Rota palagruzona
Besedilo in fotografija: Mitja Zupančič
Viška Komiža ohranja tradicijo preteklih časov, ko že osmo leto zapored organizira regato do mitske Palagruže. Regata starih in tradicionalnih bark, med njimi tri komiške falkuše, lovi veter v latinska jadra in reže valove mimo Biševa, do 42 NM oddaljenega Diomedovega otoka, Vela Palagruža.
Internet
»Sad je došo treći set,
ki se zove internet.
Pa ti svega naštanpaju,
da ti glavu zamantaju.
Ima stvari svake branše,
da sve upiješ nema šanse!
(Pepe Kalafot iz Komiže)
Najstarejši ohranjeni zapis o regati v stari Evropi
Prvi zapisi o regati na Palagružo datirajo v leto 1593, ko je 72 gajet odjadralo proti palagruškemu žalu. Doseči ga v skupini prvih tridesetih bark je pomenilo zagotoviti si mesto na otoku, da si lahko potegnil bark na kopno, na njem pa sušil in solil ribe v času luninega mraka. Regato smemo tako šteti za zametek športnega jadranja, kot ga poznamo danes, nekoč pa je šlo za golo preživetje. Regata se je zmeraj organizirala na začetku luninega mraka od junija do septembra, ko je trajal lov na »plavo« ribo. V resnici je šlo za pravi industrijski pogon, ki je bil poseben v Sredozemlju. Takrat so ribiči v tamkajšnjem akvatoriju ulovili in nasolili do 25.000 baril sardel ter jih izvozili v Benetke in druge dežele, tudi v Grčijo. Šlo je za pionirsko, lahko bi rekli celo za viteško obdobje komiških ribičev, edinih na Jadranu, ki so lovili na oddaljenih ribiških poštah. Nekateri zgodovinski viri o ribolovu na Palagruži posegajo celo v 12. stoletje. Četudi je ta del pomorske kulturne dediščine manj znan, pa je mogoče razumeti organizirano formacijo regate tudi na način, da so ribiči odhajali na morje v skupinah predvsem zaradi večje varnosti pred roparskimi gusarskimi napadi.
Večerja na velikem palagruškem žalu v spomin na izkrcanje papeža Aleksandra III leta 1177.
Formacija 72 bark je pomenila skoraj 500 mož na morju
Priti na Palagružo ni bilo tako enostavno. Skozi čas so ribiči razvili samosvojo obliko tradicionalnega lesenega čolna, ki so ga imenovali gajeta falkona. »Falke« so snemljive stranice oziroma lesene oplate, ki so jih nataknili po boku barke in se z njimi zavarovali pred visokim morjem. Lantina (op. latinsko jadro) pa je bila ukrojena na način, da je ujela čim več severozahodnega vetra, ki je gajete falkone gnal s hitrostjo več kot šest vozlov do Palagruže in v obratni smeri z južnimi vetrovi nazaj. In zakaj je bila Palagruža skozi ves svoj vesoljni čas tako želena pošta? Menda ne le zaradi oddaljenosti, ki je pomenila tudi skrivnostnost in izziv? Izbrana je bila zaradi naravne posebnosti, ki se kaže z ribami bogatim morjem, saj ogromne morske mase iz kilometrskih sredozemskih globin zadenejo v prvo kopno v Jadranu z globino le nekaj čez sto metrov, ustvarjajo podgladinsko hidrodinamično valovanje, ki dviga plankton in rakce proti površini morja, kjer se nahaja modra riba.
Stare in tradicionalne barke v komiškem mandraču čakajo na štart regate.
