»Mustačar« iz Lovrana

Piše: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com

Opatijska riviera je zanimiva za obisk skozi vse leto. Obalna pešpot med Voloskim in Lovranom pa idealna sprehajalna točka sprehoda tudi v zimskih dneh, če le ne brije mrzla burja. Opatija je velja za center dogajanja, večkrat smo že pisali o njej, predstaviti vam moramo še Belo knjigo opatijskih gostov, v kateri pa ni podpisa cesarice Sisi (Elizabeta Bavarska), ki je bila po očetu Maksimiljanu Bavarskemu zelo radoživa deklica, in enako radoživo se je, kot žena priljubljenega avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa I.,  s svojimi ljubimci smukala med opatijskimi vilami in vrtovi.

Verjetno je tudi njo navduševala obalna pešpot z Opatije do Voloskega, ali pa v drugo smer mimo Ičićev in Ike do Lovrana. In prav Lovran je prepogosto  neupravičeno nekoliko zapostavljeno kvarnersko mestece, ki je odprto na morje in v svojem starem delu mesta zaprto med ozke lovranske uličice. Laurana, kot mesto kličejo Italijani, je v resnici sestavljeno iz dveh predelov, iz starega mestnega jedra na koncu morskega zaliva, in novejšega, ki je zrasel na vznožju hriba Gorica. Težko si predstavljamo, da je bilo po popisu iz leta 1910 večinsko prebivalstvo v Lovranu slovensko govoreče.

Z imenom Laurina se kraj v zapisih prvič omenja v 7. stol. Leta 1153 ga je arabski pisec in kartograf Al Adrisi opisal, kot veliko in napredno mesto, kjer ladjedelnice stalno gradijo ladje, ki so v nenehni pripravljenosti za plovbo. Leta 1275 je Lovran prišel pod oblast pazinskih grofov, nato goriških knezov in Habsburžanov. V času turških upadov z Benečani je dvakrat pogorel (1599 in 1614). Na mestnih vratih, ki so odprta proti morju, so še danes vidni ostanki dvižnega mostu. Ob pomorstvu in ribištvu so Lovranci stalno trgovali in prodajali sadje, posebej poznani so po čudežnih lovranskih maronih, ki so jih izvažali v Reko, Senj, Pulj in Trst. Praznik maronov pa še danes velja za prvovrstno turistično prireditev.

V srednjem veku je bilo to tipično obzidano sredozemsko mestece, z ozkimi tlakovanimi uličicami, v mesto pa so vodila tri mestna vrata, ki so se zvečer zaprla. Svet Jurij je patron mesta, po njem se imenujta tudi osrednji trg in župnijska cerkev. V neposredni bližini je tudi mestni obrambni stolp, nasproti cerkve pa hiša, v kateri je bil sedež srednjeveške mestne uprave. Luneto kamnitega portala obkroža znamenita lesena reliefna podoba moškega z brado in strašljivim pogledom. »Mustaćon« je odganjal sovražnika in branil hišo pred vsemi nevšečnostmi, tako pravi legenda.

Ob koncu 19. stoletja, ki hkrati simbolizira propad tradicionalne gradnje »jedrenjakov« v lesu, se pojavi doba parnikov. Ta je za seboj potegnila tudi eksistencialno spremembo življenja v mestu, ki se preusmeri v turizem. Tako je Istrski sabor v Poreču Lovran leta 1878 imenoval za klimatsko zdraviliški kraj. Lungomare – obalna pešpot na 12 km razdalji med Lovranom in Voloskim danes mesto uvršča med mondene kvarnerske kraje. Štirje zdravstveni sanatoriji, petične vile in štirje veliki hoteli ter dve javni kopališči – Peharovo in Kvarner, ga dodatno utrjujeta na turističnem zemljevidu še kako želenih kvarnerskih destinacij. Pereč problem predstavlja nasičenost mesta z avtomobilsko pločevino in kronično pomanjkanje parkirnih mest, sploh v času turistične sezone. Zato se ljudje večkrat spomnijo na parnik, ki je po morski poti povezoval Lovran z Opatijo, Reko, Puljem in Trstom, še bolj pa jim manjka električni tramvaj, ki so ga dobili leta 1908 in je povezoval mesto z Opatijo in železniško postajo v Matuljih. Prav tako pa je do zadnjega veza zaseden tudi mestni mandrač, ki čaka, da bi ga izgradnja novega valobrana razbremenila, v mesto pa privabila tudi navtične turiste, ki danes le ošvrknejo Lovran, ali pa pridejo po kopnem na njihov festival morja, kjer star barke v spomin na izvrstnega lovranskega kalafata Nina Gašparinića vsako leto pripravijo klasično regato v morskem akvatoriju pred mestom.

Podobne teme:

• 11. regata »Nino Gašparinić« – Lovran
• Obisk Benetk z rezervacijo
• Projekt Lošinjski loger Nerezinac nagrajen
• Opatija CRO Melges 24 Cup
• Trofeja »Nino Gašparinić«