Tomi Sinožić

Tomi Sinožić se je rodil leta 1979 v Pulju. Strojni mehanik in profesionalni potapljač je zadnja leta prepoznan predvsem kot ladjedelski mojster, ki ohranja pri življenju tradicionalna plovila, grajena po klasični metodi v lesu. Oče štirih otrok z ženo Kristino živi in dela v Izoli.

 

Zupančič, foto arhiv eMORJE.com

 

eM: Tomi, od kod vaša strast in ljubezen do lesenih bark?

Ne vem, iz otroštva. Vseskozi sem občudoval te lepotice, ki so počasi izginjale iz mandračev, potem pa se je nekega dne le zgodilo. Kupil sem svojo prvo barko po imenu Gurlovica. V resnici je šlo za guc Nika Tenforija, ki je bil rešilni čoln na ladji Brnik. Z zanimanjem sem takrat raziskoval t. i. preklopno gradnjo, in nekaj me je močno pritegnilo v les.

eM: Menda je to bilo, še predno ste odšli na služenje vojaškega roka?

Res je, in tik pred odhodom sem barko prodal, in za isti denar sem po odsluženem vojaškem roku kupil trup štilca Ampelea, ki ga imam še danes.

eM: Kje pa ste našli štilac?

Našel sem ga v Saliju na Dugem otoku. Njegova registracija je bila SA 3.

eM: Za kakšen tip barke gre?

Sprva je bila to delovna barka, jaz pa sem jo želel preurediti in nadgraditi za turizem. Štilac so zgradili leta 1930 v Biogradu n/m v istoimenski ladjedelnici. Njegova dolžina je 12,40 m, širina 4,60 m, prevažati sme do 12 oseb, nosilnost je 1,80 t, poleg jadrevja ima vgrajen tudi dizelski motor DAF moči 161,70 kW, ki je bil izdelan leta 2003.

eM: Za kakšno vrsto turizma ste torej želeli imeti brko?

Na Ampelei (IZ-10) sem želel organizirati taborniško šolo pomorskih veščin. Zamisel jadranskih stražarjev, ki sami šivajo mreže, krpajo jadra in plujejo, je bila odlična, a kaj, ko sem moral na krovu imeti tudi vzgojitelja, plavalnega mojstra, in »nič od bussinesa«. Zato sem se moral preusmeriti. Za Norik Sub, ki ga je vodil Marjan Makuc, sem začel voziti potapljače.

eM: Tudi sami ste potapljač, ste se zato odločili za Norik Sub?

Res sem, vendar drugačne vrste. Pri meni je šlo za zaposlitev in ne za prostočasno potapljanje. Tri leta sem deloval kot profesionalni potapljač pri urejanju školjčišča ter vzdrževanju plovnih objektov v morju za Luko Koper. Verjetno je bilo poznavanje dela in življenja potapljačev ter že zgrajena socialna mreža tista, ki me je pripeljala do Makuca.

 

 

eM: Kdaj pa ste potem začeli voziti čarter z Ampeleo?

Moram prav pomisliti. Barko sem kupil leta 2002, od 2004 do 2006 je trajala potapljaška zgodba, istega leta sem potem začel s čarterjem in izleti. Danes barko oddajam tudi preko RB&B. Spati na njej je poseben užitek, a kaj, ko mi letos gradbinci na glavnem izolskem pomolu in prekomeren hrup odganjajo goste.

eM: Posel vodite preko podjetja KOP, d. o. o., ki po imenu ne zveni prav nič morsko.

Ja, podjetje sem nasledil od očeta, ki je bil največji uvoznik japonskega in kanadskega fižola. Z ladjami ga je pripeljal v koprsko pristanišče, nato pa ga je kuhal, pasteriziral in konzerviral v embalažo ter prodajal po vsej bivši državi. Podjetje je v resnici zraslo iz fižola, jaz pa sem ga preusmeril v ladjedelstvo in turizem. Veste, posel s fižolom je trajal šest mesecev na leto. Dnevno smo pripravili 6000 doz, šlo je za sezonsko delo v zimskem obdobju. Za poletni čas sem potreboval novo dejavnost. Barka je bila idealna izbira.

eM: Ustanovili se tudi Društvo starih bark Izola. Zakaj?

Skupaj s prijatelji smo si želeli druženja z barkami na morju, enostavno smo se želeli združevati somišljeniki in uživati. Sploh pa povem na glas: če ne bi bilo nas mladih 20−25 zanesenjakov, bi Izola ostala brez tradicionalnih bark. Tako pa si sedaj oglejte izolski mandrač, poln je tradicionalnih bark, zato resnično upam, da ga bomo uspeli dokončno nameniti lesenjačam, ki predstavljajo živo vez med sodobno Izolo in nekdaj najbolj ribiškim mestom na Obali.

eM: Kaj vse od vas zahteva lesenjača, kot je Ampelea?

Predvsem potrebujem čas, ki ga preživim na barki. Ko je lepo vreme in piha burja, je barko treba odpreti. Poleti je treba les zaščititi pred močnim soncem. Da jo je treba stalno barvati in vzdrževati, raje ne omenim. Če ne bi bilo resnične ljubezni do tovrstnih plovil, bi bilo vse še težje. Nenazadnje je potrebno odriniti tudi kupček denarja za vzdrževanje in privez, najmanj 8000,00 EUR/leto, če ni posebnih zadreg in z njimi povezanih investicij. Teče 22. leto, Ampelea potrebuje nova jadra, nov jambor, vrvi in obnovo motorja.

