Štorije z Jadrana 9 – Mali bratje
Zmeraj ubiram svoje poti. Na morju iščem kurze s čim manj pomorskega prometa, zahajam sredi nič, tam najdem mir pa tudi neskončno kreativnost. Na koncu jadralskih etap pa se usidram ali vežem pri prijateljih. Na srečo živijo v bolj odročnih otoških vaseh, ki se jih turizem še ni čisto dotaknil, ampak jih je, bolj kot ne, le oplazil.
Takšen je tudi zaliv Žukova, na severni strani otoka Hvara, s pogledom na mogočno braško Vidovo goro, pod vznožjem strme poti do Vele Rudine pri Starem gradu. V njej živi Bartul Dulčić, ki zase pravi, da je ribič in težak s Hvara, zame pa najboljši prijatelj, ki pozna tudi svetovno klasično literaturo, da ne omenim njegovih odličnih deklamacij – pesmi dr. Joška Božanića z viške Komiže.
Po mesecu plovbe in raziskovanja jadranskih otokov sem priplul že globoko v Dalmacijo in čas je bil za kratek, ampak res kratek počitek. Dva dneva sta bila načrtovana za postanek na Hvaru, polnih 48 ur, da srečam prijatelja, da se izpoveva drug drugemu, spijeva vino od bogov in pod peko v stari črni kuhinji spečeva hobotnico s krompirjem. Lahko se ga celo dobro napijeva.
To je bil načrt, verjetno zato, da sem ga kasneje lahko spreminjal in se opiral nanj, ampak tako je bilo. Veter me je gnal v krmo in hitro sem dosegel obljubljeni zaliv. Spustil sem jadra, na majhnem kamnitem pomolu pred zapuščeno ribiško hiško pa mi je s svojo kapo v pozdrav že mahal Bartul.
»Dobrodošel!« je vpil in vrgel vrv v morje, še predno sem uspel zaustaviti motor.
Kot običajno je s seboj prinesel tudi plastenko zaledenele vode in domače vino za »bevando« ter domače breskve. Navdušenje je bilo pač večje od razuma in ni dosti manjkalo, da bi šla vrv spet v propeler. Še dobro, da je prijelo krmno sidro, ki sem ga za seboj vlekel že skoraj od polovice zaliva, da sem sploh lahko zaustavil barko.
»Ojla, kako ste Dulčići?« sem vznemirjeno vprašal, vedoč, da bom prvič videl Evo Malvino, prvorojenko mojega dragega prijatelja.
Če pomislim, je prvi otrok res nekaj posebnega, sploh če se rodi na dan šaljivcev, kot Bartulu, ko možu zrelih šestdesetih let vstop v pomlad prinese prvega otroka.
»Vsi smo dobro, Malvina je zdrava, le meni se je življenje postavilo na glavo. Ampak se ne pritožujem, sedaj imam nasledstvo in spet vidim smisel,« je navdušeno poročal Bartul, medtem ko sem jaz uspel pristati in privezati barko.
Vezal sem jo v zvezdo, kajti četudi sem bil čisto na koncu zaliva, braška burja lahko vrtinči in dela nemir, trden spanec na varnem in zanesljivem vezu pa je vreden več kot vreča zlata. Zmeraj je na vrsti najprej barka, tako je bilo tudi tokrat. Šele ko je bila premišljeno zavezana k pomolu in jadra pospravljena, sem ugasnil motor in sestopil z nje. Prijateljski objem je povedal več kot tisoč besed, izostalo pa ni niti povabilo na že tradicionalno večerjo s hobotnico pod peko iz Dulčićeve črne kuhinje.
Vznemirjen od pričakovanja, da bom spoznal Bartulovo hčerkico Evo Malvino, sem smelo ubral pot strmo navzgor do vasi. Dvoriščna vrata so bila že na stežaj odprta, dvoriščna pot pa je peljala v hlad pod vinsko brajdo v zavetje tradicionalne kamnite hiše. Nasproti je prišla Tereza, mladenka istega letnika kot moja hči, ki pa je bila tam z namenom. Bila je namreč Bartulova žena, torej še en razlog več za slavje.
Vino se je šibilo na mizi, ko smo nazdravljali in slavili novo rojstvo, Eva Malvina pa je spala sanje mlade Dulčićke.
»Ja, presenečenje, presenečenje!« sem glasno zavzdihnil in želel povprašati Bartula, kako se je zgodilo in kakšno je sedaj njegovo življenje, ki je bilo zmeraj tradicionalno in precej konzervativno usmerjeno.
»Eeeee, moj Mitja, vidiš, marsikaj je drugače, zato le speciva hobotnico v tej črni kuhinji. Bog ve, če jo bova lahko še kdaj,« je nadaljeval svoje razmišljanje, vedoč, da se že čez leto lahko marsikaj spremeni, morda ostane celo brez tradicionalnega črnega ognjišča.
»Si moreš misliti, zmeraj sem spal v hladni hiši. Oče je s pasom tolkel po tuhni, da je odgnal mraz, sedaj pa sem moral namestiti klimo za zimsko ogrevanje in poletno hlajenje,« se je še potožil Bartul.
»Ampak to še ni vse. V hiši staro rustikalno pohištvo menjamo z belim iz Ikee, ajoj. Najhujše pa je, da v posteljo prihaja tudi ogromen pes! No, tega pa res ne povej nikomur!« je med peko še pribil Bartul, ki je obujal spomine na pretekle dni in se iskreno veselil prihodnosti. Kot vsako leto je tudi tokrat pozabil na sveži peteršilj.
