Brez pravil (Vanka škvare)

13. oktober, 202213. oktober, 2022 emorje.com 0 Komentarjev

Kako pravilno vrednotiti oziroma sploh dojeti in razumeti človeka, ki mi je z leti zlezel pod kožo kot obelisk vsega, kar se dogaja dobrega s starimi barkami in tradicijo na Jadranu? Kot človek, ki je, mi je bil najprej tovariš, učitelj in vodnik, poslovnež, pred vsemi in vsem pa zgled družinskega človeka, ljubeč mož in oče treh otrok.

Od trenutka, ko sva se osebno spoznala, kajti o njem se je slišal glas po vsem meandru tega okljuka Sredozemskega morja, od Alp do južnega Jadrana, sva si bila naklonjena. Četudi sem bil ducat let mlajši, pa hkrati edini tujec, ki je obiskoval vse pomembnejše festivale morja in regate tradicionalnih bark na Jadranu, me je Željko brez ugovorov in vprašanj sprejel. Ne da bi se zavedal, je bil moj ključar nevidnih vrat, ki so se začela odpirati druga za drugo. Željko Jerat je bil »brand«, ki je poosebljal in zastopal skrbništvo tradicije naših dedov iz preteklosti za sedanjost.

Cum, kot smo ga klicali prijatelji in znanci, je bil glasen in pokončen mož. No, tak je bil na prvi pogled. Jaz sem ga spoznal tudi kot čustvenega moža, ki je bil samo ljudsko bitje, kot jaz. Zato pa sva se ujela, saj sva živela po svojem kroju in prepričanju, ob absolutnem upoštevanju človeka vrednih manir in vrednot.

V smehu zna marsikdo povedati, da si ga lahko prej slišal, kot pa zagledal, tako je po vsej roži vetrov naokrog donel njegov glas. Ko se ozrem nazaj, pogosto premišljujem, da je bil tako močan, da je kar odmeval. Preglasil je celo samega sebe, zato je bilo tudi kakšno sporočilo obupa nevede spregledano, a to vem šele sedaj.

Najino prvo srečanje je bilo v jedilnici hrvaške šolske ladje Kraljica mora, ki je pred Roto Palagruzono leta 2014 priplula v viško Komižo. Željko je sedel v kotu za mizo in občudoval pomorske slike in artefakte, ki so bili pritrjeni na stene jedilnice. O njih je vedel več kot marsikateri član posadke tistega logerja. Tudi sam sem bil deležen Željkove prve učne ure, ki me je spremljala in se me dotika še danes, ko urednikujem časopisu za kulturo bivanja z morjem, h kateremu me je prav on nagovoril.

Takrat nisem vedel, kako velik uspeh je z levtom doseči Palagružo takoj za gajeto ofalkono. Vse tri gajete (Comesa Lisboa, Mikula in Palagruža) so bile sicer prve v cilju te odprte morske regate, kmalu za njimi pa je prijadral tudi murterski levt Jaruh. Naključno sem ga ujel v objektiv fotoaparata, prav s skalnega roba, na vrhu, kjer stoji kamnita lanterna. Palagruška zgodba naju je povezala v presenetljivo zgodbo, dvoedino ednino, ki sem jo občutil skozi deljenje vsega dobrega, kar je premogel njegov um, znanje in izkušnje. Kot da bi me izbral, morjeljubca, ki pozna in absolutno spoštuje dediščino vseh naših prednikov, in me vzel za svojega. To pa je bila zagotovo ena izmed tistih vrlin človeka, ki jih sedaj močno pogrešam, kajti zame osebno je bil Cum nesebični alfa in omega vsega, s čimer sem se ukvarjal, odprta knjiga, ki sem jo vsrkaval, ne da bi jo bral.

Številne so bile naše skupne morske poti, srečevanja na regatah tradicionalnih bark vzdolž Jadrana. Posebne zgodbe pa so se zmeraj odigrale po poteh starih »kurnatarjev«, med Kornati, v Vruljah in polju Trtuše. Lesena barka, gajeta ali levt, ki ju žene veter na latinsko jadro, sta bili zmeraj malikovanja vredni. Glasbo in pesem naših starih je razumel kot nevidno popkovino s predniki. Morje je bilo zanj vir energije in neskončna morska njiva, oljčni nasadi kot mater z morja, vino pa je razumel za očeta tega sveta.

Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabil, kako me je poklical z Murterja v Betino, potem ko sem objavil prispevek o domačinski regati. »Vanka škvare« pač ni pomenilo zunaj škvera, kot sem poročal, ampak brez pravil, saj ni bilo nič točno določeno, a hkrati vse dogovorjeno, kot spontano velja med morskimi sobrati.

Mnogo je ljudi, ki so bolj kot jaz poklicani k zapisovanju in ocenjevanju preteklih desetletij sobivanja z Željkom, pa tudi zapisanih debat o začetkih latinskega jadra, ki je preraslo v gibanje in povzročilo renesanso plovil, grajenih v lesu, na Jadranu. Številna so bila ponovno najdena, obnovljena, mnoga na novo zgrajena. Takrat je bil Cum sam s svojimi Murterčani. Kmalu pa je spletel nevidno mrežo in dvignil ljudstvo, da so si pogledali v oči in priznali, kdo so, od kod so, in kam gredo. O tem bomo zagotovo še veliko brali. V nekem trenutku je tradicija postala celo moda na Jadranu, rezultat pa ponosna mladina, ki stopa po poteh svojih prednikov.

Jaz pa zato raje ponujam v branje svoje zelo intimno razmišljanje o tem, ko je težak južni veter odpihnil Cumove tuzemske čevlje in na rodni grudi pustil močne odtise njegovih stopinj.

Bila je nedelja, jutro pred veliko regato leta 2018. Svoje osebne goste je Željko povabil v domačo hišo in jim ponudil streho nad glavo, hrano in posteljo. Med njimi sem bil tudi jaz. Tisto jutro mi je izročil posebno priznanje za urejanje časopisa eMORJE in prispevek pri popularizaciji »naše stvari«. Fotografirali smo se spontano, kar ob zajtrku. V objektiv smo nehote ujeli tudi Ano, Željkovo mlajšo hčer, ko je ravno ugriznila v še topel rogljič. Že v naslednjem trenutku je bila fotografija objavljena na moji socialni mreži. Ana je zarohnela, kot včasih njen oče, da še v lastni jedilnici ne more pojesti v miru in do konca. Imela je prav, zato sem takrat fotografijo takoj umaknil s spleta, v zborniku pa jo z vsem spoštovanjem ponovno objavljam. Takrat si niti v sanjah nisem znal predstavljati, da bo ta najina fotografija naša zadnja.

Še sem se vrnil v Cumovo hišo. Leta 2019, ko je Željko že gledal na nas s svojega hemingwayevskega oblaka sreče, sem bil edini gost pri Jeratovih v času 22. latinskega jadra. Cumova žena Lidija mi je za zajtrk pripravila pogrinjek na koncu mize, točno tam, kjer je zmeraj sedel Željko. Zmrazilo me je, srce mi je nabijalo, pogled mi je uhajal preko velikih steklenih vrat na teraso v smeri Žuta in Kornata. Vrtel se je film življenja, na plano so prišla čustva, oživele so skupne zgodbe. Za trenutek sem postal drobcen delček mozaika te čudovite družine Jerat. Grgo, edini Željkov sin, je takrat ravno iskal lastno identiteto in poti za naprej. Na predvečer regate sva se pogovarjala dolgo v noč, naslednje jutro pa je le prišel na start z legendarnim levtom Jaruh, 111 MU, in zmagal v svoji kategoriji.

Takratna zmaga sploh ni bila pomembna, ampak odločitev, da Jaruh, ki ga je v murterskem škveru leta 1985 zgradil Petar Juraga, in z njim uresničil dolgoletne Željkove sanje, nadaljuje tradicijo družine Jerat. To pa je sedaj zgodba mladega Grga: iz sedanjosti za prihodnost.

Potrebno pa je negovati tudi preteklost, v dejanjih in priznanjih. Zadruga »Latinsko idro« je letos (2. oktobra 2022) prvič podelila tudi Matriko – najvišje priznanje skrbniku pomorske dediščine »Željko Jerat Cum«. Zasluženo je nagrado prejel prof. Vladimir Skračić.

Brez pravil (Vanka škvare)

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor