Julijano Sokolić

13. januar, 202413. januar, 2024 emorje.com 0 Komentarjev

Rodil se je leta 1943 v Nerezinah, nekdanjem čudežnem pomorskem središču otoka Lošinja. Pomorsko šolo je obiskoval v Bakru in se kot pomorski strojnik vkrcal na ladjo. Od leta 1973 je delal v ladjedelnici v Malem Lošinju. Tam je napisal prvi prispevek o Lošinjski plovbi za drugo izdajo Pomorske enciklopedije, kar je zahtevalo temeljito raziskovanje. S tem je bila odkrita Sokolićeva strast do spoznavanja bogate pomorske zgodovine tega lošinjskega otoka.

Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com

eM: Od pomorskega strojnika do akademskega raziskovalca je zanimiva pot. Kako se je razvila?

Leta 1979 sem bil z odločitvijo Skupščine občine Cres-Lošinj imenovan za glavnega urednika Otoškega letopisa Cres-Lošinj. Šlo je za prvi letopis, posvečen zgodovini šolanja pomorcev in pomorstva otoka Lošinja. Torej: ob 125. obletnici državne Pomorske šole v Malem Lošinju je leta 1980 izšel letopis, ki sem ga uredil in zanj prispeval tudi pet razprav. Tej izdaji so v 40 letih sledili še štirje letopisi s pomorsko tematiko.

eM: Zaznamovale so vas rojstne Nerezine, pečat v vašem življenju je pustila tudi Ladjedelnica v Malem Lošinju. Kakšen je vaš komentar?

Res je! K sodelovanju so me povabili tudi iz ladjedelnice, da napišem spominsko knjigo ob 160-letnici Ladjedelnice v Malem Lošinju. Prva tiskana izdaja je bila natisnjena leta 2010 in ponatisnjena 2014. Pred in med tem sem veliko svojega časa posvetil raziskovalnemu delu ter leta 2011 doktoriral v Zadru na temo Zgodovina ladjedelstva otoka Lošinja od 1823. do 1915. leta.

eM: Zdi se, da je vaša akademska pot sovpadala s preučevanimi temami lošinjskega pomorstva in pomorcev, ki so bile za vse večne čase zapisane in arhivirane v izdanih knjigah?

Pravzaprav se strinjam z vašo trditvijo. Škoda bi bilo vsa spoznanja, rezultate raziskovanj in dognanj pustiti neurejene v kakšnem zaprašenem predalu. V knjigah napisana ostanejo, človek pa se lahko večkrat vrača in išče ter preverja vire. Veste, Lošinj je resnični otok pomorcev, pa tudi turizma. Zato sem v sodelovanju z Vanjo Kabalinom za spominsko monografijo Lošinjska plovba 50 let (1958−2008) napisal tudi zgodovino ladjedelstva in turizma. Končno sem leta 2014 sodeloval kot urednik in soavtor pri natisu obširnega kataloga, posvečenega plovilom, ki so bili v lasti ljudi iz Nerezin in Svetega Jakova na Lošinju.

eM: Tudi projektanti nove lošinjske rive so vas povabili k sodelovanju. Za kakšno sodelovanje gre?

Povabilu projektantov in Kluba pomorcev Lošinj se res nisem mogel upreti. Potem ko je celotna lošinjska riva na novo urejena in tlakovana z belim kamnom, je na njej postavljenih tudi 26 estetsko oblikovanih stebrov, ki so v osnovi elektro omarice z vodnim priključkom za privezovanje večjih jaht. Vrh vsakega stebra je prisekana okrogla ploščad, prostor, ki je namenjen postavitvi plastike 26-ih lošinjskih kapitanov in admiralov, ki si zaslužijo biti trajno predstavljeni na Aleji kapitanov na Rivi lošinjskih kapitanov in Rivi Priko. Moje raziskovalno delo pa je spet našlo pot v novo knjigo Zlata knjiga lošinjskega pomorstva, ki je izšla leta 2022.

eM: Kako daleč je sedaj ta projekt?

