Leto 2/ št. 21; Morje ali greznica

Poletje se poslavlja, jesenski čas vsak dan močneje trka na duri. Horde turistov so odšle z Jadrana, temperature so zmernejše in znosnejše. Svetloba dneva se odeva v pastelne barve, noč vsak dan prej razgrne svoj plašč. Vstopamo v posezono, ki zna biti najlepša prav na Jadranu.

Je pa prihajajoča jesen nova priložnost za premislek, kam usmeriti turizem, kateri so njegovi ključni vzvodi in največje skrbi, potem ko se Hrvaška ukvarja s padcem turizma in išče vsemogoče izgovore, češ, saj po rekordnih letih padajo rezultati tudi drugih sredozemskih držav. To sezono je po uradnih izjavah hrvaško obalo obiskalo 7 % manj turistov, so pa menda prišli kakovostnejši, saj so se na destinaciji zadržali dalj časa, predvsem pa so porabili več denarja. Po letih, ko se je turistična bera preštevala le po statističnih številkah prihodov turistov in nočitev, je to nova doktrina državne politike v turizmu sosednje države, ki stavi na slogan »Mediteran, kot je bil nekoč«, in z njim na posezono in predsezono, a ta nekoč se nekoliko izmika.

Žal ne bo šla tako zlahka posvojitev teh rezultatov, saj ljudje, ki smo skozi vso sezono bivali po vseh krajih in otokih jadranske obale, in skrbno beležili ter intervjuvali zatečena stanja, žal ne moremo sprejeti tako enostavnih razlag, saj je problem precej bolj kompleksen. Skoraj nepošteno pa se zdi pisati le o Hrvaški, saj se je potrebno ozreti tudi domov na slovensko obalo, pa v sosednjo Italijo, Črno goro ter vse do Albanije, ki v rokah drži eno vratno krilo skozi vrata v Jadran, ki se mu reče Otranto.

Razlike med državami so več kot očitne, predvsem v pristopu, predstavljanju in razumevanju turizma. Zato je najbolj prav, da ostanemo na vzhodni jadranski obali, kjer se Slovenci ukvarjamo z vzdržnostnim in trajnostnim zelenim turizmom, hkrati pa se utapljamo v ločenih interesih treh obalnih zalivskih luž. Medtem ko Koper stavi na cruiserski turizem, ki ga s septembrom ukinjajo Benetke – torej vplutje velikih ladij v beneško luko, se Izola ukvarja s problemom, kako naj se gre z minimalnimi sredstvi vrhunski turizem, za vrat pa ji diha še marina v središču mesta, ki že dlje časa ostaja brez investicij, hira in krčevito išče novega kupca. Turistično najbolj uspešna piranska občina pa modruje o razpršenem turizmu, se med seboj prereka z novimi oblastniki in caplja na mestu, medtem pa se svet z vrtoglavo hitrostjo vrti naprej …

Hrvaška je najbolj samozavestna in celo samozadostna, do te mere, da verjame, da je najboljša povsod, in da smo turisti lahko celo srečni, da smemo uživati v njenih naravnih lepotah. Te so dane od Boga, in le hrvaška sreča je, da so politično v večinskem delu Jadrana omejene na hrvaško državo. Da pa se je v hlastanju po dobičku in ob hkratnem zanemarjanju človeka nekoliko uštela, kažejo številke in nezadovoljstvo zaposlenih v turizmu, pa tudi njihov kronični primanjkljaj. Ob nekaterih pripoznanih in priznanih vrhunskih praksah in investicijah postaja njen potencirani nacionalni naboj za turizem moteč. Ekscesno privite cene pa neokusne tudi za turiste, ki prihajajo iz ekonomsko najbolj razvitih držav sveta, ob turistični ponudbi, ki marsikje ostaja na nivoju 80-ih let prejšnjega stoletja. Predvsem pa šepa osnovna infrastruktura, kjer prednjači neurejena in nikoli zgrajena kanalizacijska infrastruktura.

Jadransko morje je po zadnjih raziskavah močno onesnaženo. Plastika je povsod po otokih, po najlepših plažah in zalivih. Domačini je ne pobirajo, saj menda niso krivi zanjo, jezijo se na ves tuji svet, sami pa živijo po enakih (ne)manirah. Problem pozidave obale in številnih ljudi, ki skozi poletje zasedejo obmorski pas, pa so odplake, skratka vse mogoče fekalne vode, ki se po nenapisanem pravilu večinsko stekajo v morje. Obalna mesta in otoški kraji, ladje, trajekti jahte, jadrnice, vse gre v morje. Zalivi smrdijo po fekalijah, rib ni več, ljudje se hodijo kopat na rte, kjer je močan tok. Ko pa je brezvetrje, pa niti skok iz barke v morje v času najvišje turistične sezone ni več užiten. Jadran potrebuje obalno stražo, z močnimi kompetencami in kaznimi za vse, ki onesnažujejo morje!

Dragi bratje z vseh obal Jadranskega morja, »bo treba s konca začet«, sicer se bomo kopali v lastnem dreku in le še preštevali, kako smo vsi izgubili. Slogan »Mediteran, kot je bil nekoč«, pa bo le še bežen spomin in tiha želja na preživeti čas, ki smo ga zavozili in za zmeraj izgubili.

Mitja Zupančič

odgovorni urednik

Podobne teme:

• Rekordna Hrvaška v 2017
• Leto 2/ št. 20; Človek < dobiček
• Leto 5, št. 59; Na jugu nič novega
• Leto 4/ št. 43; Dopust je tu!
• Leto 1/ št. 9, Ob koncu poletne sezone 2018