Nekoč je veljalo: ena kila = 25 sardel
Nekoč, ko je še veljalo, da 25 sardel predstavlja maso enega kilograma (danes je to 42 sardel), je bilo to morje polno modre ribe, predvsem sardele, ki je sladila in hranila. Stari komiški rek v prevodu pravi, da dokler se bo vonjal vonj po »friškinu« – vonj po sveži ribi, toliko časa ne bo lakote. Ko je eden od ustanoviteljev kulturne ustanove Ars halieutica prof. dr. Joško Božanić Pepe, sicer rojen v Komiži na otoku Visu, skupaj s somišljeniki (Saša Lukić, Plamenko Bavčević in Miro Cvitković) leta 1997 po več letih znanstvenega raziskovanja in dokumentiranja dal izdelati repliko stare gajete falkone, katera zadnja po imenu Cicibela je v avgustovski nevihti leta 1986 bila poškodovana in se je potopila v zalivu Porat na otoku Biševo, danes pa je razstavni eksponat v komiškem ribiškem muzeju, se je izpod rok trogirskega mojstra Anteja Bakice rodila nova komiška gajeta falkuša »Comesa-Lisboa«. Za njeno rojstvo se šteje Miklavžev dan, 6. december 1997. Pravijo, da taka barka vstane iz pepela, dobi ime, živi z družino, na koncu pa se povrne v pepel. Nekoč je bila za gospodarjem takoj na drugem mestu, bila je živa stvar, s svojo podobo in pojavo je identificirala družino in njej pripadajoči socialni status.
Rojstvo »Comese-Lisboe«
»Comesa-Lisboa« je bila ponovno rojena s pomočjo znanja, znanosti in osebne pripadnosti našim dedom, ki so živeli z morjem in od morja, enostavno, živeli so, kot so peli in peli, kot so živeli. Že leta 1998 pa je odšla na svetovno razstavo EXPO 98 v Lizbono. S tem dejanjem se je v celoti začel spreminjati sistem razumevanja in vrednotenja hrvaške pomorske kulturne dediščine, ki se prenaša na celotno področje Jadrana in se skozi eno morje, ki je bilo vselej povezovalna pot brez meja, na katerem se je oblikoval celo razpoznavni svobodni jezik ribičev, ki ga je prof. Božanić poimenoval kot »Lingua Franca«, dotika tudi severne pomorske dežele s tisočletno pomorsko tradicijo, Slovenije, kateri avtor pripadam. Vselej in povsod pa vsa dejanja, srčna in modra, pa tudi barbarska in neumna, izhajajo iz človeka. Človek ostaja osrednji lik in kreator ter moderator vsega tuzemskega. V primeru Rote palagruzone in ljudi s področja Terre incognite je ta naboj pozitiven, njihova energija pa naj ostane pozitivna tudi po tem, ko je duh ušel iz steklenice in piše novo poglavje pomorske kulturne dediščine v tem delu morskega sveta.
Kdo je kdo v tem delu sveta?
Dr. Joško Božanić Pepe, profesor in pesnik
Eden od ustanoviteljev in idejni oče nove regate na Palagružo je profesor s Splitskega vseučilišča, dr. Joško Božanić. Vsa leta ponuja strokovno pomoč pripravi dogodka, je kriterij za dobro in verodostojno izvedbo vsebinskih programskih prispevkov. Letošnjo regato je obeležil tretji dan Festivala morja s konferenco o tridesetletnem raziskovalnem delu hrvaške pomorske dediščine v Poratu na otoku Biševo, v času krajše regate, imenovane Cicibela. Načrtuje pripravo dramske uprizoritve prihoda papeža na Palagružo, skladno z zgodovinskimi viri, ki govorijo, da je leta 1177 takratni papež Aleksander III. poiskal zavetje pred burjo na Palagruži in z ribiči obedoval ribji brodet iz sardel.
