Igor Simčič
Igor Simčič je slovenski športni poslovnež, vinar in nekdanji lastnik jahte Esimit Europa 2 (ex. Alfa Romeo 2), ki je 2010−2015 nastopila na 39 regatah in 39-krat zmagala. Leta 2017 je regatno jadrnico prodal v Avstralijo in začel s pripravami na največji življenjski projekt. Po dolgem času sva se spet srečala na njegovem domu v Goriških brdih, prav v času Gorice – Evropske prestolnice kulture.
Zupančič, foto: osebni arhiv Igor Simčič
eM: Dočakali smo čas, ko sta Gorica in Nova Gorica uspeli z unikatno kandidaturo in postali EPK – Evropska prestolnica kulture. Kakšen je vaš komentar?
Kot zaprisežen Evropejec sem zelo ponosen, da se je prvič zgodil tovrsten projekt na način čezmejnega sodelovanja dveh narodov in dveh mest, ki sta zmeraj sobivali, a so ju ločile politične odločitve kot davek druge svetovne vojne. Lepo je gledati in biti del zgodbe brez meja, kulturne izmenjave in tvornega soustvarjanja dveh narodov na istem prostoru.
eM: Letos mineva natanko 30 let, ko ste z vizijo in projekti svoje delo usmerili v promocijo združene Evrope in uspeli, četudi so na vas takrat nekateri gledali celo malček čudaško. Ali bi smela reči, da ste bili v resnici predhodnik ideje GO!25?
Zadeva je bolj kompleksna, če želite, pa jo lahko poenostaviva in trdiva, da je bila moja vizija združevanja narodov stare celine začeta na lokalni ravni, prav na poti med obema Goricama. Torej je odgovor pritrdilen.
eM: Kako se je vse skupaj začelo?
Pojdiva po vrsti in se vrniva v mladost. Medij, ki je združeval in kreiral moje ideje, je bilo morje in življenje pod jadri. Moj stric, Boris Trpin, je bil skiper jadrnice Helisara, katere lastnik je bil sloviti avstrijski dirigent Herbert von Karajan, v svetu znan predvsem kot glavni dirigent Berlinske filharmonije. Kot ena najbolj dominantnih osebnosti evropske klasične glasbe je bil izredno spoštovan po vsem svetu. Na jadrnici je kazal svoj nepopustljiv karakter, a hkrati je bil dostopen in popolnoma navaden človek, ki me je prevzel. Okoli sebe ni maral ljudi brez hrbtenice, zato je zelo spoštoval mojega strica, ki mu je zmeraj z argumenti natočil čistega vina. Drug izziv, ki me je zaznamoval, je bilo njegovo poreklo in mladost, ki še danes nista povsem razjasnjena. Družina naj bi bila aromunskega ali grškega izvora, po materini strani pa naj bi bil po najnovejših genealoških raziskavah Slovenec.
eM: Kakšna pa je povezava sedaj vas in Karajana z jadranjem? Ali se vam ne zdi, da ste vstopili v svet jadranja skozi glavna vrata, prek Royal Huisman, z vrha navzdol, in morali nato sestopiti na začetek, da ste lahko udejanjili svojo vizijo skozi projekte?
To je res, v svet jadranja sem vstopil z vrha, da bi prepoznal izzive in priložnosti, ki jih ponuja ta čudoviti šport. Hkrati sem spoznal potrebne vrline in kreposti ljudi, ki zanjo jadrati in sprejemati odločitve. Podoba Karajana, v iskanju lastne identitete, me je dokončno navdušila in v združeni Evropi postavila na piedestal zapriseženega Evropejca. Sestop z mondenega vrha na začetek poti mi je pomagal, da sem se pravilno lotil dela.
eM: Pravite, da se je vaša ideja čezmejnega sodelovanja in povezovanja narodov rodila v avtomobilu, na cesti med obema Goricama. Kako se je to zgodilo?
Jadranje je bilo vseskozi del mojega življenja. Za dosego ciljev in uresničitev vizij, ki so mi nekako zapisane v DNK, je bilo potrebno vložiti ogromno dela in biti uspešen, kajti potrebna so bila znatna finančna sredstva. Po prvih finančnih uspehih sem kupil tekmovalno jadrnico, od katere sem želel nekaj več. Želel sem jo na novo osmisliti, ji dati višjo dodano vrednost. Ne le v rezultatskem pogledu, da zmaguje, ampak da združuje in dela nekaj dobrega.
eM: Predno nadaljujeva z začeto zgodbo, vas prosim, da nam pojasnite še genetiko, ki jo predhodno omenjate?
