Od morja do górja 5

13. januar, 202613. januar, 2026 emorje.com 0 Komentarjev

V vročem popoldnevu smo hodili prek zelenih trat in njih mehkih tepihov. Polja so zamenjali vinogradi, enostavno smo počasi vstopali v Brda, kjer je Krmin center vinske regije Collio (Brda), bolj natančno Colli Orientali. Ta je znana predvsem po odličnih belih vinih sort: friulano (ex tokaj), suvignon, ribola giallaga in pinot grigo. Posebnost je tudi vino della pace – vino miru, ki je sestavljeno iz grozdja različnih sort, vinskih trt, iz vseh najbolj vinorodnih držav sveta. Prav posebno je vino miru iz Goriških brd. Pridelano je iz grozdja, ki raste v vinogradih ob meji med Slovenijo in Italijo, kot simbol sožitja med narodoma, ki imata pestro, pa tudi mračno zgodovino. Vino miru pogosto podarjajo v protokolarne in diplomatske namene. Žlahtna tekočina simbolizira spravo, prijateljstvo in konec sovražnosti, torej simbolizira mir in sodelovanje, ki je želeno in cenjeno stanje vzdolž vse Nebeške poti.

Ampak, do Krmina in vina je bilo treba še priti.

»Saj ni tako daleč od vasi sončnih ur,« je pametoval Papak, ko si je nameščal vložke v svoje sandale. Za prvi dan je pomenilo 16 km in popoldanski dodatek 18 km, pa še dva do alberga, skupaj 36, in vknjižena dva pohodniška dneva v enem. Remku se je pot počasi začela postavljati pokonci. Še dobro, da ni vedela, da bo ravnica končana pred Medejo, od Krmina pa bo šlo le še navzgor, nato pa brutalno gor in dol. Tudi sama je še naprej hodila v sandalih. Zaloge pitne vode so kopnele, hrana je dokončno pošla, pojavljati so se začele prve bolečine v mišicah. Misel na vesele vinske urice je premagala utrujenost.

Mitja Zupančič

VINO S PODPISOM MORJA

Vinska vrsta

vitis vinifera

zmeraj je sladila,

ko je trta obrodila.

Bila je mit resnice,

v uteho vse krivice,

sopotnik modremu na poti,

v pogubo človeku v zmoti.

Vladarji so pili na ime,

dolžina črk vse pove,

prikrita pa resnica

rdečila je lažniva lica.

Vino s podpisom morjá,

sló življenju doda,

vsak zaužiti tanin oživi,

požirek mladost obudi.

Krmin je center vinske regije Collio (Brda), bolj natančno Colli Orientali.

Na srečo je pot po asfaltnem odseku kmalu zavila do obronka gozda in naprej čez sadovnjake. Narava je v tistem času bogato obrodila.

»Pojdimo se napast v robide,« je predlagala Remko. Žejni in lačni smo začeli smukati trnje in v pest nabirati slastne divje sadeže. Bilo jih je za ves razred. Korak naprej so pod drevesi sadovnjaka ležale slive in hruške, zato smo se grozdju in pritlehnemu huliganstvu zlahka odpovedali. Sadni obrok je bil vrhunska izbira za našega Papka, ki se je pred letom dni odločil odpovedati rdečemu mesu in je postal zmeren vegetarijanec. Remko je že itak bolj rastlinojeda, v težavah sem bil Padre, ki pristajam na mesne obroke. Če jih ni, sem šibak v telesu, kar vedo vsi, ki me poznajo. Tokrat sem zaužil dovolj sladkega sadja, da me je neslo naprej proti Medeji.

»Kako daleč je še do Krmina?« je vprašala Remko, ko je začela stopati po stopnicah na Medejski hrib. Skromnih 140 višinskih metrov je bilo treba premagati do vrha, res da na kratki razdalji, kar se je pokazalo na tempu. Remko je prvič padla v krizo in začela vidno zaostajati.

»Ali je ne boš počakal?« me je vprašal Papak, ki je na začetku pametno izkoriščal zavetrje Remka, saj si ni hotel priznati, da še ni dovolj močan za prvokategornika. Predvsem je bil presenečen nad svojo (ne)pripravljenostjo. Če je zadnji francosko-španski Camino prehodil v rekordnem času s povprečno dnevno prehojeno kilometrino 39,6 km, kar je rezultat za trenirane športnike, bi moral Nebeško pot obvladati z lahkoto. Tako je vsaj mislil, ko sem mu predstavil deset etap, in nobena ni bila daljša od 27 km, v povprečju okoli 22. Uštel se je, kar je priznal šele zadnji dan pred Marijinim svetiščem. Pot pod oblaki je zahtevna, vsak Camino je nova izkušnja in nova zgodba, ki postavlja nova pravila. Na pretekle uspehe se ne gre zanašati, zato mora biti motivacija izbrana in potrpežljivost priznana za vsak dan posebej. Remko je prvič izginila z obzorja, zato sva Papak in Padre odložila nahrbtnike na vzponu sredi poti in sedla na klopco. Končno je za nama prisopihala sopihajoča mesena gmota, rdeča v glavo kot paradižnik sorte volovsko srce.