Miro Cvitković Petak, predsednik Zadruge Palagruza
Zadruga je bila ustanovljena leta 2009. Na prvi roti je Miro prevzel celotno logistiko, četudi ni bil še nikoli prej na Palagruži. Razvoj in organizacija dogodka zahtevata tudi delno komercializacijo dogodka, ki pa je kontrolirana. Letošnja regata je bila omejena na 200 ljudi, k vsebinskemu delu je zadruga prispevala kuhanje avtohtonih jedi, organizacijo papeževe večerje in noči sardele ter izobraževalne delavnice »Barke palagruzone«, malo šolo gradnje bark v lesu. Poseben projekt je dokumentiranje tradicionalnih plovil v 2D- in 3D-tehniki skupaj s podjetjem Geodata Split. Pred kratkim je postal tudi lastnik ponovno odkrite gajete Jaglice, ki jo v celoti na tradicionalni način v Splitu obnavlja Mate Radovan iz Lumbarde z otoka Korčule. Zadruga Palagruza pa je odkupila tudi opuščeni leut »Pruga Biševo« in ga bo obnovila.
Tonko Božanić Gruje, častni kapitan falkuše »Comesa-Lisboa«
Ko je bil mlajši, je lovil na Palagruži, najprej sardele, potem pa jastoge. V morju jih je bilo ogromno, včasih so bili hrana za revne. Danes je vse drugače, jastogov je še zelo malo. Dokler bo barba Gruje lahko lovil, bo z vsem svojim znanjem in zmožnostmi podpiral Roto palagruzono, da bodo tudi mladi lahko začutili, kako so nekoč živeli.
Tonko Božanić – Gruje, je častni kapitan komiške falkuše Comesa Lisboa.
Ante Božanić Pepe, Kalafot iz Komiže, ljudski pesnik
Rojen v Komiži, celo življenje trka na iste duri, zavestno je ostal na otoku. Njegov oče je pripovedoval zgodbe, ki jih je slišal vsaj tisočkrat. Kar je pri starem trajalo eno uro, je sam povedal v verzih v eni minuti. Govori pesmi v komiškem narečju, domači jezik ga ohranja in bogati. Leta 1997 je izšla njegova zbirka pesmi z naslovom Za tebe Hrvoško (Mati). Napisal je preko 400 pesmi, ki jih recitira po večini na pamet. Pravi, da lahko govori v verzih 110 minut v enem nastopu. Palagruža mu je bila vedno predaleč, letošnji obisk je bil njegov prvi. Z udeleženci je podelil svoje verze na žalu pod veliko palagruško lanterno. V njegovih verzih se prepleta življenje z morjem, trpljenjem in ljubeznijo. Med njih se prikrade tudi kakšna hudomušna, tudi internetasta, četudi sam interneta ne uporablja.
Skrajno levo prof. Joško Božanić – Pepe, skrajno desno pa Ante Božanić – Pepe Kalafot iz Komiže.
Pino Vojković, Alternatura Komiža
Regata privablja vse več ljudi v Komižo pa tudi tujih novinarjev, ki so njihova najbolj direktna pot v svet. Včasih jo zagode vreme, osma regata je izzvenela v »bonaci«, zato so jo morali skrajšati. Na štartu je bilo prijavljenih dvanajst bark, regate se jih je udeležilo le osem. Na skrajšanem regatnem polju je prva dosegla cilj falkuša Mikula, druga je bila Palagruža in tretja Comesa-Lisboa, za njimi leuti in gajete iz sosednjih prijateljskih društev. Regato bodo še nadgradili in poskrbeli za mednarodno izmenjavo. Zagotovo se bodo udeležili regate »Dani u Vali« ob 2400-letnici Starega grada na otoku Hvaru in že tradicionalne regate na murterskem »Latino idru«.
Ante Ivčević Cobo, vinogradnik in vinar
Patri benediktinci so nekoč imeli vinograd na severozahodni strani otoka Palagruža pod lanterno. Danes je to zaraščena zemlja z nizkim rastjem. Ribič Vinko Mladineo pa je našel in izkopal nekaj ohranjenih trsov te vinske sorte in jo prinesel v Komižo, kjer so jo poslali raziskat na inštitut. Analiza je pokazala, da je trta avtohtona, iz potaknjencev so uspeli razmnožiti nekaj novih rastlin, ki so rodile in podarile čudovito lahko belo aromatično vino, ki so ga poimenovali »palagružonka«. Prvi pridelek s stotimi litri žlahtne kapljice je bil podeljen in izpit med prijatelji, prav na predvečer 8. Rote palagruzone.
