Štórije z Jadrana

Štórije z Jadrana so kratke, a resnične zgodbe, ki jih je avtor napisal v kovidnem času. Ta ga je za nekaj časa priklenil na domače ognjišče in mu omejil svobodo gibanja. V spomin si je priklical morske zgodbe, ki so oživele do te mere, da jih je spontano zlil na papir. Pogrešal je vonj po morju, veselje do druženja s prijatelji, predvsem pa širne morske horizonte, ki zanj pomenijo brezmejno svobodo. Spet je pisal tako, kot je čutil, dojemal in živel, le da je tokrat z zavedanjem iskal vesele pa tudi smešne dogodke. Hrepenenje in igrivost življenja sta se zlila v knjigo, pandemija kovidne bolezni je izzvenela, knjiga pa ostaja v dobrem in slabem.

Avtor knjige, Mitja Zupančič, s svojimi zapisi želi pri bralcu vzpodbuditi željo, da bi prepoznali morje in ljudi z morja kot največje bogastvo, ki plemeniti človeka in mu hkrati daje vero in veselje do življenja. Življenje je lepo, le živeti ga je treba po manirah, ki so vredne človeka. Te pa niso materialne, za vrh lestvice vrednot veljajo predvsem drugi kriteriji.