»Hvala, ker sta me počakala, res hvala,« se je iskreno zahvaljevala Remko v upanju, da ne bomo takoj krenili naprej. Nenazadnje sva se pohodniška compañera že začela ohlajati. Skupaj smo posedeli in zaužili zadnjo žitno tablico ter izpraznili bidone.

»Slabo smo se pripravili na prvi dan,« sem pametoval Padre, in nisem požel slave. Tovariša na poti sta me pametno preslišala, saj je bilo že brez mojih bistroumnih vložkov dovolj težko. Stopnicam na vrh hriba pa še kar ni bilo videti konca. Z vsako minuto je bilo težje vstati s klopi in začeti, kot bi začel na novo.

»Kjer je volja, je tudi pot,« sem prepeval nad Medejo in nadaljeval s Planico, Planico, da prišel bi vrh gora, ups, hriba, ki je bil prežet in utrujen z zgodovino. Medeja je bila namreč naseljena že v predrimskih in rimskih časih. V srednjem veku je bila fevd opatije Rosazzo, leta 1500 je prišla pod nadzor Habsburžanov. Pred tem je bila prizorišče bojev s Turki, nato je utrpela poškodbe med vojnami Maksimiljana I. Habsburškega z Benetkami in bila vključena v grofijo Gradišča. Prizanesla ji ni niti prva svetovna vojna, o čemer pričajo številni strelni jaški in strelski bunkerji na pobočju Medejskega hriba. Končno je bila novembra 1918 priključena Kraljevini Italiji. Iz zgodovine pa vemo, da je bil to mračni čas med dvema svetovnima vojnama.

»Dovolj zgodovine, Padre, naporen si,« je siknil Papak, ko mu je znoj zalival oči.

»No, sedaj vsaj vemo, zakaj ti ljudje tako spoštujejo mir in sožitje narodov,« je sklenila Remko v stilu nekdanje učiteljice. Fantka sva se umirila in še naprej v silni breg hodila do razodetja vrh hriba, kjer je stala monumentalna stavba. Po našem mnenju je šlo za kostnico iz prve svetovne vojne.

»Napaka!« smo v Krminu izvedeli od hospitallera Claudia.

»To je vendar veličasten spomenik Ara pacis mundi, posvečen vsem padlim v vseh vojnah in zlasti v drugi svetovni vojni. Postavili so ga leta 1950, odprt je bil 6. maja 1951.« V notranjosti ograjenega prostora je pravi oltar in žari – lesena in bronasta z latinskim napisom in prevodom v italijanščino: »Sovraštvo proizvaja smrt, ljubezen ustvarja življenje.«

V žari je zbrana zemlja z več kot 800 vojnih pokopališč, raztresenih po vsem svetu in nekaj ampul morske vode, odvzete iz krajev, kjer so potonile ladje različnih narodnosti in njih mornarji. Gre za prostor, ki obudi spomin in opomin, da bi svet končno živel v miru, brez vojn in trpljenja, ki ga prinašajo s seboj.

Dotaknile so se nas vojne zgodbe. Žal neuki nismo poznali pomena Are pacis mundi, a vseeno smo spokojno in s spoštovanjem odšli naprej po gozdni stezi, na katero nas je usmeril modro-beli znak Camina Celeste, in pospremil prometni znak »prepovedano za kolesarje«. Hvalevredna prometna usmeritev, ki jo pohodniki in romarji vse bolj pogrešamo po odmaknjenih gozdnih poteh.

Končno smo prvič zagledali Krmin. Pred nami je bilo še zadnje tri kilometre kolovoza, za orientacijo smo izbrali dobro viden zvonik romarske cerkve Marije Pomočnice na južnem pobočju Krminske gore.

»Naj gremo v mesto ali proti albergu?« je vprašal Papak, ki je vedel, da je do prenočišča ob nogometnem igrišču še dodatnih 2,5 kilometra. Večerilo se je, za nami je bilo že skoraj 36 km, zato sem Padre predlagal, da gremo najprej poiskat spanje. Našli smo ga v Casa degli Alpini, kjer sta nas pričakala zakonca Claudio in Anna. Šlo je za klubsko dvorano vojnih veteranov A. N. A. (Associazione Nazionale Alpini), ki je ponudila priložnostne ležalnike, skupinsko kopalnico in hladilnik s pijačo. Šlo je za pravo razkošje po napornem dnevu. Claudio, sam velik ljubitelj furlanskih salam, je narezal na debelo. Košček kruha sem iz nahrbtnika prispeval Padre, namesto vina smo pili morettija – italijansko svetlo pivo. Sklep dneva se je zdel skoraj popoln, a ne za Papka, ki je ostal ob svojem. Edini je odšel nazaj v mesto, da bi našel kaj za pod zob.

V zraku je ostala vinska zgodba Vinske zadruge iz Krmina, ki vsako leto povabi uveljavljene svetovne slikarje in umetnike, da narišejo in naslikajo nekaj izvrstnih vinskih etiket, tudi za vino miru. V elitni klub je bil povabljen tudi slovenski slikar Zoran Mušič.

Od morja do górja 5

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor