Koper, Izola in Piran v okviru avstrijskega pomorstva
V večstoletnem obdobju beneške vladavine nad istrskim ozemljem (1267–1797) so bila severozahodna istrska mesta Koper, Izola in Piran pomembna trgovska in pristaniška središča. Na njihov gospodarski in družbeni položaj je pod okriljem Beneške republike najpomembneje vplivalo prav morje.
Prispevek je povzet po:
TERČON, Nadja. Z barko v Trst, Pomorstvo v Piranu, Izoli in Kopru ter gospodarska vloga severozahodne Istre v odnosu do Trsta, Koper, 2004.
TERČON, Nadja. Kalister, Gorupi in pomorstvo. V: KRONIKA, Rodbini Kalister in Gorup. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010. Str. 87–110, ilustr. Kronika, 58 (2010).
TERČON, Nadja. »To so bile babe«: Šavrinke kot udeleženke maloobalnega potniškega prometa in pomorskih dejavnosti. V: Šavrinka. 1. izd. Koper: Libris, 2017.
Besedilo: dr. Nadja Terčon
Fotografija: arhiv Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran
Konfiguracija okoliškega terena
Obmorska lega in strma konfiguracija okoliškega terena sta bili tisti značilnosti, ki sta mestom dali pečat in kjer so se razvile različne dejavnosti, ki so narekovale pomorsko trgovino meščanov. Mediteranski položaj mest in ugodna obmorska lega so jim zato omogočale razvoj pomorske trgovine, ki je potekala v povezavi z drugimi pomorskimi dejavnostmi: ladjedelstvom, solinarstvom in ribištvom. Velika vloga manjših mest ob istrskem morju: Kopra, Izole in Pirana, ki so v času Beneške republike prevladovala v trgovini s srednjeevropskim zaledjem, se je po letu 1800 če ne popolnoma izničila, pa vsaj zelo zmanjšala, saj razen pomorskih niso imela drugih prometnih poti. Ostajala so v senci Trsta kot njegovo naravno, gospodarsko in kulturno zaledje.
Pomembnost tržaškega tržišča
Redne, vsakodnevne pomorske zveze, tako potniške kot tovorne, so obalna mesta v drugi polovici 19. stoletja vse bolj povezovala s Trstom. Tržaški trg je postajal tržišče za istrske proizvode in pridelke. Tržaška industrija je vse bolj vezala nase istrsko delovno silo, ki se je trajno ali začasno zaposlovala v tem mestu. Trst je Istra zalagala predvsem s kmetijskimi pridelki, morskimi sadeži ter kamnom, iz Trsta pa so v Istro prihajali različni industrijski izdelki številnih tržaških tovarn in blago iz tujih dežel.
Nekatere ladijske družbe, ki so vzdrževale vsakodnevni potniški in trgovski promet med istrskimi mesti in Trstom, so bile subvencionirane od države, druge ne. Med seboj pa so si tudi konkurirale. Ob koncu stoletja so domače ladjedelnice gradile tudi manjše parnike. Večje ladje so v mestnih škverih naročali poslovneži iz krajev z močno pomorsko tradicijo, lokalni naročniki pa so vztrajali pri naročilih manjših lesenih plovil. Izdelovalci so morali upoštevati naročila ladjarjev. Ladjarske družbe in manjši ladjarji so naročili ladjo glede na njen namen uporabe. Tisti parniki, ki so bili namenjeni za daljše proge in bolj prestižnim potnikom, predvsem turistom, so imeli bolj udobne ladijske prostore kot tisti, ki so bili namenjeni za krajše vsakodnevne proge dnevnim potnikom. Ti so največkrat potovali kar na palubi. V Trst in nazaj v domače pristanišče so potovali zaradi različnih namenov, zlasti vsakodnevnih delovnih migracij.
Glavni artikli za prodajo v Trstu
Med glavnimi produkti, ki so jih Istrani vozili v Trst, je bilo poleg vina in soli tudi oljčno olje. Istrsko oljčno olje je bilo, posebej še tisto iz plodov necepljenih dreves, zelo cenjeno in se je vselej dobro prodajalo. Prodajali so ga kot strojno in svetilno olje, še najmanj pa kot jedilno namizno olje v prehrani. V veliki meri je istrsko olje pri polnjenju konzerv uporabljala tudi ribja predelovalna industrija v Izoli in Kopru, poznali in cenili pa so ga tudi v ljudskem zdravilstvu. Ostanke pri njegovi predelavi, t. i. oljčne tropine, ki so vsebovale še znatno količino olja, so uporabljali za kurjavo ali nekateri tudi kot krmo za prašiče. Kot kurjavo jih je uporabljala tudi tovarna mila Salvetti v Piranu. Uporabljali pa so olje tudi pri svetilniški službi pred uvedbo petroleja, med drugim tudi na svetilniku v Savudriji, mogoče pa tudi na svetilniku na rtu piranske Punte, kjer je moral za ogenj skrbeti tam nastanjeni svetilničar. Trgovina z oljem je še najbolj cvetela prav v Kopru in Trstu. Prodajale so ga predvsem ženske, ki so jim pravili oljarice, z ladjami pa so ga vozili v Trst moški.
Istrski kamen
Med drugim so v Trst za konje tržaškega mestnega prometa prodajali skromne viške krme, za kurjavo pa les, ki so ga sestavljali v glavnem trtne rozge in oljčna debla. Slednja so masovno prodajali zlasti po veliki zmrzali pozimi 1879–1880. Pogosto blago na ladjah v smeri proti Trstu je bil tudi istrski kamen – kot gradbeni material ali pa zgolj kot element za okras. Uporabljali so ga za gradnjo stavb in palač v mestih in vaseh, gradnjo tovarn in delavnic ter drugih konstrukcij – npr. mestnih tlakov, pristaniških pomolov, nasipov, bitev, stopnišč, kamnometov za zaščito pomolov in obale itd. Poleg kamna so ladje vozile tudi pesek, ki so ga pobirali na morskem dnu v bližini Gradeža in ob izlivu Soče ter ga razvažali tako v Trst kot v istrska obalna mesta.
Iz Trsta v Istro
Iz Trsta pa so v Istro prihajali različni industrijski izdelki številnih tržaških tovarn in blago iz tujih dežel. Iz zaledja in prekomorskih dežel pridobljene surovine je tržaška industrija predelovala in iz njih izdelovala raznovrstne proizvode – od različnih zastav, konopljinih izdelkov, vrvi ter drugih potrebščin za ladje, fizikalnih, kirurških ter navtičnih inštrumentov do hidravličnih strojev, kemičnih produktov, barv in čopičev. Tudi različni modni izdelki so v Istri našli ugodno tržišče.
Širitev pristanišč izven mandračev
Za svoje pristanke in dejavnost, to je vkrcavanje in izkrcavanje potnikov, nakladanje in razkladanje tovora, odhajanje na ribolov in prihajanje z njega, pa so posadke na ladjah uporabljale obalna pristanišča. Severozahodna istrska mesta Koper, Izola, Piran so za pomorski promet gradila manjša, plitvejša pristanišča v mestnem jedru, t. i. mandrače. Namenjeni so bili majhnim ladjam. Z razvojem plovil in plovbe so se tudi pristanišča širila izven mandrača in sprejemala večje ladje. Do leta 1797 je med tremi severozahodnimi istrskimi pristanišči prevladovalo koprsko, v 19. stol. pa je v pomorski organizaciji vodilno vlogo prevzelo piransko. Izola je bila kot pristanišče manj pomembna, vendar je pomorski promet potekal tudi skozi to mesto, saj so morali v njem pretovoriti izdelke ribje predelovalne industrije. Posebno se je promet povečal v obdobju med obema svetovnima vojnama, saj je takrat industrija v Izoli dosegla svoj višek. Promet je zelo vplival na širjenje pristanišč oz. njihovo dograjevanje in urejanje.
Vloga potniškega prometa
Proti koncu 19. stoletja se je vedno bolj uveljavljal tudi potniški promet, predvsem zaradi dnevnih delovnih migracij prebivalstva ter vedno bolj razvijajočega se turizma, in pri tem so veliko vlogo odigrali vse številnejši parniki. Redne pomorske potniške linije so, z vmesnimi postanki v istrskih mestih, potekale od Trsta do Pulja ter dalje do Reke in Dalmacije. Pomembno je ta promet narasel tudi z začetkom in razvojem turizma v Portorožu. Sporočila portoroškega pristaniškega uslužbenca navajajo, da v tem kraju ne pretovarja blaga, temveč samo potnike in njihovo prtljago. V Portoroškem zalivu, ki je naravni pristan, so se zaustavljale tudi domače in tuje jadrnice, ki so ob slabem vremenu in močni burji iskale in našle varno sidranje in pristanke ob lesenem pomolu. V Portorožu in Piranu se je pomorski potniški promet povezoval tudi z železniškim (t. i. Parenzana – poreška železniška proga med Trstom in Porečem s postajo v Luciji) ter trolejbusom in tramvajem med Lucijo in Piranom.
Relacija Trst –Dalmacija− Dubrovnik
Do začetka prve svetovne vojne je obalna plovba potekala v glavnem na relaciji Trst–Dalmacija–Dubrovnik. Razvoj redne male obalne plovbe, ki je bila predvsem potniško-tovorna, je presekala prva svetovna vojna. Trst je postajal pristanišče italijanskega državnega obrobja, in nanj so se še naprej vezala obalna mesta Koper, Izola in Piran. Trgovina iz slovenskih dežel pa se je preusmerjala v jugoslovanska pristanišča, zlasti na najbližji Sušak.
