Leto 7, št. 82; Regatna pravila

Ko pomislim, da je na vzhodni obali Jadrana od pomladi do jeseni organiziranih skoraj 50 prireditev, v katere so vključene stare barke oziroma plovila, grajena v lesu na tradicionalen način, me objame pritlehno zadovoljstvo. Če pa pogledam iz razdalje, ugotovim, da tovrstne manifestacije marsikje predstavljajo le odlično kuliso turističnim manifestacijam. Spet drugje so le lokalnega pomena druženju somišljenikov. Tretje vrste so tiste, ki prinašajo bogate vsebine pomorske dediščine in ohranjajo zgodovinski spomin na nekdanje čase, ko nam je še bilo lepo. Slednje so tiste prave manifestacije, dogodki z morja, ki oživljajo pomorskega duha tudi skozi čisto zaresne regate tradicionalnih bark.

Na tovrstnih regatah se pregovorno jadralski seniorji prelevijo v mladce, ki z modrostjo in znanjem ter igrivim duhom režejo valove ter pritrjujejo dejstvu, da so vrline jadranja pod klasičnimi jadri upravičeno vpisane na listo kulturne dediščine kot veščina in umetnost.

Do tod vse lepo in prav, četudi je v regatnih pravilih toliko neznank in toliko razredov, da le tisti, ki aktivno jadrajo, sploh vedo, za kaj gre. Vsi drugi pa le nemo, običajno v mandraču pred startom, občudujejo jadra in barkajole, nato gredo svojo pot.

Na morju se vse dogaja spontano. Jadralski razredi vzdolž vzhodne jadranske obale niso poenoteni, predvsem so prilagojeni lokalnemu okolju. Na primer: v Sloveniji imamo običajno razdeljene kategorije na vrsto plovila in dolžino do 7 m in nad 7 m ter na klasična in trikotna jadra. Na Murterju na vrsto plovila: gajete in levti – vsi z latinskim jadrom in dodano posebno kategorijo kvarnerske barke.

Na Kvarnerju so kralji guci, pa še ti so razdeljeni v dve kategoriji – kvarnerski in lovranski, čeprav gre za majhne gajete, zraven so kategorizirani še vsi drugi čolni. Hkrati je pomembna oblika jadra in material. Platnena jadra so posebej cenjena, jadralska pravila pa prilagojena njim, saj vsi ostali, glede na material jader, dobivajo 10 % časovni pribitek. Bolj razumljivo, barke, opremljene s platnenimi jadri, imajo priznan 10 % časovni bonus.

Določili so ga pred leti, bolj zato, da bi vzpodbudili lastnike bark za opremo svojih bark s platnenimi jadri. Skoraj desetletje je minilo, s platnenimi jadri pa so bolj ali manj opremljene le barke, ki so bile obnovljene skozi projekte in sofinancirane z javnimi sredstvi. Vse ostale ostajajo pri dakronskih jadrih, saj je vzdrževanje bistveno bolj enostavno in absolutno dlje trajajo.

Prav je, da se vzpodbuja in ohranja tradicija. Ko pa se začnejo krhati medsebojni odnosi zaradi »penalizacij« in preračunanih končnih rezultatov na regatah, kjer nihče več ne razume niti, kako je mogoče, da barka, ki npr. pride v cilj kot četrta, na koncu postane absolutna zmagovalka, se je potrebno zdramiti in strezniti ter nekaj postoriti v skupno dobro.

Barka ni samo jadro, je celotna konstrukcija, pa še v mono klasi noben trup ne bi bil enak med seboj in enakovreden. Oprema bark je svoja zgodba in še zmeraj ni predmet kriterija regatnih pravil. Potem so še barke, ki imajo vgrajen motor, tiste brez njega in tretje, ki so se mu odrekle, da bi bile hitrejše na morju in lažje za prevoz.

Zmešnjava vseh zmešnjav. Najbolje bi bilo, da tradicionalne barke jadrajo le revijalno, a potem ni iger in zmanjka kruha. Tekmovalnost je lepa čednost, ki pomlaja in ohranja zdrav duh v zdravem telesu. Zato naj regate ostanejo, le časovnim pribitkom se bo treba odreči, da bo ljudstvo na obali in barkajoli pod jadri vedelo, zakaj sploh gre. Potrebno bo dati več poudarka tudi na opremo plovil in premisliti, kdaj so takšne barčice sploh bile opremljene s kosnikom in flokom.

Barkajolom, ki se trudijo z lastnimi finančnimi vložki in podarjenim časom okoli svojih barčic, je treba ponuditi vzpodbudo, da kljub letom vztrajajo še naprej. Rešitve so mogoče, le odprto debato je treba podpreti in sprejeti kvalificirane predloge, četudi ti ne prihajajo iz akademskih vrst, ampak iz ljudskih.

Prav bi bilo, da je absolutni zmagovalec regate pač tisti, ki prvi pride v cilj. V kategorijah pa barke do 5 m, 5–7 m in velike. Tiste s platnenimi jadri v kraljevski kategoriji »stare barke«, vse druge v kategoriji »regatne«. Slišijo se tudi bolj radikalni predlogi, kot na primer: »Vse to je isto, zato naj bosta le dve kategoriji: žive barke (tiste v morju) in garažirane (na prikolici).« Če bi pomislek prišel iz pravih ust, bi bil morda celo »gor vzet«. Še zmeraj pa ostaja zelo priročna rešitev: odreči se je treba časovnemu pribitku ali pa kategoriji absolutni zmagovalec, da bo tiho vojno zamenjal spontani mir.

Mitja Zupančič

Odgovorni urednik

Podobne teme:

• Regata za 8. trofejo Kneževine Monako pred Benetkami
• Leto 2/ št. 22; Festivalski ognjemeti
• Voga Veneta Piran (VVP)
• Mala barka/Štorija z morja
• Martinska regat uspela po 4. prestavitvi starta