Mitja Zupančič

 

Morjeplovec, pohodnik in publicist, ki je do sedaj napisal dvanajst knjig in posnel serijo TV sedmih TV dokumentarcev Obrazi Jadrana. Poročen, oče dveh odraslih otrok. Kadar ni na morju živi in dela v Ljubljani, v zelenem okolju pod Rašico.

Besedilo: Nace Novak, foto: osebni arhiv

Pred kratkim sta s prijateljem Zoranom iz Pulja prehodila Goriški camino. Glede na to, da si prehodil že vrsto caminov, me zanima, kako ga ocenjuješ, kakšen vtis si dobil o tej novi pešpoti na čezmejnem goriškem območju?

Goriški camino je enostavno lep, malček divji, na drugi strani urban. Nevidno spaja dve državi, dva naroda, ki sta spletla vezi skozi čas, ki jima sicer ni bil zmeraj naklonjen. Vem, da snovalci poti želite uravnoteženo predstaviti ta, kot enakovreden na obeh straneh. Pa vendar si dovolim zapisati, da je zelo slovenski.

Tudi sam sem prehodil že kar nekaj daljinskih pešpoti in v tem kontekstu se mi Goriški camino kaže kot mali veliki čezmejni camino, zato ker ima vse tisto, kar imajo precej daljši camini, a na relativno kratki razdalji dobrih 80 kilometrov. Ali se, po tem, ko si ga prehodil, strinjaš s tem?

V resnici ima skoraj vse, kar imajo veliki. Manjka mu edino kilometrov, da bi se zmogel  kvalificirano umestiti med njih. Vse drugo, velja. Kilometri so tisti, ki narekujejo število dni, ti pa naše premike v glavi. Veste, tri ali štiri dni hitro mine in človek lahko marsikaj zdrži, nato običajno pridejo na vrsto težave, z njim pa tudi miselni premiki v glavi in duhovna rast. Slednjo ponuja tudi kratki Goriški camino, za spremembo miselnih vzorcev in posledično prevrednotenje vrednostnih kriterijev pa ga bo zelo verjetno treba večkrat prehoditi in spoznati v dno njegove duše.

 

 

S hojo sta zaključila na zadnji dan novembra. Vreme vama je bilo, tako kot je nam vsem letos res naklonjeno, ampak tudi sicer se mi zdi eden od atributov Goriškega camina ta, da je mogoče po njem hoditi vse leto, tudi ko marsikatera druga daljinska pot zaradi mraza, snega … za nekaj časa obmiruje je Goriški camino zahvaljujoč pregovorno mili goriški klimi pohodnikom na voljo 365 dni na leto. Kako ti gledaš na to?

Pravi pohodniki in romarji se z vremenom in letnimi časi prav preveč ne ukvarjamo. Enostavno gremo, ko je priložnost in navdih dovolj močan. Bolj smo zahtevni glede opreme, ki je prilagojena letnemu času. Govorim seveda ljudeh, ki smo bolj vpeti v tovrstne projekte, jih osebno prehodimo in beležimo vtise tudi skozi oko fotografskega objektiva. V kolikor pa pogledam širše, na bolj »normalne« romarje in pohodnike, je Goriški vseleten in pravi. Mila klima, lep obraz in vitek stas, naj bo moto, ki se ga sme promovirati v krajih, ko burja bistri duha in krepi telo, ki pohaja med morjem, zelenimi rekami ter se spogleduje s planinami. Če kje, je tu zares vse na enem mestu. Konec koncev je odkrit tako želeni projekt »outdoor vseletnega turizma«, ki lahko traja vse dni v letu. Narava je ponudila priložnost, na nas ljudeh je, da jo spoznamo in spoštljivo obrnemo sebi v prid.

Goriški camino je v primerjavi s številni, precej starejšimi camini kot novorojenec, ki potrebuje še precej podpore in pomoči preden bodo vsa dela na njem, ob njem in v zvezi z njim zaključena. Kakšne so, glede na bogate izkušnje s camini, ki jih imaš,  tvoje glavne konstruktivne kritike, pripombe oz. predlogi za izboljšave?

Ker v času mojega romanja še ni bilo vse na mestu, pa vem, da bo prav kmalu, ne smem preveč kritizirati. Glavno puščico usmerjam na markiranje in označevanje poti. Celostna grafična podoba je vrhunska, Salomonov vozel, kot prepoznavni znak poti v njej, tudi. Je pa skrajno problematičen, saj njegova pojava na poti le pritrjuje pravemu kurzu, ne nakazuje pa smeri poti, kot smo jo na primer vajeni iz Jakobovskih caminov. Barvno razpršilo za označevanje znaka na skalah in asfaltu prehitro bledi in tudi zaradi vremenskih vplivov postaja neviden. Predvsem na italijanski strani bo potrebno več vložiti v kakovost nastanitve. Kako se bodo obnesli žigi, ki ne bodo prosto dosegljivi, pa mi še tudi ni jasno.

Sicer pa, če sem te med pogovorom na Sveti Gori prav razumel, vidiš v tem caminu kar velik potencial?

Res je! Goriški camino je primeren za verujoče in neverujoče, za vse starostne skupine, družine, aktivno ljudstvo in ljudi v tretjem življenjskem obdobju. Lahko ga vzameš zelo športno, celo tekmovalno na čas, kot kulturno potovanje skozi čas, duhovno, izletniško, in to v vseh štirih različnih letnih časih. Velik potencial, ki ga je samo še treba spraviti znotraj programov in primerno komunicirati z zainteresirano javnostjo.

Kaj te je na Goriškem caminu najbolj navdušilo?

Narava in zgodovina ter duhovni moment. Poglejte, začeti v Ogleju, priti na Mirenski grad, nadaljevati preko frančiškanskega samostana na Kostanjevici, na koncu poti se povzpeti na vrh Svete Gore k še enemu svetišču, je neprecenljivo. Hkrati se krajev onkraj meje še niti dotaknil nisem, enako tihožitij, ki jih nosita s seboj reki Soča in Vipava.

 

 

Kaj pa te je najbolj motilo, kaj si najbolj pogrešal?

Na poti sem najbolj pogrešal socialno plat tovrstnih caminov, ki zaživi v klasičnih albergih, torej hostlih, ki so namenjeni bivanju romarjev. Pogrešal sem tudi gostinsko ponudbo, kjer bi ponudili t. i. romarski meni.

Kako pa ocenjuješ njegovo zahtevnost glede na dolžino etap in konfiguracijo terena?

Goriški camino, kot je v osnovi zastavljen, predvsem v tridnevni varianti, je zahteven. Mogoče ga je igrivo razbremeniti na način, da je prvi dan prihod in ogled Ogleja. Prvo etapo je mogoče prepoloviti na 14,5 km in tretjo podaljšati za 4 km ter pustiti etapo zadnjega dne iz Nove Gorico do Stare Gora, morda celo iz Solkana na vrh do svetišča.

Načeloma priporočamo štiri etape, vidva sta ga prehodila v treh etapah. Zakaj in kako je bilo?

Moje dnevno povprečje je 30 km in več, zato mi je bila tretja etapa precej kratka, in tudi v resnici sem jo končal že ob 10. uri. Seveda bi si lahko turistično ogledoval mesto, kar pa tokrat ni bil moj namen niti moto. Tretja in četrta skupaj sta se na koncu izkazali za zahtevno in resno etapo, ki jo je moj compañero še komaj zmogel. Hkrati sva se še neumno zgubila in vknjižila dodatnih 6 km v sestavljeni etapi. Zato spet in ponovno trdim, da je najlepše hoditi sam in prilagajati svoj tempo na interes in telesno pripravljenost. Potem je hoja lepa, vsak romarski dan pa zanimiv in lahak.

Še posebej zaključni vzpon na Sveto Goro je za ljudi, ki niso vajeni hoje v hrib ali jim manjka kondicije, kar izziv, kajne?

Ja, moj prijatelj je skoraj izdihnil. Na koncu je rekel, da niti nog ni več čutil. Sedel je pri zadnji postaji križevega pota, se odpočil in končal vzpon. Sicer pa, vsak pravi camino mora biti malček začinjen, kalvarija na koncu poti te pač zaznamuje. No, tudi zato je Goriški camino čisto pravi veliki camino.

 

 

Kaj te je kot človeka, ki je zelo povezan z morjem, pritegnilo k hoji in kdaj si začel z daljinskimi pohodi?

Ko te morje ujame v svojo mrežo čudes, te nikoli več ne izpusti. Na morju še tako neverujoč človek najde svojo vero. To so resnice, ki držijo. Na morju pogrešam telesno gibanje. Pri jadranju si plovbi si omejen na palubo. Sam pa že od nekdaj rad hodim in tečem po širnih planjavah. Z daljinskimi pohodi sem začel na povabilo prijatelja, dr. Ivana Štuheca, rednega profesorja BTF v pokoju. Za mojo 50.ko je vrgel rokavico in sva šla.

Zakaj hoja, zakaj hodiš, ker lahko bi šel tudi s kolesom, vlakom …?

Hoja je osnovni element človeškega gibanja in lakmusov papir njegovega psihofizičnega stanja. Dokler zdravje služi je hoja božja milost, ki jo vse prevečkrat spregledamo in zanemarimo. Potrebujemo le primerno obutev, nekaj skromne opreme, in že lahko vzamemo pot pod noge. Ta nas običajno pripelje v najbolj zanimive kraje, in ker mi ni potrebno iskati parkirišč, mi ostane več časa za navezovanje pristnega kontakta z ljudmi, in to brez ogljičnega odtisa.

Katere daljinske poti si do zdaj že prehodil?

Nekaj jih bom naštel: Camino del Norte, Camino Portuguese iz Lizbone, Via de la Plata, Vuelta Muxia – Finistera, vse slovenske Jakobove poti, Camino Krk, Trail Via Apsyrtides …

Katera od teh je bila najtežja?

Vsaka posebej je ponudila svoj izziv. Severna pot ob nemirnem Biskaju je precej težka, zadnji del srebrne poti prav nič ne zaostaja, pot po škrapah Osorščice preseže vse, še dobro, da je dolga le 16 km. Tudi vse slovenske Jakobove poti so precej zahtevne.

Katera pa je bila najbolj podobna Goriškemu caminu?

Morda portugalski camino od Porta do Santiaga.

 

 

Morju se pa zaradi hoje nisi odpovedal, ne?

Ne, še vedno sem in ostajam na Jadranu in Sredozemlju od marca do konca oktobra. Zato so tudi vsi moji daljši pohodi večinsko planirani v zgodnji pomladi.

Če se vrneva k hoji, kakšne kratkoročne in dolgoročne načrte imaš glede tega?

Letos sem uspel vknjižiti novih 2470 prehojenih kilometrov. Načrti so veliki, če le bo zdravje služilo. Se bom pa nekoliko odmaknil od klasičnih Jakobovih poti, kajti, svet je lep in poln čudes. Leto 2025 je že splanirano: marca začnem z revizijo poti Camino Južna Istra, takoj zadet nadaljujem s Camino Frances. Med poletjem želim opraviti keltski camino na Irskem, jesenski čas bom sklenil na obalni portugalski poti. Tak je načrt, in ta je dober, če ga je mogoče spremeniti, kot pravi že stara latinska izreka. V domačih logih je načrtovana Nebeška pot, zelo me mika tudi Juliana Trail.

O svojih doživetjih na morju in na pohodih tudi pišeš. Koliko knjig se je nabralo do danes in katere vse?

Popolnoma samostojnih avtorskih del sem izdal 12, pri dveh sem sodeloval. Med njimi so: Morsko prase, Svetilniki, Morje bližine, Le eno poletje, monografija Z morjem na Ti, za otroke Riba Žoga in pesniška zbirka ZMorjšnice, V meni je morje – pesmi za odrasle, ter dve potopisni knjigi – Milijon korakov in Rimska milja …

 

 

Ali tudi trenutno nastaja kakšna knjiga?

Pravkar sem končal s pisanjem še zadnje knjige v trilogiji camino knjig. Njen naslov je Balata – Tlakovana cesta. Predvideni izid je pomlad 2025, ko se bo vrnil s francoskega camina in tudi prvič postal dedek.

Kdaj te čaka naslednji pohodniški podvig in kateri?

Leto 2025 bom začel z  domačega praga na Brezje in se pridružil jubilejnemu rimskemu letu, ki nosi slogan Romarji upanja. Nato bom 10. marca za teden dni odšel na Camino Južna Istra, 23. marca pa že letim v Biaritz, kjer bom iz Saint Jean Pied de Portu začel še svoj zadnji preostali daljši camino na Iberskem polotoku.

 

 

 

Podobne teme:

• Camino Krk – krožna pot po otoku
• Goriški Camino koristne informacije
• Camino Krk
• Mitja Zupančič, v stalnem dotiku z morjem
• Mitja Zupančič – Le eno poletje