Leto 1/ št. 3, Ali smo pomorski narod

13. marec, 201813. junij, 2018 emorje.com 0 Komentarjev

»Slovenci smo pomorski narod. Vsaj del nas je vedno živelo ob morju. Z njim so se zraščala naša hotenja, želje, delo in dejavnosti. Slovenci smo dobri pomorščaki. Že zdavnaj smo na morjih vodili ladje, vzdrževali stroje, ki so jih poganjali in skrbeli za blago, ki so ga prevažale. V zadnjem pol stoletju študenti iz Pirana plovejo po svetovnih morjih in marsikaterega našega poveljnika štejemo med vzorčne kapitane, ki poveljujejo tudi največjim ladjam na svetu. V zadnjih letih pa primanjkuje Slovencem pomorskega duha …«

Pred skoraj desetimi leti, ob ustanovitvi leta 2009, je zgornji zapis napisal predsednik Akademskega jadralnega kluba Univerze v Ljubljani, Fakultete za pomorstvo in promet. Že leto kasneje je na vprašanje, če je bilo pomorstvo sploh kdaj v ospredju slovenske nacionalne politike, prvi predsednik Slovenije Milan Kučan v Kopru odgovoril, da obstaja občutek, da je odnos Primorcev do morja še nekako drugačen kot pri kontinentalnih Slovencih, in da imamo kot narod še vedno težavo pri razumevanju obale in morja.

Leta 2011 je Dimitrij Rupel, takrat v vlogi predsednika odbora za zunanje in evropske zadeve pri stranki SDS, zapisal, da je Slovenija pomorska država, kar pa nam Hrvati na nek način zanikajo, češ da si to samo domišljamo, saj bi želeli, da bi veljali za celinsko in od morja odrezano državo, izločeno iz Jadrana. Če bi se to uresničilo, bi bila Slovenija izključena iz dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Častni Slovenci, povezani z morjem, leta 2018 zagovarjajo vsak svoje osebno stališče. Tržaški ladjedelniški inženir Franco Cossutta rad pove, da imamo Slovenci tisočletno ribiško zgodovino, ki se je izoblikovala na področju med reko Timavo in Trstom. Še vedno ga navdušuje Dandolov dekret iz leta 1808, katerega glavno sporočilo je bilo, da je morje prostor, ki pripada vsem, hkrati pa je določil, da vasem, ki gledajo na morje, ekskluzivno pripada tudi pravica do ribolova, in to morsko miljo od obale, in to je bilo zapisano še v času, ko so si fevdalci lastili pravico nad zemljo, zrakom in morjem! Leta 1835 je avstro-ogrska pomorska uprava ponovno potrdila Dandolov dekret o ribolovu, ki je dokončno ukinil vse fevdalne privilegije in vpeljal svobodo ribolova, odpravil ribji davek in potrdil, da razdalja morske milje od obale eksistenčno pripada vasem in ljudem, ki gledajo na morje, s tem pa so avtohtone slovenske vasi v resnici prvič dobile tudi svoje morje.

Upravitelj stroja, upokojeni kapitan Bruno Volpi Lisjak, vselej zagovarja stališče, da je to kompleksno vprašanje, da sicer smo pomorski narod, saj so tudi priseljenci na današnjo slovensko obalo že v drugi generaciji vzljubili morje, a hkrati v isti sapi negira svojo izjavo, ko pripomni, da so le Primorci pomorski narod, saj so v vseh zgodovinskih obdobjih živeli z morjem, drugi pač ne.

Nekoč najmlajši kapitan ladij Splošne plovbe, Giorgio Ribarič, danes kapitan v pokoju in predsednik Združenja kapitanov in upraviteljev stroja Slovenije, se ozira v novejšo, povojno zgodovino, ki jo vselej miselno razčleni in vselej enako ugotovi, da specifične okoliščine v letih po drugi svetovni vojni zahtevajo tenkočutno razumevanje tovrstne problematike. Po prostovoljnem odhodu avtohtonega prebivalstva, po leta 1953 sprejetem mednarodnem londonskem memorandumu, je večina avtohtonega prebivalstva predvsem zaradi političnega nestrinjanja z novo oblastjo odšla z današnje slovenske obale, z njimi vred pa je odšel tudi dobršen del nesnovne kulturne dediščine. Priseljenci z vseh koncev nastale nove države pa so hitro privzeli navade z morja. Zato smo Slovenci pomorski narod, četudi si tega čina (naziva) pogosto ne zaslužimo, tudi v primeru razprodaje Splošne plovbe ne, torej se nam pojmovanje pomorskega naroda izmika z osamosvojitvijo, tako meni kapitan Ribarič.

