Leto 6, št. 64; Zelena agenda

Udarna vest iz Bruslja preteklih tednov je bila novica o prepovedi prodaje avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem po letu 2035. Vau, zelena agenda se nadaljuje in preusmerja pozornost na pogubne posledice vojne na evropskih tleh, ki se ji nikakor ne vidi konca. Tega nikoli ni bilo, ko se je kopičilo in rožljalo z orožjem namesto s pogovori za zeleno mizo in dialogom. Akcija je enaka reakciji in njej nasprotna, je znano fizikalno dejstvo, ki bi se ga morali zavedati vsi snovalci vseh raznorodnih politik. Tudi te, ki nosi zeleno ime.

Veliki cilji in želje zavoženega planeta, ki zdržijo le na papirju, saj je zelena realnost precej drugačna. Seveda kliče k spremembam, ki pa ne morejo biti več majhne. Ta čas smo že zdavnaj zamudili. Potrebni bodo resnični rezi, ti pa se bodo zgodili le kot koronski čas, ki je v trenutku zaustavil življenje na Zemlji. Če prevedem v jezik navadnega smrtnika: Bog ne daj, da nam zmanjka pitne vode ali zraka, potem se bo vse zgodilo v hipu.

Veliki igrajo igro zmeraj najprej v lastnem interesu, in istemu parcialnemu interesu prilagajajo pravila igre. Prav, naj se zgodi leto 2035, po nemškem predlogu bodo lahko ostali tudi avtomobili z notranjim izgorevanjem, ampak s sintetičnimi gorivi. In kaj ima opraviti zelena agenda v našem časopisu? Dotika se seveda navtike in celotnega pomorskega sektorja. Projektirajo se t. i. zelene ladje, jadrnice so že tako ali tako gnane vsaj delno na veter, skupaj z generatorji in fotocelicami so že zdavnaj del realne zelene agende. Vse motorne barke pa so še daleč od želenega cilja, ki je tudi v tem segmentu kratkoročno nerealen. Že res, da se projektirajo motorne barke na električni pogon, ki pa niso sposobne prepluti spodobne razdalje s solidno potovalno hitrostjo, kar priznavajo tudi sami proizvajalci.

Sploh se zdi, da je število motorjev z notranjim izgorevanjem v navtiki primerljivo s tovornim cestnim prometom, ki ga z lahkoto spregledamo, večinsko pa se naslanja na dizelske motorje. Električni pogoni so dragi, pri proizvodnji zahtevajo vgradnjo redkih kovin, okoljsko gledano pa samo prestavljajo problem iz enega žepa v drugega. Dolgo znana rešitev so gorivne celice, zanje pa je potreben vodik. Cena pridobivanja je zaenkrat (pre)visoka. Rešitev se zagotovo skriva prav tam, kjer se na papirju rojevajo visoko leteče zelene agende.

Mitja Zupančič

Odgovorni urednik

Podobne teme:

• Na Cresu največja sončna elektrarna
• Leto 6, št. 69; Ni vse zlato
• Električna energija na morju
• Marinirane pečene ribe
• Izolski pomol okusov