Govorim seveda o svojem očetu, Zvonimirju Simčiču, iz domačije Medot, ki je v povojnem razvoju regije odigral ključno vlogo na področju proizvodnje vina. Sledil je razcvet. Z voljo jeklenega Brica in prebojnim strokovnim znanjem svojega časa je počasi, a vztrajno utrjeval povsem nov pogled na dolgoročni vrhunski potencial regije. Zaradi zaslug za ohranitev in množično saditev rebule je dobil psevdonim oče rebule. Ob upokojitvi iz kleti je vse svoje izkušnje in znanje prelil v svojo primarno željo, da bi iz rebule razvil resno, klasično penino, ki bi se smela spogledovati s šampanjcem. Tako je nastal Medot, ki ga enologi uvrščajo med TOP 3 odstotke svetovnih penečih vin. Od vizije do uresničitve je torej potovanje in resnična zgodba dveh generacij.
eM: Vrniva se torej nazaj na začetek, v čase, ko je obe Gorici in naroda ločevala trda državna meja. Kako se jih spominjate?
Fizične meje nisem nikoli dobro razumel, še manj sprejel. Takrat sem živel v Solkanu, podjetje Esimit pa sem imel v Gorici, torej na italijanski strani. Vsaj dvakrat dnevno sem prehajal državno mejo in bil dolžan opravljati vse potrebne formalnosti, ki so me utrujale. Hkrati sem izgubljal ogromno časa. Pisalo se je leto 1995. V avtomobilu med obema Goricama mi je prišla na misel ideja, da bi povezal obe mesti, ki ju je ločil tok krute zgodovine. Poklical sem oba župana, Črtomira Špacapana in Gaetana Valentia. V znak sožitja dveh mest sem jima predlagal, da sestavimo skupno ekipo in opremimo jadrnico z napisom –Gorizia−Nova Gorica po enem boku in zamenjanim vrstnim redom zapisa po drugem boku. Vse skupaj povezano z zvezdicami.
eM: Kakšen je bil odziv na vaš predlog?
Izreden, pozitiven iz obeh strani na načelni ravni, slovenski župan je zagotovil celo nekaj finančnih sredstev za zagon projekta, za kar sem mu še danes hvaležen. Oba župana sta bila z nami na vseh Barcolanah na spremljevalnem čolnu. Projekt sta živela skupaj z nami.
eM: Ideja je rasla in z njo barke, mar ne?
Seveda, naslednja faza projekta je bila 42-čeveljska jadrnica in z njo uspehi. Čudovita posadka, timski duh, ki ga je v vse pore takratne ekipa vnesel skiper Ivan Štraus, je prinesel neverjetne rezultate. Leta 1998 smo zasedli 2. mesto absolutno na Barcolani. Skoraj smo premagali Riviero di Rimini, za nami je ostala celo Gaia Legend.
Veste, naša filozofija je bila, da moramo stremeti k perfekciji in biti zmeraj med najboljšimi v svojem razredu. Tako se je tudi zgodilo. Razmišljal sem, da je potrebno idejo dveh mest dvigniti na nivo pokrajin. Poklical sem Roberta Antonionia, takratnega predsednika Furlanije in Julijske krajine, in mu predstavil svojo vizijo. Takoj jo je podprl, tudi s finančnim vložkom. Prelomno leto je bilo 2002, ko smo uspeli kupiti 60-čeveljsko jadrnico Esimit Europa I, pred tem se je imenovala Riviera di Rimini, točno tista, ki nam je pred štirimi leti vzela zmago na tržaški Barcolani. Bila je najhitrejša jadrnica na Sredozemlju.
Z njenimi predhodnimi uspehi in vizijo združene Evrope sem se odpravil v Evropski parlament. Takratni predsednik Evropskega parlamenta, Pat Cox (2002−2004), je pozorno poslušal mojo idejo in jo sprejel. Za njim je José Manuel Barroso leta 2006 tudi podprl projekt in dovolil, da je Esimit Europa I kot edina jadrnica, smela pluti pod zastavo Evropske unije. V svoji kategoriji je zmeraj zmagala in bila uvrščena med najboljših pet absolutno.
eM: Ali je Evropski parlament tudi finančno podpiral zgodbo?