Vsem vpletenim institucijam sem že predstavil spisek vseh 26-ih imen in jih tudi argumentiral. Projekt je odobren, stebrički so postavljeni, gradbena dela na rivi so končana, zato lahko sedaj zares začnemo s končnim urejanjem Aleje lošinjskih pomorcev in admiralov.

eM: Torej so odobrena tudi finančna sredstva?

Ja, do neke mere, saj bomo delali per-partes. V prvem letu je predvidena postavitev petih plastik, ulitih v bron, za kar je v proračunu rezerviranih 87.500 EUR. V tej vsoti je vključen tudi strošek za izdelavo jeklene skulpture kiparja Gorana Štimca, in tudi postavitev spominskega obeležja prvi ladjedelnici (družina Katarinić), v kateri je bil leta 1824 zgrajen prvi »jedrenjak« dolge plovbe. Verjamem pa, da bo tovrstna končna ureditev lošinjske rive prinesla multiplikacijske učinke lošinjskemu turizmu in še povečala njegovo vlogo ter utrdila prepoznavnost kot otoka pomorcev. Na srečo sta županja in turistična organizacija prepoznali potencial otoka, ki razvija svojo smer trajnostnega in vzdržnostnega turizma prav v kurzu zdravstvenega turizma, vseletnimi t. i. outdoor aktivnostmi in promocijo zgodovinskih temeljev otoka, ki slonijo na lošinjskem ladjedelstvu in velikih pomorcih, ki so pod lošinjskimi jadri pluli okoli sveta.

eM: Pravite, da je v pripravi aleja lošinjskih kapitanov in admiralov?

Ja, na njej bo predstavljenih 21 lošinjskih kapitanov in tudi vsi štirje lošinjski admirali. Si morete misliti, kakšen pomorski potencial je imel otok Lošinj v svoji zlati dobi? Za primer vam povem: Takrat je bilo samo v Malem Lošinju kar šest ladjedelnic. Les so prek Trsta pripeljali na otok, potem ko je začela voziti južna železnica. Hrast so dobivali iz Štajerske, Slavonije in Italije. Za jambore so potrebovali les jelke. Najprej so les za leto dni namočili v morju, da so ga očistili vseh zajedavcev in pripravili za gradnjo ladij. In ne pozabite, leta 1855 je v Malem Lošinju že delovala tudi Pomorska šola.

eM: V kateri čas torej smemo umestiti začetke lošinjskega pomorstva?

V drugo polovico 15. in prvo polovico 16. stol., takrat že smemo govoriti o začetkih pomorstva v Malem in Velem Lošinju, kar sovpada z zametki ustanovitve Bratovščine sv. Nikolaja.

eM: Resnični vzpon lošinjskega pomorstva pa je nastopil nekoliko kasneje, mar ne?

Seveda, v 18. stol. Leta 1704 je imela Bratovščina sv. Nikolaja v Malem Lošinju vpisanih 30 pomorcev, konec 18. stol., leta 1794, pa kar 331. Zato lahko trdimo, da se je lošinjska mornarica v času komaj 90 let zares namnožila in povečala za enajstkrat.

eM: Kaj pa je prinesla v Malem Lošinju leta 1794 ustanovitev Društva javnih bratovščin?

Predvsem prepotreben doprinos pri usposabljanju Lošinjcev za dolgo plovbo in solidarnost pri dobrobiti in vseh rizikih plovbe. Že takrat je imel Mali Lošinj 12 velikih ladij dolge plovbe in 70 plovil, primernih za obalno plovbo. Hkrati je bilo v floto Velega Lošinja vpisanih 15 večjih in 20 manjših plovil. Pred koncem Beneške republike leta 1797 je lošinjska flota štela okoli 25 večjih in 110 manjših bark.

eM: Pregovorna pragmatičnost in trgovska žilica Lošinjcev je prav prišla tudi leta 1853, v času t. i. krimske vojne?

