Miran Tepeš – veliki trije
Veliki trije je naslov Miranove nove knjige, v kateri predstavlja jadranje okoli rta Horn – Južna Amerika, rta Dobrega upanja – Južna Afrika in rta Leeuwin – Avstralija. V knjigi je opisano tudi jadranje preko južnega Pacifika od Francoske Polinezije do Čila, pa jadranje okoli Avstralije in Tasmanije ter samostojno prečenje Indijskega oceana. Dodani so tudi zapisi s poti po naravnih parkih Avstralije in Južne Afrike ter po notranjosti otokov. Zase pravi, da ima jadranje v krvi, da ga veseli biti pod jadri na širnih oceanih. To je njegov način življenja. O jadranju sanja celo, ko ni na barki. Pred desetimi leti je prvič objadral svet in uresničil svoje otroške sanje. Postavil si je nove cilje, ti pa so prinesli nova spoznanja, nove izzive, vselej bolj drzne in bolj pustolovske. Na svojih poteh verjame v dobro upanje, spremljata ga rog in levinja. Mirana Tepeša smo uspeli ujeti v Šentvidu nad Ljubljano, tik predno je odšel na sklepni del svetovnega pokala v smučarskih skokih. Izkoristili smo priložnost, prelistali njegovo novo knjigo Veliki trije, ki je jadralski potopis, kjer so na 308 straneh in z več kot 400 fotografijami opisane dogodivščine s poti. Mi pa smo mu, tik pred odhodom nazaj na ocean, ob vstopu v pomlad, zastavili nekaj manj običajnih vprašanj.
Proti Mar del plati.
eM: Včasih se zdi, da zelo hitiš iz kraja v kraj, od točke do točke, precej si nemiren?
MT: Ne gre za nemir. Dobra stran moje službe je, da imam čas spomladi in jeseni, hkrati je to slaba stvar, saj sem vseskozi razpet med oceani in vračanjem na delo. Za vsako morsko miljo pa potrebuješ čas, vreme pa ti tako ali tako lahko vse postavi na glavo.
eM: Koliko povprečno stane jadranje okoli sveta?
MT: Čisto malo za gorivo, okoli 3–4 tisoč za vzdrževanje in popravila jader ter ostale opreme, nekaj hrane, privezi so cenejši kot v Evropi. Še največ stanejo letalske karte med posameznimi etapami. Finančno konstrukcijo skušam izboljšati tudi s šolo jadranja in izdanimi knjigami. Sicer pa velja stroškovna ocena dolar/miljo.
eM: Ali imaš radar na jadrnici?
MT: Ne več, mi je samo poškodoval jadra. Na oceanih ni prva prioriteta.
eM: Ali imaš na osebnem rešilnem jopiču vsaj EPIRB (Emergency Position – Indicating Radio Beacon) reševalno bojo?
MT: Žal je nimam, verjamem v naravne stvari, torej v dobre sile.
eM: Velikokrat jadraš s prijatelji. Ali si rad tudi sam na barki?
MT: Kakšna solo etapa mi prav ugaja.
eM: Kaj najraje ješ na jadrnici, s čim se prehranjuješ?
MT: Jem zelo malo, skoraj nikoli mesa, hrana mi sploh ni pomembna. Sicer pa kosmiče, sadje, veliko sadja, zato potrebujem hladilnik.
eM: Katera je tvoja najljubša jed na morju?
MT: To so palačinke, te znam celo sam pripraviti.
eM: S figovo marmelado?
MT: Ne, s šipkovo, in to prinesem s seboj na barko.
eM: Ali loviš ribe med jadranjem?
MT: Nikoli ne lovim rib.
eM: S čim si zagotavljaš energetsko avtonomijo barke, kako pridobivaš električno energijo?
MT: Vetrni generator in sončne celice mi zagotavljajo to avtonomijo, da delujejo elektronski inštrumenti, predvsem pa, da deluje že imenovani hladilnik, sicer bi se mi banane pokvarile v tednu dni, pomaranče v dveh tednih, jabolka pa bi zgnila v treh tednih. (Smeh)
eM: Kdaj uspeš pisati knjige?
MT: Vsakokrat ob vrnitvi domov, na plovbi pa si delam zapiske.
eM: Za solo in prekooceansko plovbo zdravniška stroka priporoča odstranitev slepega črevesa. Kakšno je tvoje mnenje?
MT: Nisem vraževeren, slepiča si nisem dal odstraniti, to so t. i. Šterkovi »štosi«.
eM: Četudi je vnetje slepiča na oceanu življenjsko nevarno, četudi odstranitev priporoča zdravstvena stroka, celo organizatorji oceanskih regat ga zahtevajo?
MT: Zaenkrat je tako in ostajam pri svojem prepričanju.
eM: Kako pa je na nočni plovbi?
MT: Največja nevarnost so ladje, ki plujejo mimo, ko na odprtem posadke tudi spijo. Težko te opazijo. Imel sem tudi eno bližnje srečanje, a se je vse dobro izteklo. Napaka pa je bila naša, saj je kolega narobe nastavil alarm. Sicer pa sem se naučil zbujati na eno uro, to je ravno čas, ko barka prepluje cca 10 milj, hkrati je to vidna nočna razdalja v morski horizont.
eM: Ali poznaš strah?
MT: Včasih me je tudi strah, ampak bolj za barko, saj pravijo, če bom čuval njo, bo tudi ona mene.
Grenlandija
eM: Kakšne so tvoje izkušnje s pirati?
MT: Jih nimam, razen s sodobnimi, cariniki itd., ko moram plačati več, zato da dobim prej veljavne papirje.
eM: Katera je tvoja najhujša morska izkušnja?
MT: Ko se je ogromen val zvrnil na jadrnico, jo položil in vse potrgal, pa na Barkolani, ko nas je pred leti velika jadrnica kar prevozila.
eM: Miran, koliko časa boš še v stalnem gibanju?
MT: Dokler bo zdravje, računam vsaj še dvajset let. Ne znam si predstavljati življenja brez jadranja.
eM: Kakšen je tvoj »perfect day« na morju?
MT: Toplo morje, miren zaliv, sidro do dna, kopanje, raziskovanje obale in skok naprej do novega zaliva.
eM: Pa med plovbo?
MT: 15–20 vozlov vetra, sonce, lepi valovi, obožujem topla morja.
eM: Zakaj v močnem vetru z jadranjem v veter pogosto jadraš le s skrajšano genevo?
MT: Res je, pravilno si opazil. Barka je lažje obvladljiva in manj vijuga, bolje drži smer, to je razlog. Prav zato pa uporabljam močnejši material.
eM: Kakšni pa so tvoji načrti?
MT: Skokica me je po dolgi zimi počakala v Južni Afriki, tako da s pomladjo nadaljujeva pot do Namibije, nato pa preko Atlantika do Brazilije in naprej do Karibov. Letos imam v načrtu, da bom kar dvakrat preplul Atlantik, saj se z jesenjo vračam v Sredozemlje, z novembrom pa načrtujem, da bom priplul nazaj domov.
Magellan
