Leto 2/ št. 14; Zanemariti osebno, poskrbeti za javno
Na najbolj izpostavljenem delu piranske Punte, na rtu Madona, stoji kamniti zidani svetilnik, edini tovrstni, ki ga je na delu današnje slovenske obale zgradila Avstro-Ogrska. Le eden in edini, prav smo zapisali, ki kljubuje zobu časa in čaka, da bo dokončno pripoznan kot odlična turistična točka, četudi njegova luč ostaja v aktivni funkciji zagotavljanja varnosti na morju.
Svetilnik Punta Piran
Svetilniška zgodba, polna vzponov in padcev, pa se ni začela šele v letih 1871 in 1872, ko so na kamnito utrdbo iz leta 1617, ta je bila del srednjeveškega mestnega obzidja, postavili rdečo luč in zgradili manjši kamniti objekt za strojnico. Prav na koncu piranske vedute je že v antičnih časih gorel ogenj in mimo Pyrosa, kot so rekli Piranu, kazal varno pot proti bližnji grški koloniji Aigedi, na področju današnjega Kopra. Neizpodbitno dejstvo je, da se je mesto razvijalo od svetilnika proti notranjosti. Zadnja arheološka izkopavanja na bližnjem trgu pa postavljajo pod veliko vprašanje tezo, da je bila utrdba res del nekdanjega srednjeveškega mestnega obzidja.
Josip Grašo je bil zadnji piranski svetilničar
Današnjo podobo je svetilniku dal beli kvadrasto grobo obdelani istrski kamen. Šele leta 1874 je bilo na ploščadi utrdbe svetilnika dograjeno svetilničarjevo stanovanje s hodnikom, tremi prostori in kopalnico. Vseskozi je svetilnik ostajal v funkciji morja. Na njem je živel svetilničar z družino. Zadnji med njimi je bil Josip Grašo, ki je končal svetilničarsko službo leta 1976. Takrat je s svetilnikom še upravljala splitska družba Plovput, pripadal pa je pomorskemu področju Pulj. Od tam ga je oskrbovala ladja Stončica.
Zgodba brez epiloga
Po odhodu Josipa s svetilnika je ta nekaj časa sameval, potem pa so ga vzele v najem Obalne galerije in vanj začasno za krajši čas naselile japonskega kiparja Masayukija Nagaseja, ob koncu devetdesetih let pa se je v svetilniško hiško tudi začasno demonstrativno vselil piranski kipar Janez Lenassi. Prvotni namen Obalnih galerij, da bi na svetilniku živel mojster Piranessi, ni doživel epiloga.
Civilna pobuda za ohranitev svetilnika
Sledila so leta popolne negotovosti. Četudi smo Slovenci zaživeli v lastni državi, smo se še bolj obrnili stran od morja, torej tudi od svetilnika, njegovega poslanstva in priložnosti pa tako ali tako nismo nikoli razumeli, slabo jih razumemo tudi danes. Svetilnik je sameval in propadal, zanj je skrbela Tončka Senčar, učiteljica v pokoju, ki ga je želela oživiti in ponuditi kot prvovrstno turistično točko svetu in ljudem. Njena samoiniciativnost pa je šla na živce vsakokratni občinski oblasti, saj so bile karte zmeraj na novo premešane v iskanju rešitev, ki pa so se odvijale stran od javnosti. Nerazumljivo je bilo, da Slovenija ne zmore z Ministrstvom za kulturo urediti spornega beleža, ki naj bi bil spomeniško zaščiten, do te mere, da je potrebno zbrati ogromno sredstev za razsoljevanje svetilnika in njegovo obnovo, česar pa občinska blagajna nikoli ni imela.
Idejni načrt za ureditev svetilnika
Morda le pesek v oči, saj se je na naši mizi našel idejni načrt, po katerem naj bi se na svetilniku uredila altana v izmeri 17,60 m², terasa, oblečena v kamen in pohodno steklo v izmeri 59,00 m², prostor za pripravo prigrizkov, oblečen v keramiko – 5,50 m², v les oblečen prostor s točilnim pultom (30,52 m²), svetilnikom, ki ostaja v funkciji morja, teraso pred vhodom v zvonik in zvonikom cerkve Marije Zdravja kot razgledno točko.