Seveda, takrat je Avstrija ostala nevtralna, lošinjski pomorci so začeli sodelovati in delati z Angleži in Francozi pri transportu vojnega materiala. Zelo dobro so zaslužili, z dobičkom so lahko obnovili svojo floto jadrnic.

eM: Ali obstaja podatek, do kod vse so plule lošinjske jadrnice po trgovskih poteh?

Lošinjski »jedrenjaki« so pluli po vseh svetovnih morjih. Njihova flota je že leta 1869 štela več kot 130 ladij dolge plovbe z nosilnostjo več kot 70000 ton. Za vsemi se je izgubila sled, razen za ladjo »Slobodna«, ki so jo zgradili leta 1884 v Malem Lošinju, in je z nosilnostjo 1880 ton potonila na čereh južno od Floride. Na lesenih ladjah je bilo v tistem času vgrajenih precej kovinskih delov. Ti so ostali na morskem dnu tudi ob potopu »jedrenjaka« Slobodna, in danes obiskovalcem podvodnega arheološkega parka na Floridi predstavljajo avtentične artefakte.

eM: Kaj je potem takem pokopalo in končalo zlato dobo?

Industrijska revolucija, izum parnega motorja in vpeljava parnikov ter jekla v ladjedelsko industrijo. Poglejte, kam so nas pripeljali sodobni časi. Častita Lošinjska plovba je v svojem registru še leta 1989 štela 37 ladij, leta 2015 je bila izbrisana iz registra. Konkurenca na globalni ravni dela hudo selekcijo, obstanejo le največji svetovni igralci, med njimi prednjačijo Kitajci.

eM: Predno povabiva bralce, da vzamejo v roke vašo knjigo Zlata knjiga lošinjskega pomorstva in se seznanijo z dejstvi, ki sva jih midva skozi intervju le na kratko izpostavila, me zanima, katerih pet imen je izbranih za postavitev večnega spomina in opomina na Aleji lošinjskih kapitanov in admiralov v Malem Lošinju?

Takole se začenja naša zgodba pod lošinjskimi jadri okoli sveta:

Prvi je Pietro Budinich (1745−1782) iz Velega Lošinja. Bil je prvi poveljnik ladje, ki je pod zastavo Beneške republike leta 1779 uspešno priplula v Severno Ameriko.

Kot drugi je predstavljen Callisto Cosulich (1847−1918), najbolj uspešen ladijsko-ladjedelniški podjetnik otoka Lošinja. V Trstu je ustvaril veliko floto potniških in tovornih ladij in zgradil novo ladjedelnico v Tržiču (Monfalconu).

Tretji je Antonio Celestino Ivancich (1813−1893), pomorski kapitan, ki je bil prejemnik rdeče zastave – najvišjega odličja avstrijske vojne mornarice za pomorske zasluge.

Četrto spominsko ploščo je dobil Giovanni Antonio Tarabochia (1804−1881), kapitan in lastnik največjega lesenega »jedrenjaka« na Sredozemlju – »Imperatrice Elisabetta«.

Zadnji v seriji prvih pet, a nič manj pomemben, je Aldebrando Petrina (1842−1906). Bil je zadnji veliki poveljnik »jedrenjaka« v Lošinju, ki je umrl na plovbi. Pokopan je v Čilu.

eM: Aleja lošinjskih kapitanov in admiralov je zares lep in vsebinsko poln projekt, ki identificira ljudi in otok na Apsirtidih. Morda imate še kakšno željo, ki bi jo ob koncu intervjuja želeli sporočiti našim bralkam in bralcem?

Seveda, pridite na otok, podoživite bogato pomorsko dediščino Lošinja, in glejte ter opazujte z odprtimi očmi. Ne bo vam žal!