James Bender, ustanovitelj Jadranskega pomorskega inštituta
James Bender je Američan iz San Francisca, ki je na Hrvaškem našel svojo življenjsko sopotnico in nadaljeval podiplomski študij pomorske kulturne dediščine na Splitskem vseučilišču pri prof. Jošku Božaniću. Novopečeni doktor znanosti od leta 2009 uspešno prenaša pridobljeno poglobljeno teoretično znanje v vzgojo in delo z mladimi in starši. V okviru Jadranskega pomorskega inštituta, katerega je ustanovil leta 2010, sledi začrtanim ciljem v štirih smereh:
- dokumentiranja lokalnih plovil in njihov navtični pomen;
- sodelovanja z lokalnimi organizacijami in mladinskimi skupinami za vključitev tradicionalnih plovil v svoj učni načrt;
- pomoči lastnikom tradicionalnih plovil pri njihovi strokovni obnovi in vzdrževanju;
- pri učenju mladih krojenja tradicionalnih jader in jadranja pod njimi.
Kot član posadke na falkuši »Comesa-Lisboa« se je James tudi letos udeležil regate Rota palagruzona in dosegel palagruški »Veli žal«, najprej pod jadri, nato na vesla …
Kap. Ivica Marković, upravitelj šolske ladje »Kraljica mora«
»Kraljica mora« je šolska ladja hrvaškega Ministrstva morja, prometa in infrastrukture. Njen kapitan (master) ladje na 8. Roti palagruzoni je bil Ivica Marković. Ladjo so naredili leta 2010 v Veli Luki na Korčuli. Z dolžino 35 metrov preko vsega (LOA) sprejme na krov 32 kabinskih gostov in ima 7 stalnih članov posadke. Dva motorja cummis z močjo 2 x 373 kW jo ženeta z optimalnimi 7,5 vozli in varčno porabo 50 l goriva na uro. Kraljica morja je postala sinonim za regato Rota palagruzona. Njena pojava s skupno površino jader 840 m² vzbuja željo biti aktivni udeleženec regate na Diomedov otok.
Roko Zuanić, topničar iz Sutivana na otoku Braču
Od prvega dne, ko je mesto Komiža obudilo regato Rota palagruzona, so topničarji sv. Roka iz Stivana (Sutivan na Braču) redni gostje in prijatelji ribiške Komiže. Zadruga sv. Roka in njena sekcija petih topničarjev poskrbi, da je topovska cev pravilno napolnjena s smodnikom, ko s topovsko salvo s Komune, kot nekoč, dajo znak za začetek regate.
QUO VADIS Palagruzona
Regata se razvija in v pripravo vključuje vedno več ljudi in organizacij, vsakega posebej s svojo nalogo. Mesto Komiža in kulturna ustanova Ars halieutica kot nosilca projekta sta k sodelovanju povabila turistično agencijo Alternaturo, pa Zadrugo Palagruza, projekt podpira tudi JK Mornar Split in ne nazadnje so pokrovitelji tudi država, resorno ministrstvo in turistična skupnost, ki so v dogodku, ki je v resnici celoleten, prepoznali velik turistični in obče gospodarski potencial. Da v sožitju narodov, inštitucij in ljudi nastajajo najboljši projekti, ki trajajo in puščajo sledi, pa je bilo jasno že starim ribičem, ki so združeni v organizirani formaciji bark osvajali nevarne pošte in zapustili še kako vidne nevidne morske sledi, ki jih ni, a živijo z nami vse dni.
Veselo razpoloženje opazovalcev regate na krovu hrvaške šolske ladje Kraljice mora.
