Ljudski teater Svičor
Priti na osamljeni otok sredi modrega Jadrana je posebna milost. Spoznati glavne igralce odprtega odra na prašnem dvorišču gornje hiše pa privilegij za izbrane. Ker je vsak človek poseben in sebi lasten, je že prav, da ga v tokratni komediji bibličnih prilik s Svetca pobliže spoznamo.
Glavni in prvi je Petar Zanki Barkoš. Gospodar gornje hiše je že v visokih letih. Na otok pride pred poletjem in ostane do jeseni. Visoko nad morje, do svoje hiše, gre peš.
»Dokler me bodo noge še nosile, ne bom odnehal, «pravi ostareli Barkoš, ko se naslanja prek ograje in strmi po morskem horizontu. Ko ga noge ne bodo več ubogale, so tu še osli, da pritovorijo živo robo na vrh otoka. A tega si ne želi, kot si ne želi gledati, kako se mladi več ne vračajo na Svetac.
Dan, preživet na otoku, je enak dnevu, razlika je le v vremenu. Barkoš dobro ve, da fizično ne zmore več, a kljub temu želi ostati koristen in v podporo svojemu sinu, ki je prevzel vajeti nad posestvom. Dokler je Barkoševa senca večja od njega samega, v hladu severozahodnega vogala hiše vztrajno in vsak dan šiva ribiške mreže in čaka, da ga povabijo na zajtrk, k malici in opoldanskemu kosilu. Hrana se prileže tudi popoldne, in dan je odličen, če je želodček poln. Petar Zanki ve, kaj je dobra hrana, ki jo pridelajo na otoku in potegnejo iz morske njive. Z veseljem preizkuša tudi kuharske recepte drugih priložnostnih kuharjev, ki jim preda žezlo, če so jedi okusnejše od njegovega ribjega brodeta, na katerega je še posebej ponosen.
Vinka Zanki je dobila nadimek Vinchenca po stari mami. Sicer žena vodje staroselskega plemena s Svetca je pridna mravljica in informacijski center socialnih peripetij in razprtij. Ne dovoli se fotografirati. Seznanjena je z vsem in še več od tega premore njen spomin. Predvsem pa je duša, ki te sprejme za svojega, a le, če si ji všeč. Potem si njen!
Franci Zanki Roosevelt je njun sin. Ko sta ga Zankija iz gornje hiše čakala, je doni Vinchenci prišlo na uho ime Franci. Zdelo se ji je tako moderno, sploh mnogo bolj kot Frenk, da ne zapišem Frane. In Franci je prvi dalmatinski »peb«, ki nosi eno najbolj znanih slovenskih imen. Hudič je imel mlade, in Franciju je namenil Slovenko za ženó. Zaljubljena bolj v morje in dolge poletne večere, je zaživela z njim na otoku sreče, ki je kmalu spet postal hudičev otok, kot v času angleškega obleganja. Če nisi pognal korenin v tej zahtevni »pučini«, se običajno ne izide. Enako se je zgodilo tudi z Rooseveltovo izvoljeno družico. Kmalu sta odšla vsak sebi, ona v Komižo, mladi Zanki pa je ostal na otoku. Edini rezident Svetca spet ureja terase, kjer rodi vinska trta, skrbi za živali in odhaja na ribolov. Zjutraj, opoldne in zvečer sede v isti kot na teraso in zre proti Komiži, Biševu in Brusniku. Noben premik v pristanišču Pavlov bok mu ne uide izpred oči. Pravi, da je to njegov svet, ki ga ljubi bolj kot vse.
Poleti na otok k stričku Franciju prihajata tudi nečaka Matko Muharambašić Muha in polbratec Marko Uskok. Slednji je mlajši in bolj navihan.
»Če lahko bilo bi biti Marko, vsakdo bil bi Marko!« nosi napis na majici in zmeraj ušpiči kakšno vragolijo. Prijazen fantič, dokler je po njegovo, sicer blokira vse, še najbolj samega sebe. Takrat telefončka svoji mami in ji poje litanije, dokler mu ta verjame. Starejši bratec je poseben in živi malo v svojem pisanem svetu barv, a prizanesljiv do malega scrkljanca. Tisto jutro vročega dne je šel prvič na Krajicin, ilirsko utrdbo kraljice Teute na skrajnem severovzhodnem delu otoka. Vso noč ni spal, priprave pa enake trekingu v Himalajo, a o tem v nadaljevanju. Tisto poletje sta z bratcem odkrila novo strast, ki sliši na ime sok Pingo.
Vloge zgornjega odra so že skoraj podeljene, če ne bi tisto poletje delali zmede še trije »furešti« in družba razposajenih oslov. Štirje so – svecorski osli: Šime, Malena, Bjela in Bepina. Brez njih na strmem južnem otoškem pobočju skoraj ne gre. »Tovareča« druščina je vredna več kot tovorna žičnica, zato uživajo tudi posebne privilegije. Na otoku sredi nič se ne vstaja ob sončnem vzhodu in petelinjem kikirikanju, ampak ob prvem jutranjem oslovskem riganju. Ako jim enkrat ponudiš suh kruh, se jih več ne otreseš. Če pa nisi previden z zajtrkom ali kosilom, obed hitro pristane v njihovem želodcu.