Svetilniki so lahko odlična turistična točka
To je verjetno pravi razlog, da je civilna aktivistka Senčarjeva lahko iz leta v leto hodila po svetilničarski ključ na občino Piran, na svetilnik vabila šolarje, celo organizirala poroke, nato pa ga spet zaklenila, in kot je sama rekla, spečo Trnuljčico pustila samevati na koncu vedute. Za javnost popolnoma nerazumljivo pa je v tej relaciji tudi dejstvo , da sosednji Hrvaški uspeva robinzonski turizem na kamnitih zidanih lanternah, da je občina Vir uspela najeti hišo kapitanov – virsko lanterno in v njej urediti petzvezdični apartma, ki je vseskozi poln, da se na lanterne vrača življenje, in da jih je na hrvaškem delu Jadrana še 50, ki se druga za drugo obnavljajo, vzdržujejo, ponujajo program in so atraktivna turistična točka, Slovenci pa ne zmoremo urediti in izkoristiti niti enega samega kamnitega zidanega svetilnika.
Problem narodove identitete
Verjetno imamo velik problem z iskanjem narodove identitete, kakor tudi s priznavanjem deklarativne izjave, da smo pomorski narod. Ko skupaj seštejemo še majhnost, klientelizem, privoščljivost in grebatorstvo za lastnimi poslovnimi priložnostmi, je rezultat razumljiv. Želeli smo si, da bi na svetilniku od osamosvojitve naprej vihrala slovenska zastava, a je ostalo le pri željah. Zadnjo večjo obnovo je svetilnik doživel leta 2012, takrat so ga prostovoljci očistili, piranski pisatelj Vanja Pegan pa je po naključju uspel pred propadom rešiti edini ohranjeni svetilničarski dnevnik, in to iz leta 1967, vse ostalo je bilo že pokradeno ali razneseno, stanovanje pa popolnoma uničeno.
Obnovljena je zunanjost svetilnika
Obnovljena pa je bila zunanjost svetilnika in terasa. Kadar je bila odprta, je služila kot najlepša razgledna točka, s katere se vidijo tri države in eno morje. Svetilniška luč, ki danes oddaja izofazno belo svetlobo s karakteristiko B Izo 4s 15 NM v globino morskega horizonta, pa je bila zaradi varnosti obiskovalcev prestavljena s pročelja kamnitega oboka hiške na streho svetilničarjevega stanovanja. Dokončna obnova pa je morda spet tudi taktično zastala.
Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini je aktualni najemnik svetilnika
Po vseh pritiskih je občina Piran sredi leta 2017 predložila Krajevni skupnosti Piran v podpis šest strani dolgo pogodbo, po kateri bi KS Piran brezplačno oddala za eno leto (z možnostjo podaljšanja) v najem svetilnik na parceli št. 302, k.o. Piran, in sicer le zunanji del svetilnika in stopnišče, ki vodi na vrh svetilnika, kot izhaja iz izrisa prostorov, kar pa je Krajevna skupnost Piran zavrnila in se odrekla ponujeni Pogodbi o brezplačni uporabi svetilnika v Piranu. Občina je nato našla novega najemnika – Skupnost Italijanov Guiseppe Tartini Piran, ki že skrbi za mnoge, predvsem z morjem povezane dogodke in tudi za solinarski praznik, ki je takoj po prevzemu upravljanja zunanjega dela svetilnika javno povabila na pogovor o vsebinskem dogajanju na svetilniku vso zainteresirano strokovno javnost. Namesto odobravanja pa je skupnost doživela neprimeren javni linč in obsojanje na socialnih omrežjih, a kljub temu začela z organizacijo kulturnih dogodkov.
Ali bomo zmogli?
Svetilnik bo svetil še naprej nad morje, njegova senca pa bo padla na novega piranskega župana. Ali bo Đenio Zadković prepoznal zapisano latinsko modrost iz časov Dubrovniške republike OB LITI PRIVATORṼ PVBLICA CVRATE , ki v prevodu pravi: »Zanemariti osebno in poskrbeti za javno«, pa bo pokazal čas, ki je pred nami.
Mitja Zupančič
odgovorni urednik