Nedavno, ob izidu knjige Usidrali smo se na morje, je njena avtorica dr. Nadja Terčon zapisala nekaj misli o grbu Splošne plovbe (znak Triglava nad valovi, a tedaj še brez sidra), ki se je prvič pojavil septembra 1954 v Cardiffu na dimniku ladje Gorenjska. Razčlenila je tudi razvoj Splošne plovbe, ki je leta 1957 naročila prvo ladjo v ladjedelnici na Japonskem in jo poimenovala Piran. Konec istega leta je imel ladjar že enajst ladij za dolgo plovbo in trinajst za malo obalno s skupno nosilnostjo 75.276 DWT, kar je manj, kot danes znaša nosilnost ene same Plovbine ladje. Se je pa njihovo skupno število drastično zmanjšalo, pa še v tujih lastniških rokah so pristale.

V isti knjigi dr. Terčonova opisuje tudi čas po letu 1954, ko je z območja B Slovenskega tržaškega ozemlja, iz pristanišč, obalnih mest in njihovih tovarn nekdanja jugoslovanska oblast ob pomoči armade odvažala vso opremo iz tovarn – npr. Ampeleje (Delamaris) in Arrigoni (Argo). Koper, Izola in Piran pa so takrat postali osiromašeni in izropani kraji. Stroji so odšli v Rovinj in Dalmacijo, s čimer pa so sočasno pognali na tisoče Koprčanov, Šavrinov pa tudi Buzetčanov v eksodus.

Ko pogledamo z razdalje in upoštevamo preplet vseh zgodovinskih dejstev, smemo zapisati, da Slovenci smo in ostajamo pomorski narod, četudi nekoliko mačehovski, torej s pridržkom. Kako naj sicer razumemo, da vsakokratna politika žrtvuje ribiče za doseganje svojih ciljev, ki ob nepoznavanju podrobnih zgodovinskih dejstev to sploh niso (arbitražni sporazum ni uspeh). Kako razumeti, da mednarodni projekt ohranjanja in revitalizacije pomorske kulturne dediščine severnega Jadrana javna uprava razume predvsem kot črpanje investicijskih sredstev, vsebina pa hkrati ostaja globoko zadaj. Kako naj se dojame, da pomorska država nima niti samostojnega resornega Ministrstva za pomorstvo, ampak je ta vključen v kmetijsko ministrstvo, da je okoljska problematika zaščite morja med bolj nepopularnimi in nepotrebnimi temami, da se vzgoja mladih pomorščakov v srednješolskem izgublja v GEPŠ-u – gimnaziji, elektro in pomorski šoli, da smo komaj leta 2017 v knjižno obliko predelali diplomsko nalogo prof. Roka Sorte z naslovom Slovenska pomorska terminologija, kateri je potrebno razširiti izrazje ozkega ladijskega transporta tudi še na druga pomorska in navtična področja, ob zavedanju, da je še nedavno bila v splošni uporabi Pomorska slovenščina, ki so jo leta 1971 napisali Janez Gradišnik, Ernest Kopriva in Vladimir Naglič.

Mačehovski smo do svoje pomorske kulturne dediščine. Lastno zgodovino slabo poznamo, šege in navade pa smo zatajili, tako je bilo moderno. Skrajni čas je, da se zavemo narodove identitete, ki sega že tisoč let tudi na morje, da implementiramo slovensko pomorsko izrazje v vsakdan in življenje, da se obrnemo nazaj k morju in se začnemo zavedati izrečene misli zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki pravi, da prosti izhod na morje, s tem pa tudi odprt nacionalni prostor v Sredozemlje in na širne oceane, pomeni resnični začetek slovenske osamosvojitve, saj postavlja temelje slovenskega gospodarskega prometa.

Veliko sidro je prišlo na ljubljanski Kongresni trg (park Zvezda) 1. maja 1955, ko je med drugim želelo glavnemu mestu pokazati, da smo pomorska dežela s tradicijo. Sidro še vedno simbolizira in sporoča, glavno mesto ostaja, spet in še zmeraj se delimo na Primorce in kontinentalce, psi lajajo, politiki mendrajo dalje. Težkega sidra ne bomo več prevažali, v spomin in opomin ex genere in generem bo dovolj slovenska zastava na kamnitem svetilniku na koncu piranske vedute.

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Leto 1/ št. 3, Ali smo pomorski narod

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor