Ekspedicija 2020 ∫ 2022
Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com
Ekspedicijo 2020 in Escale à Sète je, kot ves svet, zaustavil virus. Le začasno ustavil, morda prestavil, ni pa uničil načrtov, želja in hotenj. Eden osrednjih festivalov morja v francoskem pristaniškem mestu Sète je že določil nov datum, ki je 12.−18. april 2022.
Priprave na dolgo plovbo
Virus COVID 19 je 48 ur pred izplutjem proti Franciji zaustavil plovbo lošinjskega logerja Nerezinac in ga pustil privezanega v matičnem pristanišču v luki Mali Lošinj. Nihče si ni mogel predstavljati, da nevidni globalni sovražnik v hipu zaustavi ustaljeni način življenja na Zemlji. Trenutek resnice je streznil in prizemljil civilizacijo, ki bo morala stopiti dva koraka nazaj, da bo postopno ujela korak naprej.
Covid 19
Z resnico se je morala soočiti tudi posadka logerja Nerezinac, ki je v tistih dneh ravno končala priprave na dvomesečno ekspedicijo od Lošinja, okoli italijanskega škornja do Francije in nazaj. Barka je bila testirana, opravljenih je bilo precej izboljšav in korekcij, natovorjena in pripravljena za odhod. Težko si predstavljamo, kako se je sesul svet športnikom, ko so bile zaradi istega razloga čez noč odpovedane poletne olimpijske igre v Tokiu, iz prve roke pa lahko pišemo, da sta podobno razočaranje in praznina obšla tudi vse deležnike tega odmevnega pomorskega dogodka v letu 2020 na stari celini.
V krizi se rodijo nove priložnosti
V vseh, še tako slabih stvareh, je treba iskati tudi druge sporočilne vrednosti in priložnosti, predvsem pa nikoli obupati. Z dobro voljo in pozitivno energijo se rodijo nove ideje in rešitve, vsak zakaj pa skozi čas postreže tudi s svojim odgovorom. Tudi ekipa z Nerezinca ni obupala, še več, pripravljena je dvigniti sidro na prvi poziv. Test barke, ki je sedaj pripravljena za plutje po odprtem morju, je uspel in to v surovih mrzlih zgodnje februarskih dneh, ko je preko Jadrana prešel ciklon, njemu pa je sledil še anticiklon. Posadka je imela čas in priložnost spoznati barko pa tudi drug drugega. Slabe trenutke je reševala tovariško in s polno mero humorja. Ker so bili trije člani že udeleženci zadnjega francoskega festivala, so lahko analizirali, kako bi na najboljši mogoč način predstavili pomorsko dediščino vzhodne jadranske obale in še posebej Absyrtidov. Vmes pa so na dan prišli tudi dokumenti, ki kažejo na zgodovinske trgovske povezave med Sète in pristanišči na vzhodni jadranski obali, še posebej Jelso, nenazadnje tudi o družinskih vezeh Paula Valéryja, uglednega francoskega pesnika, esejista in misleca, katerega stara mati Giovana Anna Maria je bila rojena leta 1800 v Kopru, a o tem nekoliko kasneje.
Ker cela zgodba še živi, ni odpovedana, le prestavljena, je prav, da jo opišemo skozi faze:
- Obnova logerja Nerezinac
- Sestava posadke in priprave na Ekspedicijo 2020
- Zimska testna plovba
- Povezava pristanišča Sète z vzhodnojadranskimi lukami
- Escale à Sète in Paul Valéry
- Paul Valéry in njegove družinske vezi s Slovenijo
Obnova logerja Nerezinac
O obnovi logerja je bilo v preteklih mesecih že veliko napisanega, posebno poveden je intervju s Ferdinandom Zorovićem Ferdijem, ki je tudi njegov skrbnik. Ferdi je človek jeklene volje, ki stavi na izrek, da se dobro z dobrim vrača. Z logerjem Nerezinac (ex. Dražica) ga je seznanil nemški prijatelj Karl Heinz in skupaj sta nagovorila Kresencija Lekića, takratnega lastnika nerezinskega škvera, da ga obnovijo. Ni šlo gladko, konkurirali so po različnih fondih in razpisih za pridobitev nepovratnih sredstev za obnovo takšnih zgodovinskih plovil, a niso bili uspešni. Na svetovni Ulule platformi za Crowfounding so našli celo deset delničarjev, a žal niso prestopili zahtevanega finančnega praga, da bi bili upravičeni do sredstev. Barko so tako le stežka toliko obnovili, da je lahko ostala na mrtvem vezu pred nerezinskim škverom. Stalno so morali črpati vodo iz trupa, pa se je še trikrat skoraj potopila. Vmes pa sta umrla kar dva od treh mož, ki so se odločili obnoviti loger. Ostal je le še Ferdinando, ki je napel vse sile, tudi zaradi spomina in zavesti na oba pokojna prijatelja, ko je uspel vzbuditi pozornost čezmejnega projekta Mala barka 2, in skozi pridobljena sredstva dokončno obnoviti loger.
Plavajoči interpretacijski center
Obnova je bila res temeljita. Zorović pove, da je barka praktično zgrajena na novo, ohranjenih je le nekaj reber, zato, da je interpretacijski muzej, ki je na ogled postavljen v trupu barke, čim bolj avtentičen. Vse drugo pa je na novo izdelano, popolnoma nov je premec, barka pa je dobila tudi dva jambora, ki sta resnici na ljubo močno predimenzionirana, ampak takšna je zahteva hrvaškega ladijskega registra, pridobila je veliko površino jader. Barva je sivo bela, kakšna pa naj bi bila, ta barka je bila nekoč delovni čoln, nobene olepšave in šminke ni na njej, vse ostaja precej po starinsko.
Mladi pravnuk Polić
Družina Turina iz Šmrike pri Kraljevici se je po svetovni vojni odpovedala barki. Barba je ostarel, otroci so pridobili izobrazbo in odšli vsak sebi za lažjim kruhom, barka pa je ostala. Ko je prvič zapustila domači akvatorij in priplula v Split, jo je na vezu v trajektnem pristanišču obiskal pravnuk prejšnjega lastnika, mladi Polić, in se ni mogel načuditi, kako sijajna barka je postal ta lošinjski loger Nerezinac.
Pravijo, da v življenju ni naključij, in da se vse zgodi z razlogom, tudi zimska testna plovba v prav brutalnih razmerah, začinjena z dobro voljo in prijateljstvom. Pa si poglejmo nekaj peripetij, dejstev, pa tudi nekaj smešnic s plovbe od Reke do Visa, preko Splita in nazaj v Mali Lošinj.
Sestava posadke in priprave na Ekspedicijo 2020
Bila je druga nedelja v novembru, ko je na sporedu ena najboljših hrvaških oddaj o morju z naslovom More, v njej pa intervju s Slovencem, ki je z morjem na Ti. Triinpolminutni TV prispevek je bil dovolj, da je Ferdinando Zorović v prvi minuti po končani oddaji poklical Mitjo Zupančiča in mu ponudil mesto v štiričlanski posadki na logerju. Da, na drugi strani slušalke je pomenil soglasje, ki naj bi omogočilo, da trije Hrvati in Slovenec sestavljajo mednarodno posadko, kar kaže na dobro sodelovanje v regiji in prepleta na najbolj izviren način našo skupno pomorsko dediščino, kateri pripadamo, ne zavedajoč se, da pristanek ne pomeni le opravljanja novinarske in poročevalske službe, ampak tudi služenje v posadki 24 ur, dva meseca, v dvojicah na vsakih šest ur, kar zna biti precej naporno.
Datum prvega srečanja s posadko
Prvi datum je bil tudi določen, 17. januar, za srečanje v Malem Lošinju, da se posadka spozna. Ugotovitve so bile hude, štirje alfa samci, dva poročena, dva orto samska, povprečna starost 58 let in 86 kg telesne mase, pa še to zato, ker spada eden od članov posadke v kategorijo ultra lahki. Sončen dan, prijetnih 14 stopinj, skoraj brez vetra, kratka plovba po zalivu in skok v gostilno »Zakantuni«, to je bil urnik prvega srečanja, ko je vendar najbolj izkušeni morjeplovec, sivolasi mož s čopom vprašal, če je bolje, da ne vedo, v kaj gredo, ali bi bilo bolje, da se posadki vsaj malo sanja. Razložimo: morje je nepredvidljivo, sploh v zimskem času, Sredozemlje precej drugačno od Jadrana, v marcu in aprilu pa zagotovo zelo zahtevno, z močnimi vetrovi z visokimi valovi, sploh na odprtem morju, ali pa čistim brezvetrjem, ki ubija posadki duha. Takrat je ekipa spregledala medklic modrega moža, a ga začela razumeti že kmalu po začetku testne zimske plovbe.
Zimska testna plovba
Brez obleke ne bi šlo. Mustova Ocean off shore tehnična oblačila so bila več kot dobrodošla. Oblečeni po principu t. i. čebule se je izbrana posadka 2. februarja, takoj po koncu slovesnosti ob imenovanju Reke za EPK (Evropske prestolnice kulture), v zgodnjem jutru odpravila na plovbo proti Palagruži, da bi spoznala barko, uskladila delovne dvojice z urnikom straže na krovu ter se udeležila tiskovne konference v Splitu.
Mirno, na »špring« in s potiskom vode s propelerja v kontra krmo, se je barka odlepila od pomola v reškem pristanišču Karoline Reške in odplula proti jugu. Ampak kurz ni bil proti odprtemu morju, pač pa v smeri Raba. Četrti član posadke se je dal vkrcati pač na rezidenčnem otoku, vmes pa je izključil mobilni telefon, da bi lažje nabavil nekaj za pod zob. Zapriseženi skiper, umetnik, fotograf in ljubiteljski kuhar se je nato le pridružil posadki in obljubil, da bo posadka najmanj enkrat na dan jedla toplo hrano, če bo vreme dopuščalo, ta pa se bo spreminjala skladno z geografsko širino. Ponudba je bila obetavna, četudi nihče ni izrazil nikakršnega pomisleka glede osebnih želja in omejitev.
Premec je rezal valove. Kot običajno, nikoli ne piha dovolj močno ali ravno prav močno, predvsem pa ne iz prave smeri, tako se je zgodilo tudi prvi dan plovbe. Bil je siv in oblačen dan, zračni pritisk je padal, valovi naravnost v premec, napoved pa težki jugo. Za Nerezincem so ostajali znani otoki, gps je iskal najkrajšo ruto, avtopilot pa je usmerjal barko.
Kaj v takšnem primeru ostane štirim fantom, ki so končno svobodni na skrajno omejenem prostoru, brez zavetrja na palubi in brez postelje v podpalubju? Hrana, seveda. Kuharske mojstrovine sivolasca so tik pred sončnim zahodom bile udejanjene. Najboljša čista paradižnikova juha z zakuho, in še dodatno začinjena. Top, vrhunec kulinaričnega doživetja, a ne za »razmaženega« Slovenca, ki pristaja na »baby« kuhinjo, edino hrano, ki jo kategorično odklanja, pa so rdečkaste paradižnikove omake, svet paradižnika in najhujše, čista paradižnikova brozga. Huronski smeh je pospremil prvi obrok, a ga je tudi dotični, do spoštovanja priljudnemu kuharju, v celoti snedel, potem pa skoraj umrl. Odprta pa je bila debata, kdo ne sme jesti trdega sira, kdo mora zjutraj obvezno pojesti sadje itd. Zanimivo, najbolj obilni je vselej jedel javno najmanj, najbolj »mušji« pa se je vpisal med stalne prežvekovalce. A možje so sklenili dogovor, pašta s paradižnikom se lahko konča tudi pri skuhanih makaronih. Ti se nato lahko jedo brez dodatkov, surovi, s sladkorjem, rozinami, tunino, za kar pa moraš poskrbeti sam. Na koncu je zmeraj ostala bohinjska zaseka, vsakodnevni obrok sploh takrat, ko je morje letelo preko palube.
Proti Visu z jugom v premec
Med obedom je torej noč prekrila Zemljo. Svet ponoči pa postane drugačen, oživijo zvoki in liki. Strahu na barki sicer ni, je pa lahko nerodno, sploh ko ugotoviš, da je noč temna kot v rogu, da si v kornatskem arhipelagu, kjer je polno čeri in označb, da nimaš radarja, in da je bila naložena karta na gps-u le za severni del, torej do Zadra. Nov kurz je bil potreben. Mimo Žirij, potem pa na odprto proti Visu. Jugo pa je z nočjo začel dvigovati valove in ob enih zjutraj prešel v svojo orgazmično fazo. Tepel je barko, ki je dva vala še uspela obvladati in se dvigniti na vršac, pri tretjem pa se je s kosnikom zabijala v vodni slap. Admiralski sidri, ki sta viseli pritrjeni preko leve in desne »bande«, sta nabijali v oplato. Paluba, pobarvana z barvo brez protizdrsne zaščite, pa je postala brezplačno drsališče, po katerem je klecnil sam kapitan in si že prvo noč počil rebro, kar sicer ni dojel skozi bolečine na plovbi, ampak šele po prihodu domov.
Hitrost plovbe je padla iz 7,5 na 3,2 vozla, minute so bile dolge kot ure, vremenska napoved nemogoča, Palagruža odpovedana, Nerezinac pa je vplul v viško luko Sv. Jurija, da bi popravil krmilni mehanizem, saj je zaradi zračnega žepa v dolgi hidravlični napeljavi prenehal delovati. Zadnje kaplje hidravličnega olja iz modre plastenke so po nekaj litrih uspele rešiti posadko, ki je takoj nadaljevala plovbo proti Splitu, kajti bližal se je prehod ciklona.
Split in prehod ciklona
Obnovljena zahodna obala je bila določena za mesto pristanka, da bodo novinarji lažje ogledovali barko, četudi se bo vanjo zaganjala močna burja. Kratka tiskovka v bučnem lokalu je bila vsaj za nekaj dobra, da je posadka še pravočasno prevezala Nerezinca v trajektno pristanišče. Sredi dneva se je v hipu zmračilo, pol ure dežja in toče, za njima pa orkanska burja, ki je v sosednji Makarski kazala rekordne vrednosti, pihala je s hitrostjo 198 km/h, in priklenila Nerezinac za tri dni v Split.
Ta je lep, Split namreč, še lepši je v soncu, najlepši pa je bil včasih, ko je v njem mrgolelo ljudi, predvsem otrok, danes pa so hiše v mestnem jedru preurejene v apartmaje in prazne. Pribežališče posadke je bila tako »Oštarija u Viđakovi«. Dva obroka dnevno sta bila dogovorjena, možje so sedli k mizi opoldne, poobedili, nadaljevali pogovore do »cik-caka« in povečerjali. Preizkusili so vse domače specialitete. Ko so že mislili, da jih več ne more presenetiti, jim je neznani darovalec na krovu barke pustil dve pločevinki piva. Vraževerje na morju oživi, legende tudi, oživela je tudi zgodba s pivom, ozaveščena, da je barka dobila certifikat, ki ga je še čakala, certifikat za plovbo po odprtem morju.
Nazaj na sever
Tri dni prisilnega Splita je bilo dovolj, da je Nerezinac v zgodnjem jutru odplul nazaj proti severu. Močan severni veter je dvignil morje, udarci vetra do 100 km/h pa niso bili preveč prijetni, nasprotno, mraz je rezal do kosti. Loger Nerezinac se je skril v varno zavetje Velega Drvenika. Zunaj vetrovna polomijada, v zalivu pa brezvetrje (bonaca). Kava in čaj v edinem odprtem otoškem lokalu, pregled vremenske napovedi, ki je sporočal, da bo naslednjih šest ur burja v upadanju, in nadaljevanje poti.