 

 

eM: Ljudje vas zadnja leta poznajo predvsem kot ladjedelskega mojstra. Kaj se je zgodilo na poti do takšne prepoznavnosti?

Ah, kakšen ladjedelski mojster? To besedno zvezo so skovali v pomorskem muzeju, ko smo dobili natečaj v projektu Mala barka 2 in na novo zgradili repliko istrskega ribiškega čolna – topo, po imenu Adria. Res pa je, da imam skupaj s prijateljem Robijem Žaubijem Sočom v najemu mizarsko delavnico, pravi škver v izolski industrijski coni. Robi izdeluje stavbno pohištvo, sam s svojo ekipo pa pridno obnavljam lesene barke, tudi kakšno novo zgradimo. Vsako leto obnovimo do 20 plovil različnih velikosti. Večja plovila, kot je bila ribiška barka Zlatoperka (obnovljena iz EU fonda za ribištvo in pomorstvo), obnavljamo pred izolsko ladjedelnico.

eM: Nedavno ste kupili tudi prvo jekleno ladjo, bivši parnik. Kaj boste z njo?

Gre za staro železno motornjačo, ki je bila izdelana leta 1906, torej v času avstro-ogrskega cesarstva, ko je med prvo svetovno vojno prevažala goste med kraji v beneški laguni. Njen zadnji lastnik je bil tri desetletja Avstrijec Stefan Prokesch, ki me je dobra tri leta nagovarjal, naj jo kupim, saj je zanj postala preveliko breme na stara leta. Brez pomisleka sem takoj odklonil, kajti nima jamborov ne jader niti ni iz lesa. A je bil vztrajen, za ceno odkupa starega železa sva se na koncu dogovorila, in barka je pristala v lasti mojega podjetja KOP.

eM: Kakšne načrte pa imate z njo?

Turizem za bolj petične goste, prevozi ob slovenski obali in Tržaškem zalivu, tudi prespati bo mogoče na njej, ko bodo končana vsa obnovitvena dela.

 

 

eM: Ima pa čudno ime – MÜ. Ali morda veste, kaj pomeni?

Dolga zgodba. Ko so ladjo iz parnika spremenili v motornjačo, so jo poimenovali Danubio (Donava). Vanjo so vgradili močnejši motor, ki ladjo poganja še danes. S propadom cesarstva je menjala lastnike in bila obsojena na prav nič bleščečo pomorsko kariero, dokler je ni leta 1992 Prokesch odkupil od družbe Biasiol, Scaramuzza, Zuliani in Dovier v Gradežu ter jo odpeljal v zadnjo tedaj še delujočo ladjedelnico na Dunaj. V tistih časih je šlo za pravi podvig prepeljati 40 ton težko železno barko od Gradeža do Dunaja. Kot da še ni bilo dovolj težav, se je zapletlo še v dunajski ladjedelnici, in ladjo so morali prepeljati v Bratislavo, kjer so jo leta 1993 dokončno obnovili. Nato pa jo je Stefan Prokesch, sicer jazzovski glasbenik, prepeljal v Izolo. Bila je med prvimi barkami na vezu v novi Marini Izola, in ji dal ime po svoji ženi.

eM: Ali ni bila njegova žena Renata?

MÜ je ljubkovalni vzdevek iz gimnazijskih časov. Tedaj jo starši niso radi izpustili iz hiše na večerne zmenke, zato so ji sošolci rekli, da je Zaspanka (Schlafmütze), skrajšano MÜ.

eM: Ladja se zdi nesorazmerno ozka glede na njeno dolžino. Kaj vi menite?

Res je nekoliko ozka, široka je vsega 3,5 m, kar je nekoliko neobičajno za dolžino 16 m, vendar pa pluje s hitrostjo 12–14 vozlov in odlično reže valove. Obnovili smo posamezne dele pločevine, za katere je klasifikacijski zavod ugotovil prekomerno obrabo ali poškodbe, jo prebarvali na belo, da bo poleti bolj hladna. Namestiti moramo še leseno palubo in podnice ter vgraditi nekaj dodatne opreme, in bo spet plula.

 

 

eM: Med strokovno javnostjo je slišati govorice, da ste kupili tudi ladjo Dragonjo?

Res je, za obnovo pa čakamo na nov razpis, ki bo objavljen leta 2024. Nenazadnje je naša – od Društva starih bark Izola – tudi batana, ki jo lahko občudujete v izolskem mandraču.

eM: Ste oče štirih sinov, kako pa družina spremlja vaše delo?

Imam srečo, da je žena Kristina akademski konservator in razume moje delo, tudi skozi Zavod ZAR, ki ga vodim. Paskal je star 14 let in vrhunski jadralec. Letos se je udeležil že EP optimistov v grškem Thessaloniku. Dvanajst let šteje Kasper, Klej deset in najmlajši sin Klas – pet let. Klej je izvrsten modelar, mizarstvo ga izredno veseli. Takšne talente pa je treba enostavno brezpogojno podpreti.

eM: Kaj si najbolj želite za leta, ki prihajajo?

Da bi imel malo več časa, ker enostavno ne uspem več vsega podelati. Močno si želim tudi, da bi delavci v turizmu, državni oblastniki in obča javnost dojeli pomen troedine ednine, ki jo predstavlja nerazdelna naveza barka−človek−morje.

 

 

Podobne teme:

• Guc “Marija” PŠ – 304
• Batana DSBI, IZ-75
• Morgenster – brig (l. 1919)
• Hiša »Kuća od 5 dolori«
• Vrboska v 2,5 letih do novega Ribiškega muzeja