V prešernem razpoloženju smo sedeli in jedli ter praznovali novo mladost, tudi novo mladostno pojavo mojega starega prijatelja. Večer se je prehitro preobrnil v jutro in prvič sem najavil svoj odhod, četudi brez uspeha. Naslednji dan sem bil namreč povabljen na ribičijo, čemur pa se nisem mogel odreči in tako je moj smelo zastavljeni plovbni plan spet splaval po vodi. Ostal sem v zalivu.
Točno ob uri sem v svežem jutru čakal Bartula, a ga nisem dočakal. Zamujal je debelo uro, saj je moral vskočiti za varuško, potem ko se je njegova mlada žena odpravila po opravkih. Sedla sva v znamenito Elanovo pasaro, stari Tomos pa je vžgal iz prve. Brnenje motorja je pregnalo spokojno tišino, ko sva kmalu dosegla rt Smočiguzice in začela potapljati mrežo.
»Primi veslo in ne bodi teslo,« mi je ukazal Bartul, medtem ko je začel spuščati mrežo, vmes pa je godrnjal o življenju, pa tudi o tem, da je čas na njegovi strani, saj bo ravno oddelal svoje, ko bo čez dvajset let Eva Malvina odrasla, on pa bo lahko prosto jadral z oblaki.
Mene pa so bolj zanimale ribiške veščine, če sem že ostal v zalivu, zato sem spraševal in spraševal, a precej neuspešno, kajti spredaj na premcu me je Bartul zelo slabo slišal. Sploh pa na splošno slabše sliši, kar ob otroškem joku niti ni najbolj slabo, mi je uspel pojasniti. Ure na morju so kot minute in prehitro minejo. Vrnila sva se v zaliv Žukova in se skrila v senco borovca pred ribiškim stanom. Bartul je moral zašiti še nekaj mrež in izkoristiti mojo prisotnost, da se je lahko v miru lotil tega izrazito moškega opravila.
Med šivanjem mreže pa je nadaljeval: »Veš, vse polno je delfinov v našem morju, in to so njihove luknje. Prebrisanci pojejo vse, kar se ulovi,« je še nadaljeval, »skupaj s politiki so največji škodljivci v naši družbi.« S slednjim pa sem se skoraj strinjal.
Sonce je prihajalo v zenit, ata Dulčić se je odpravil v vas po očetovskih dolžnostih, jaz pa sem se prestavil na barko in v hladu kajute tudi podlegel poletni siesti, da bi lažje počakal na dvig mreže. Večerilo se je, ko sva spet odplula na znano lokacijo, a v mreži so bili le mali bratje.
»Kaj za vraga so to mali bratje?« sem vprašal iz krme čolna na premec, kjer je Bartul meter za metrom dvigoval mrežo.
»To so fratarji, male ribe iz vrste šparov,« me je podučil. Ne bom jih nesel domov, ker jih nihče noče jesti. Če želiš, ti jih podarim.«
Z veseljem sem jih vzel in se zahvalil povabilu, naj pridem na testenine v smetanovi omaki. Jao, jao, vrhunec sodobne kuharije, ki sem se mu z veseljem odpovedal. Predno sva se poslovila, mi je Bartul celo očistil ribe, s tem pa je odpadla ideja po peki rib na mornarski način, ko popolnoma svežo ribo, neočiščeno, spečeš na gradelah, nato pa ji od kosti otreseš meso, kožo z luskami in odstraniš drobovino ter zaužiješ slastno meso. Dobro, ostala je varianta dve, sveža gosta ribja juha z rižem, belim vinom in popečenim mesnim narezkom. Kmalu je omamno zadišalo po ribah, zvezdna noč pa je pokazala svojo omamno moč.
Bil je že tretji dan, ko sem ostajal v zalivu Žukove, Bartul pa se je na vso moč trudil, da ne bi prehitro ostal brez morskega kamerada. Povabil me je spustit vršo v morje. Spet sva odplula do vstopa v zaliv in vrša je po dolgi vrvici dosegla morsko dno. Za dvig sva se vrnila še isto dopoldne, a namesto želenega jastoga je bil v vrši ujet morski pajek in mali ugor. Bartul je znova želel vse zavreči in vrniti v morje, pa sem se samoiniciativno javil, da bom pripravil in skuhal ribiški brodet ter ga prinesel v vas.
»To je pa dobro,« je rekla Tereza. Očitno je Bartul želel prinašati v svoj dom le belo ribo, ki pa se v vročih poletnih dneh skrije globoko v morje. Zaradi novopečenega očetovstva pa je prilagodil tudi ribiške veščine, saj je na morje odhajal, ko so drugi prihajali že nazaj in obrnjeno, kar se je pokazalo kot manj uspešen manever. Pa tudi mali bratje so lahko zdrava in dobrodošla poslastica na jedilniku mlade družine. Tisti večer smo se dokončno uspeli posloviti, v mojo vršo pod barko pa se je ujela še enkrat črna kača – kar precej velik ugor. Tokrat sem ga jaz podaril novopečenima zakoncema Dulčić. Kaj sta z njim storila, vesta le sama, in prav je tako, morda pa bodo s pomladjo tako ali drugače postali čislani tudi mali bratje. Življenje je pač polno presenečenj, ki jim nikoli ni videti konca.
