so smrekovi jambori močno predimenzionirani, ampak takšna je bila zahteva našega registra plovil.
eM: Nikjer nismo uspeli zaslediti točne starosti plovila. Ali imate ta podatek oziroma veste, kdaj in kje je bil loger prvotno zgrajen?
Točnega podatka nimamo, šteje se, da njegova gradnja sovpada z zlato dobo lošinjskih »jedrenjakov«, kar je druga polovica 19. stol., predvidevamo pa, da je bila prvotna barka zgrajena okoli leta 1880.
eM: Kaj je bil največji izziv pri rekonstrukciji barke?
Največja izziva sta bila dva: zagotoviti dovolj denarja za obnovo in doseči potrebno stopnjo avtentičnosti barke, ki pa bo seveda zadostila vsem predpisom in bo tudi v resnici plula.
eM: Kakšne so maritimne sposobnosti logerja Nerezinac?
Najbolje, da pogledamo kar proti njegovi izkaznici:
Ime: Nerezinac
Luka vpisa: Reka
Številka za razpoznavanje: 9A5748
HRB št.: 94983
Dolžina na vodni liniji: 18,9 m
Dolžina čez vse: 25 m
Max širina: 4,70 m
Ugrez: 2,20 m
Posadka: 2 + 2
Dovoljeno št. oseb: 14
Bruto tonaža: 27 ton
Skupna moč: 199 Hp
Jadranje: dovoljeno do 4 Bf
Pri jadranju je potrebno upoštevati, da je bilo to nekoč plovilo za prevažanje težkega gradbenega materiala. Jadra se dvignejo z lahkoto, težje jih je spustiti, sploh zadnje, ki gre v veter točno preko krmarjevega prostora. Motor pa dela odlično in z novim propelerjem dosega zavidljivih 10 vozlov. Veliko tega smo morali postoriti, največ informacij pa smo dobili iz testne plovbe vzdolž Jadrana, od Reke do Visa, v Split in nazaj na Lošinj, kar je sodilo v pripravo za Ekspedicijo 2020 v Francijo.
eM: Kaj prinaša takšna barka v lošinjsko floto?
Prinaša nov veter in priznanje naših prednikov. Postavlja slavo lošinjskih kapitanov in lošinjskih »jedrenjakov« na svoje mesto. Hkrati ponuja nove turistične produkte in razvoj otoka ter regije, kateri pripada. Poglejte; loger je kmalu po splovitvi odplul na festivale morja v Mošćeničko Drago, Krk in Malinsko, udeležil se je regate v Nerezinah, enkrat tedensko promocijsko jadra v pristanišču v Malem Lošinju, na njem so bile organizirane gledališke predstave, nastop glasbenika Giannia Gamulina in izbor Miss Hrvaške. Letos je 1. februarja priplul na odprtje EPK Reka, dan za tem je odšel na plovbo do Visa, prav v teh dneh pa bi loger moral pluti po 3100 milj dolgi morski poti do Francije in nazaj, kjer naj bi se udeležil enega največjih festivalov morja in mornarjev na stari celini v francoskem Sète, a je bila plovba dva dni pred napovedanim odhodom v celoti odpovedana zaradi pandemije korona virusa COVID-19. V koledarju pa so že zapisana nova povabila na festivale morja po obeh straneh jadranske obale. Nikakor pa ne smemo spregledati domačih prireditev. Urnik je res poln, loger pa povsod pridobiva nove in nove oboževalce, a vse bo odvisno od tega, kdaj bomo uspeli ukrotiti skupnega sovražnika, nevidni korona virus, ki razsaja in pušča ljudi in države ter gospodarstvo v veliki negotovosti.
eM: Ali se na otoku obnavlja še kakšna barka?
Seveda, v lošinjski ladjedelnici se obnavlja osemmetrska gajeta, obnovila se je še ena manjša petmetrska pasara. Stvari so spet zelo žive.
eM: Kakšno je sodelovanje z mestom Lošinj in TZ Lošinj?
Zelo tesno sodelujemo, to pa je mogoče tudi zato, ker smo mestni svetniki in županja sprejeli, da so tradicionalne barke na otoku odličen razlog za implementacijo novih turističnih produktov, ki ciljajo na zahtevnejše turiste, ki obožujejo pridih tradicije in veliko pomorsko dediščino Lošinja, ta pa se najbolje identificira prav z našim otokom.
eM: V zadnjem času se v zgodbo obnove bark in organizacije regat vključujejo tudi druga mesta iz Absirtidov. Kakšen je namen?
Vesel sem, da je lansko leto prvič pristopilo k organizaciji takšnega dogodka tudi mesto Cres pa Martinšćica. Zelo pomembno je, da smo na Absyrtidih avtonomni in da smo v času vrhunca turistične sezone neodvisni od drugih ter samozadostni za organizacijo tovrstnih dogodkov. Saj veste, vsi delamo v turizmu in sredi visoke sezone ne uspemo drugam z otoka, zato si moramo medsebojno pomagati.
eM: Kaj pa mednarodni festivali morja? Ali bo loger Nerezinac sodeloval na katerem izmed njih?
Kot rečeno, v tem trenutku bi moral biti loger Nerezinac na enomesečni plovbi okoli Italije, ob obali južne Sicilije, skozi Bonifacijev preliv med Sardinijo in Korziko proti Sète. Na dvomesečni plovbi, tja in nazaj, bi se zagotovo zgodilo še marsikaj, tudi kakšna nova priložnost bi se odprla. Štiričlanska ekipa samih izkušenih pomorcev, ki je bila celo mednarodna, saj je bil eden od članov posadke tudi Slovenec, bi naredila veliko promocijo za barko, otok in regijo. Žal se zaradi višje sile ni izšlo po načrtih. Ampak, še bodo priložnosti in Nerezinac se jih bo zagotovo udeleževal, četudi na barki ni zavetja, ni kajute niti salona, je vse zelo »po starinski«, zato pa atraktivno, pristno in zanimivo, vredno izkušnje in ogleda.
eM: Kakšna so vaša pričakovanja z Nerezincem?
Velika, res velika. Da bomo obnovili spomin na velike pomorske čase in ga ozavestili, potem ga bomo zmogli tudi pravilno vrednotiti. Les sicer ni večen, ga je pa veliko in je nadomestljiv. Želel bi si tudi, da bi se po otoških mandračih spet zibale lesenjače, in da bi bilo še več obnovljenih in na ta način iztrganih zobu časa.
eM: Ob koncu intervjuja – kaj bi želeli sporočiti našim bralcem?
Živite z morjem, varujte ga, pazite na morje, kajti morje nas ne razdružuje, ampak nas spaja. Vse dobro vam želim!
