Marco Tibiletti – kapitan logerja Oloferne
Marco Tibiletti se je odločil, da bo preostanek svojega življenja preživel na guletu (logerju) Oloferne, ki kot potujoči muzej na morju izobražuje mlade, kako pravilno živeti z morjem in ohranja aktiven spomin na pretekle čase, ko je bilo morjeplovstvo eksistenčni pogoj za preživetje družin na obalah Sredozemlja.
Pogovarjal se je Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
eM: Kaj predstavlja fb-profil Il Museo Navigante
To je naše elektronsko okno v svet, naša socialna mreža, po kateri dejavnosti in potovanja spremlja že več kot 2400 naših sledilcev. Samo poimenovanje pa na najboljši način pojasnjuje naše delovanje. Razen v visoki zimi smo vseskozi na morju in naokoli, izvajamo izobraževalno dejavnost, osveščamo o pomenu morja, udeležujemo se festivalov morja, sodelujemo s sredozemskimi pomorskimi muzeji, dobršen del časa pa posvetimo tudi humanitarni dejavnosti.
eM: Od kod prihajate?
Prihajamo iz Italije. Naše domače pristanišče je La Spezia. Vsako leto v času poletja pa obplujemo Italijo. Letos smo na povabilo Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« pripluli tudi v Piran, zadržali smo se tudi v Kvarnerju in severni Dalmaciji, kjer smo se udeležili evropskega foruma pomorskih muzejev v Betini. Potem pa odplujemo spet nazaj v Italijo. Redno se udeležujemo tudi francoskih pomorskih manifestacij.
eM: Koliko ljudi šteje posadka in kdo so člani?
Minimalna posadka smo 3–4 ljudje, sicer pa na logerju lahko prespi do 14 oseb, maksimalno pa se jih sme vkrcati 18. Na poti po severnem Jadranu in Dalmaciji pa smo: Giampietro Sara, Anshul Wadia, Curzio Barberi, Leonardo Bernardini, Marco Cefola, Renato, Tansar Ow, Vittorio, Gabriele Mazzoleni, Paolo Sivelli, Alessandro Corti in moja malenkost.
eM: Kako financirate svojo dejavnost?
Gre za zasebni projekt, zato so sponzorji in donatorji iz gospodarstva zelo pomembni. Sicer nas na simbolni ravni podpira tudi Ministrstvo za kulturo, a brez finančne podpore. Pomemben del tako predstavlja sodelovanje z različnimi strokovnimi združenji in trženje naše dejavnosti. V volontersko delo je vključenih blizu 2000 posameznikov, pa tudi mi smo zelo skromni.
eM: Kdaj je bil grajen loger Oloferne?
Zgrajen je bil med letoma 1942 in 1944, v vihri druge svetovne vojne. Kot delovni čoln so ga zgradili v južni Italiji, na Siciliji. V sedemdesetih letih je bil temeljito predelan v plovilo za rekreacijo. Sam sem prišel na ladjo leta 2001 in z družbenikom skrbel za ladjo do leta 2006, nato pa sem jo v celoti odkupil in pot nadaljeval sam. Seveda je sledila še ena prenova barke, loger je dobil kajuto, povišali smo ji palubo, in začeli z našo dejavnostjo, ki še kar traja.
eM: Kakšne so vaše glavne aktivnosti?
Jadrati, jadrati z mladimi ljudmi in jih naučiti pomorskih veščin, to je glavni motiv. Takoj za njim je kultura morja, ohranjanje in revitalizacija pomorske dediščine, zadnja, pa nič manj pomembna, je skrb za okolje. Morja so vir našega življenja, z njimi pa ravnamo zelo mačehovsko. Spremljamo dogajanja, izvajamo monitoring, o vsem pa obveščamo in ozaveščamo. Veliko dela je še pred nami, upam, da se bo zavedanje ljudi o pomembnosti ohranjanja morij in oceanov dvignilo v prid preživetja civilizacije.
eM: Kako je živeti na ladji?
Za nekatere pekel, zame nebesa. Zavezan sem morju in vsemu, kar je povezano z njim. Boljšega načina si ne bi mogel niti zamisliti niti izbrati. Seveda pa pridejo tudi negotovi in težki trenutki, ampak z voljo in prijatelji projekt raste.
eM: Letos ste se prvič udeležili tudi tradicionalne majske regate starih bark v Piranu. Kakšni so bili vaši vtisi?
Piran ima ogromen turistični potencial. Ko bo pomorsko dediščino implementiral v svoje razvojne strategije, bo lahko začel tržiti cenovno višje produkte v zadovoljstvo vseh, predvsem pa se bo lahko upiral masovnemu turizmu in vsem negativnostim, ki jih prinaša s seboj. Piran ima vse, ljudi, barke, mandrač, muzej, staro mesto, je multikulturen, kar je sedaj gotovo prednost, le izkoristiti mora svoje potenciale.
eM: Kakšno pa je vaše mnenje o muzeju na prostem, kakršen je na primer v Cesenaticu?
Že prav, da so muzeji, z večino pomorskih tudi redno in lepo sodelujemo, še bolj prav pa je, da barke plujejo, saj veste, one niso grajene za v muzej ali pristanišče, one so živo bitje.
eM: Bili ste v Sečoveljskih solinah in Monfortu na predavanju. Kaj vas je presenetilo, morda vznemirilo?
Predvsem pomorsko izrazje, ki ima veliko italijanskih besed, pa tudi znanje italijanskega jezika lokalnih prebivalcev, kar je zagotovo povezano s polpreteklo zgodovino.
eM: Obiskali ste tudi več krajev v Istri in Kvarnerju. Kakšen vtis pa je na vas pustil Rovinj, sedaj, ko je v njem nova, prestižna ACI-jeva marina?
Rovinj smo sicer res imeli v urniku, a je bila vremenska napoved preslaba, zato smo pot nadaljevali na Kvarner, kjer smo se udeležili reškega festivala morja Fiumare. Večdnevni vrhunski dogodek je bil zanimiv za nas tudi iz stališča izobraževalne dejavnosti in pripravljenih delavnic. Sicer pa skrbno spremljamo tovrstne dogodke povsod po Sredozemlju, tako da z lahkoto najdemo vzporednice in razlike. Slednje pa so tiste, ki bogatijo maritimni prostor Jadranskega morja.
eM: Morda še beseda o otoku Murterju in Betini?
Fantastično, predvsem zato, ker lokalna skupnost aktivno živi s tradicijo svojih prednikov. Da pa ducat delujočih škverov pripada enemu samemu, pa še to otoškemu kraju, je izredno. Navdušen sem.
eM: Ste za konec prihranili kakšno iskrivo misel, morda sporočilo?
Sodelovanje in medsebojno poznavanje ter spoštovanje nas bo vodilo k skupnemu cilju, ohraniti morje in oceane ter krepiti odnos človeka z naravo, v tem primeru s celotnim morskim ekosistemom.