Ne, le politično, finančno nas je podprlo rusko državno podjetje Gazprom, saj je bilo v tistih časih sodelovanje med EU in Rusijo strateško. Šlo je za skupno dobro vseh narodov, ki živimo v tem delu sveta, na področju starega kontinenta. Finančno sodelovanje nam je omogočilo, da smo kupili novo maxi jadrnico, najhitrejšo na Sredozemlju. Sestavili smo vrhunsko multikulturno ekipo, ki je štela 18 ljudi, od tega 11 nacionalnosti. Za krmilo je prijel Jochen Schümann, nemški jadralec, ki je med drugim trikratni olimpijski šampion, v letih 2003−2007 je tekmoval tudi v America’s Cupu za švicarsko ekipo Alingi.
eM: In začela se je odmevna zgodba …
Ja, moram kar pritrditi vaši postavljeni tezi. Z Esimit Europo II smo sodelovali na 39 regatah in vse zmagali. Postavili smo šest rekordov, ki še zmeraj veljajo. Dobro se spominjam prestižne regate Giraglia Rolex Cup. Zunaj je pihalo 35−40 vozlov, organizatorji v Saint Tropezu so oklevali, če naj odpovedo regato. Schümann pa je prosil za zeleno luč, saj so razmere napovedovale rekord, in tako se je tudi zgodilo.
eM: Z Esimit Europa II ste nehali tekmovati 2015, nato ste regatni maxi prodali 2017 v Avstralijo. Ali je s tem vaša zgodba končana?
Nikakor ne, cilj je nekaj povsem novega, še večjega. V pripravi je projekt, ki bo združil kontinente in z njim gradnja nove 100-čeveljske visoko tehnološke jadrnice, ki bo na najboljši mogoč način pokazala moč duha in znanja na globalni ravni. Projekt je podprlo že enajst predsednikov evropskih držav in je v aktivni fazi predprojekta, ko intenzivno sodelujemo z več najbolj priznanimi arhitekti v navtiki. Res pa je, da so nam časovnico v zadnjem času nekoliko odmaknili trije slabi dogodki: pandemija covida-19, vojna v Ukrajini in posledična negotovost sodobnega sveta.
eM: S kakšnim regatnim koledarjem torej vstopate v najnovejši projekt?
Dosedanjemu koledarju prestižnih regat na Sredozemlju, kot so: Giraglia Rolex Cup, Rolex Middle Sea Race in Sardinija maxi Rolex Cup, bomo dodali Rolex China, Transpac Los Angeles−Honolulu in Rolex Sydney Hobart Yacht Race.
eM: Ali imate morda videnje, vizijo, če želite, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi bilo jadranje bolj atraktivno za zainteresirano laično javnost?
Seveda, enako vprašanje mi je postavil generalni direktor Rolexa, kaj naj naredimo, da bodo ljudje z večjim zanimanjem spremljali in razumeli jadranje. Zakaj je nekdo hitrejši, kaj počne ekipa, da zmaguje? Potrebno je vključiti medije, TV kamere, helikoptersko snemanje, snemanje detajlov na krovu, in video prispevke opremiti s strokovnimi komentarji. Za kakovostno spremljanje tovrstnega športa je potreben človek, ki zna, ve in zmore. Ena takšnih strokovnih športno-medijskih oseb je zagotovo Shirley Robertson.
eM: Kaj bi našim bralcem sporočili ob sklepu najinega pogovora?
Sledite svojim sanjam in spoštujte dediščino prednikov za prihodnje rodove. Svet je naš, eden in edini. Naj bo krojen po meri ljudi, v duhu simbioze, sodelovanja, sobivanja, sožitja, miru in vzdržnega trajnostnega razvoja.
Podobne teme:
- Igor Simčič prejel značko monaškega kneza Alberta ll.
- Končano SP razreda TP52
- Obnova skladišča soli GRANDO
- Med 900 ocenjenimi pristanišči Koper na 80. mestu
- Alexia Barrier v cilju Les Sables