Tokrat je vse držalo, tudi vremenska. Relativno ugodna plovba nazaj na sever pa je bila končana spet sredi noči pred vstopom v Kvarnerić. Mali Biskaj je pokazal zobe in še enkrat razmetal vse po barki, ki je nekaj pred pol šesto zjutraj priplula nazaj v Mali Lošinj.
Povezava pristanišča Sète z vzhodnojadranskimi lukami
Zanimiv je podatek, ki je spremenil tudi začrtani kurz plovbe logerja Nerezinac. Ta naj bi v prvi etapi odplul z Lošinj do Visa in naprej do Otranta. Spremenjen je bil Vis s carinsko odjavo na Lastovem in predhodno postajo na Hvaru, kar je razumljivo, saj je otok Hvar zgodovinsko povezan s tem francoskim pristaniščem.
Pomorske in trgovske vezi v 19. stoletju med Sète in vzhodnojadranskimi lukami so bile moče, še posebej tiste s hvarsko Jelso. Leta 1872 je kapetan Nikola Duboković iz Jelse registriral trgovsko družbo za veletrgovino pri prodaji vina, žita in domačih kmetijskih proizvodov, ki jih je natovarjal na svoje ladje in plul proti Franciji. Posebej je zanimiv čas od leta 1876 do 1889. Iz tega obdobja posredujemo tudi podatek, da je največ vina bilo vkrcano na bark »Giovanni D« v lastništvu družbe Duboković. Naenkrat so naložili kar 785 sodov temnega hvarskega vina.
Escale à Sète in Paul Valéry
Sète je francosko pristanišče in sredozemsko mesto v pokrajini Languedoc. Razvilo se je ob vznožju vzpetine Saint Clair. Rimsko naselje na področju današnjega mesta je bilo porušeno leta 407. Z ukazom Colberta leta 1666 so vzpostavili pogoje za rast pristanišča Sète, kot izhoda iz kanala Deux–Mers. Od 1824−1839 so pristaniški kraj povezali z reko Rhone, vzpostavljena pa je bila tudi železniška povezava z Montpellierjem. S tem pa je Sète kmalu postal peta najbolj pomembna francoska luka ter po obsegu pristal na končnem drugem mestu med francoskimi pristanišči. Temu podatku govori v prid tudi več kot 400.000 obiskovalcev, ki v velikonočnem tednu obiščejo to sredozemsko ribiško mesto.
In kako se najde častiti meščan Sète, Paul Valéry, v tokratnem našem zapisu?
Paul Valery, ugleden francoski pesnik, esejist in mislec, je bil rojen v Sètu leta 1871 in leta 1945 tam tudi pokopan. V družinski grobnici počiva njegova stara mati, Giovanna Anna Maria Lugnani, rojena leta 1800 v Kopru, njegov stari oče Giulio Grassi, Valeryjeva mati Fanny Grassi, rojena 1831 v Trstu, Valeryjev brat Jules Valery, dolgoletni dekan Pravne fakultete v Montpellieru in seveda, kot zadnji, Paul Valéry, ki je ponesel družinsko slavo širom po Evropi, lahko pa smo nanj ponosni tudi mi, saj je na neki način tudi malo naš.
Pluti se mora
Več kot ducat je razlogov, da mora lošinjski loger Nerezinac odpluti na svojo nesojeno ekspedicijo. Morda pa ima prste vmes manjkajoča ladijska polena, ena prsata mladenka v izrezljani premčni ladijski figuri, ki bo z bogatim oprsjem razbijala valove, potem pa bodo stvari res stekle. Izgleda, da v popolnosti drži, da vraže na morju veljajo!