Prišleki na zasebnem otoku smejo bivati le z osebnim povabilom. Tisto poletje ga je dobil tudi lepotec Dino Alujević Ujević iz Zagreba. Na Svetac je že tretje leto zapored priveslal s svojim kajakom. Seveda ni požel odobravanja starega Barkoša, ki ve, kako nevarno je morje in kakšne obraze lahko pokaže. Toda Ujević vztraja in redno prihaja vsako leto na otok. Običajno spi v viseči mreži v borovem gozdičku. Naklonjenost done Vinchence mu zagotavlja tople obroke pri gornji hiši. Resnici na ljubo si jih zasluži s svojim delom. Poleg oslov tudi on tovori robo po pobočju – tiste večje kose, pomaga pri pokrivanju grozdnih trsov, sploh je dečko od fare. Uporaben, da je kaj, in spet samski, morda pa prav zato.
Tu sta še stara zakonca Ruška in Mitja Zupančič. Prva se v Hrvatih zmeraj močno trudi predstaviti kot Ru-Š-ka, da je ne zamenjajo z Ružo.
Kaj bi njena stara mati Veruša Kersnik, hči pisatelja Janka Kersnika iz graščine Brdo pri Lukovici, dejala, če bi vnukinjo prekrstili v Ružo, na srečo ne bomo nikoli izvedeli. Na otoku Svetcu je dilema takoj odpadla. Stari Barkoš je na presenečenje same slovenske dame njeno osebno lastno ime v prvem poizkusu popolnoma pravilno izgovoril. Kako tudi ne, ko pa eden izmed južnih otoških zalivov nosi ime Zaruška, drugi za njim pa Stara Ruška.
Zraven sem še pisec tega besedila, Mitja Zupančič, ki me je na Svetcu stari Barkoš prekrstil v Mićija. Ime Mitja mu enostavno ni šlo z jezika, menda zaradi ženske končnice imena, ki se konča s črko a. Tudi prav, Mitja sem tako postal Mići. Sprva sem bil bolj podoben oslu brez imena, kasneje sem si pridobil naklonjenost gornje hiše, ko mi je uspelo z morskega dna dvigniti izgubljeno mrežo in pripraviti gastronomski posladek, ki sliši na ime škarpena s krompirčkom in zelenjavo iz pečice. Predvsem pa mi je uspel veliki met; na osameli otok priti na dopust, brez stola, blazine in senčnika, in preživeti brez jesenske vloge za ločitev.
Ostale so še tri vloge, ki so bile podeljene trem Zankijem. Ti so po letih umeščeni skozi mlajše generacije za Barkošem. Starejša si delita streho spodnje hiše. Ivica Zanki Corni je še vedno aktivni komiški ribič, ki čez dan prihaja v hišo svojih staršev na Svetac, spi obvezno na barki, četudi ne gre na ribo. Navdušen je vsak tisti dan, ko dobro diši iz lonca. Obilna gostija je stalnica, in bog ne daj, da greš slučajno mimo njegovih vrat brez vstopa in pozdrava. Gostoljubnost pri njem nikoli ne izostane.
Pod isto streho spodnje hiše sobiva Branko Zanki Ivačič. Še en kuharski gurujček, ki v čolničku, manjšem od njega samega, smelo ribari vzdolž južne strani otoka. Prekomerna osebna telesna masa mu dela resne preglavice, ko že težko stopa v hrib do spodnje hiše. A upreti se ne zmore sardelam, golažu in brodetu. Roko na srce, sploh ne poje veliko. Verjetno so večji problem cigarete in nikotin v telesu verižnega kadilca. Njegova specialnost je radijski sprejemnik kot nekoč, na anteno in le en program. Hrvaška poročila vsako polno uro ves dan, to je to, in Ivačić ima zdrav duh v zakajenem telesu.
Zadnji tokratne komedije biblijskih prilik s Svetca je Darko Zanki Mrki. Na daleč precej grob in vase zaprt, vreden skoraj strahospoštovanja. Prizadeta in izigrana je njegova duša, na koncu vseh koncev je samo človek. Ta človek zna tudi pozabiti na mrko držo in odpreti svoje srce. Takrat svet z njim dobi pravo podobo, postane lepši in privlačnejši. Bil je profesionalni ribič, sedaj želi delati v turizmu. Barka Odysseus (107-KŽ) je njegov drugi dom. Otok Eleonorinega sokola – Svetac pa njegov »zavičaj«. Mrki je precej neprilagojen, blizu pusti le izbrancem. Na trenutke se zdi, da je prepameten, a hkrati preveč len za svet, kateremu pripada.
Tako: vloge so podeljene, igralci spoznani. Sedaj je čas odkrivanja bibličnih prilik z Zankijevega otoka Sv. Andrija. Naj zabava se začne, smeh je pol zdravja, zato naj nikdar ne zamre!
