Trabakola L‘Isola d’Oro
Ladjedelništvo ima v Piranu nekaj stoletno tradicijo. Barke so v Piranu gradili v več »škverih«, razmeščenih na različnih lokacijah. Širitev mesta ter s tem v zvezi pomanjkanje življenjskega in stanovanjskega prostora je najverjetnejši vzrok za selitev teh na nove lokacije, odmaknjene od ožjega mestnega jedra. Novo izbrana lokacija se je nahajala na rtu Sv. Bernardina v smeri Fizin. Tam so približno od leta 1900 pa vse do poznih štiridesetih let dvajsetega stoletja delovali trije škveri. Zaključek vojne je prinesel korenite spremembe v vodenju in lastništvu teh. Trije omenjeni škveri so bili Apollonio, Dapretto in še en Apollonio.
Besedilo: Vinko Oblak, fotografija: osebni arhiv Vinka Oblaka, Maria Marzaria in Arhiva Piran
Graditelji barke
Škver bratov Dapretto je bil osnovan že leta 1837. Leta 1913 so bili lastniki škvera štirje bratje: Andrea, Nicolò, Antonio in Giorgio. Škver je imel uradni naziv »Cantiere navale fratelli Dapretto – Pirano«[1]. Registrirani so bili za izdelavo in popravilo plovil obalne plovbe (barche di piccolo cabotaggio), rangiranih v XII. skupino in so bili najemniki-koncesionarji obalnega predela v lasti Občine Piran.
Podeljena koncesija je obsegala površino 5000 m2, pokritih površin (nadstreški, delavnice, skladišča) je bilo za 1000 m2 in razpolagali so s tremi premičnimi navozi (»scali volanti« ) za dvig plovil. Zaposlena sta bila dva delavca, poslovali so brez direktorja, inženirja in administratorja. Ocenjena letna kapaciteta škvera je bila izdelava treh bark nosilnosti do 100 ton[2].
V škveru bratov Dapretto so v letu 1913 prav na tej lokaciji zgradili trabakolo,[3] imenovano »Quatro fratelli«.
Paolo Fornasaro, avtor članka z naslovom Le nostre barche[4] (v prevodu Naše barke), je podal seznam bark, ki so bile v lasti Pirančanov ali pa so bile zgrajene v piranskih škverih in klasificirane skladno z registrom RINA[5]. V seznamu je navedena tudi trabakola z imenom »I Quattro fratelli«, ki je bila vpisana v register plovil Luške kapitanije Tržič (Monfalkone) v kategorijo jadrnic s pomožnim motorjem, BRT 25 ton in NRT 12,65 ton, zgrajena v Piranu leta 1913, za naročnika Tonca G. Batt. & C., S. Canziano, d’Isonzo. Dimenzije barke v rubriki niso navedene.
Znano je tudi, da sta bila prva lastnika nove trabakole brata Ferruccio in Pietro Zimolo, doma iz Škocjana ob Soči (San Canzian d’Isonzo). Barka je v dolžino merila 15,57, v širino 4,75, imela je BRT 27,31 ton.
Kot zanimivost še povejmo, da obstaja podatek, ki pravi, da naj bi ime trabakole I Quattro fratelli (Štirje bratje) izhajalo iz imen graditeljev trabakole in lastnikov škvera, že omenjenih štirih bratov Dapretto[6].
Med gradnjo ladjedelski mojstri barki oblikujejo karakter, ob spustu ji vdahnejo dušo in ko zapluje, zaživi. Novo zgrajena trabakola je simbolični ritual prehoda iz suhozemskega (čas gradnje) v morsko življenje (čas plovbe) dobro prestala. Ima častitljivo starost in čeprav je sedaj na veliki preizkušnji, jo gre spodobno pospremiti v novo življenjsko obdobje.
Lastništvo barke
Kot že omenjeno, sta bila prva lastnika brata Ferruccio in Pietro Zimolo iz Škocjana ob Soči (S. Canzian d’Isonzo). Upravljala sta s podjetjem za prevoze z jadrnico in to dejavnost izvajala vse do trenutka, ko se je tovrstno prevozništvo uklonilo novejšim sodobnim transportnim sredstvom. O družinskem podjetju in lastnikih je bolj malo znanega. Iz skopih podatkov je mogoče razbrati, da so z barko pluli nekako do šestdesetih let dvajsetega stoletja.
Prenehanje uporabe plovila privede do prodaje istega. Avtor monografije Trabaccoli e pieleghi, Mario Marzari, velik poznavalec in raziskovalec pomorske dediščine, izčrpno opisuje dogajanja v zvezi s plovilom[7]. Navaja, da je trabakolo kupil Avstrijec Theobald Klinzer (Theo), ki je barki spremenil namembnost, saj jo je uporabil za šolo jadranja. Preimenuje jo v »Seekuh« (morska krava), vendar sprememba namembnosti terja tudi nekatere predelave. V podpalubju uredijo nastanitvene kapacitete za 12 potnikov, večji salon s kuhinjo in sanitarijami. Dela izvedejo tako, da s posegi ne oslabijo strukture trupa. Na krmnem delu palube dogradijo kabino za poveljnika z dvema posteljama. Tedanji lastnik dejavnost šole jadranja opravlja še v osemdesetih letih (do 1984) in je po zapisu Marzarija preplul sleherni del Jadranskega morja. Zaplul je tudi v Egejsko morje. Marzari pomenljivo zapiše, da je to morda najbolj prepoznavna jadrnica na Jadranu.
Seekuh ponovno spremeni lastništvo. Preide v last društva Lega navale Grado iz Gradeža. Sledijo različna vzdrževalno-remontna dela in preimenovanje v »L’Isola d’oro« (Zlati otok). Novi lastniki takoj prepoznajo historično vrednost in želijo z restavriranjem valorizirati in ohraniti barko za prihodnje rodove in na ta način rešiti, kar se še rešiti da, saj je takšnih plavajočih primerkov le še za vzorec.
Premišljeno zastavijo smer. Trabakola – pričevalec minulih časov postaja plavajoči promotor povezovanja ljudi z morjem. Obnovljena barka pluje, ni statičen razstavni eksponat, je nekaj več in zato ji pripada poseben status. Raziskovalcem in običajnim obiskovalcem omogoči neposreden stik z izvirnim načinom plutja in podoživljanje časov, ko se je plulo predvsem z jadri. Zastavljen cilj lastnikov je usmeritev v ponovno odkrivanje in valorizacijo tradicij, ki vse bolj bledijo in izginjajo. Navezujejo se na didaktično vzgojo mladih in na promocijo v turistične, kulturne in navtične namene lokalne in regijske skupnosti, torej v okolja, kjer je trabakola tudi delovala[8].
Barka doživi žalosten epilog. Pomanjkljivo vzdrževanje, najverjetneje povezano z razpoložljivimi denarnimi sredstvi, je verjeten vzrok potopitve trabakole, ki se trenutno nahaja na kopnem v Gradežu.
Zgodovinsko vrednotenje trabakole
Barka ima vgrajeno »časovno kapsulo«. Ta je vtisnjena v vsako posamezno rebro, v kobilico, v zojo, v izbor vgrajenega lesa, spoje, žeblje, oplato, privezne bitve, predvsem pa v izvedbo konstrukcijsko-oblikovnih rešitev in s tem maritimnih značilnosti barke. Vse našteto je bilo varovano in je veljalo za poslovno skrivnost graditeljev bark.
Trabakola je v svoji življenjski dobi doživela številna popravila in prestala prenekatero predelavo, a je do današnjega časa ohranila izvirno obliko trupa. Po vsej verjetnosti pa tudi razmestitev najvažnejših osnovnih konstrukcijskih elementov. Graditelji bark pri gradnji vnesejo lastne dolgoletne izkušnje, pridobljeno znanje in osvojene veščine. Isti tipi plovil so se med seboj razlikovali po številnih majhnih, a za posameznega graditelja tipičnih konstrukcijskih rešitvah.
Pozorno oko poznavalca tradicionalnih plovil hitro opazi vnesene spremembe, a tudi značilnosti izvirnega ladijskega trupa. Izhajajoč iz navedenih dejstev lahko rečemo, da iz predmetne barke lahko pridobimo podatke, ki posamično in kot celota pričajo o pomorsko-ladjarski dediščini piranskih ladjedelcev iz leta 1913, pa tudi širše.
Sklepna misel
Zaradi navedenega velja podpreti vsa prizadevanja predstavnikov Pomorskega muzeja iz Pirana kot tudi vse, ki se trudijo za pridobitev izvirnega muzejskega predmeta – trabakole. Složno in s skupnimi močmi bi pridobili pomemben artefakt, iz katerega je iz vidika ohranjanja ladjarske dediščine moč črpati številne informacije o ladjedelništvu piranske komune in je plod dolgoletne ladjedelniške tradicije družine Dapretto.
Pobuda za sodelovanje pri nabavi/prevzemu trabakole edinstvenega in izvirnega plavajočega muzejskega eksponata je bila posredovana na naslove štirih obalnih občin z namenom zagotovitve ustreznih sredstev za realizacijo projekta kot tudi za dolgoročno obdobje delovanja. Ne smemo prezreti dejstva, da gre za projekt, ki traja daljše časovno obdobje. Za uspešno realizacijo zastavljenega cilja je ključno skrbno načrtovanje vseh aktivnosti in kolikor je mogoče pri tem upoštevati morebitne pasti. Izkušnje drugih pri podobnih projektih so lahko poučne in jih gre upoštevati.
Povejmo še, da to plovilo ni le objekt, vreden varovanja iz vidika pomorske tehnično-kulturne dediščine. Njegova vrednost je večplastna, zato bi ga lahko koristno uporabili za različne promocijske aktivnosti vseh obalnih občin. Historična plovila so praviloma magnet tako za obiskovalce kot za udeležence promocijskih dogodkov, saj dobesedno »vlečejo« k ogledu in obisku. Dodaten faktor sprostitve in blažilec napetosti pa je tudi dobro počutje v varnem morskem okolju. Obiskovalca navdihuje in mu ustvari nepozabno doživetje. Upati je, da bodo odgovorni v trabakoli zaznali edinstven element prepoznavnosti obalnih občin in ga uporabili kot učinkovito promocijsko orodje, saj je izviren pričevalec pomorske dediščine tega področja. Takšna atraktivna tradicionalna barka lahko dopolni turistično ponudbo in podobo naših obalnih mest kot tudi celotnega Tržaškega zaliva ali širše.
Opombe avtorja:
[1] SI_PAK/0759, Občina Piran – obdobje Kraljevine Italije, t.e. 175, račun 4. 7. 1927, odtis žiga.
[2] SI_PAK/0019, Luška Kapitanija Piran, t.e. 39, podatki o škveru se nanašajo na leto 1938.
[3] Trabakola je ena izmed tradicionalnih lesenih plovil Jadranskega morja večjih dimenzij. V knjigi Il trabaccolo e la sua gente avtorja Washingtona Patrignania so podrobno opisane značilnosti različnih trabakol. Avtor na strani 16 navaja posamična poimenovanja plovila: trabàkul, terrabaccolo, trabarka, trabacco, trabaccolo.
[4] Članek je bil objavljen v glasilu La voce di San Giorgio. Glasilo urejajo Pirančani, ki so se v povojnem času izselili v Trst.
[5] RINA, Registro Italiano Navale ed Aereonautico, italijanski klasifikacijski zavod.
[6] Podatki o lastnikih in dimenzijah barke so povzeti iz članka Storia dei primi cento anni de l’Isola d’Oro, str 14, v Notiziario della Lega navale italiana di Grado, številka 2, 2013.
[7] Trabaccoli e pieleghi, stran 90 do 107.
[8] Povzeto po zapisu Motivi ispiratori del progetto del recupero conservativo del trabaccolo »Seekuh« ex »Quattro fratelli« Lega Navale Italiana – sekcija Gradež www.Inigrado.it/chisiamo/isoladoro , obiskano 29. 5. 2021.
