Društvo Betinska gajeta 1740

Betina se nahaja na severni strani otoka Murterja. Gre za naselje, ki ga identificira mediteranska arhitektura kamnitih hiš in ozkih tlakovanih ulic, ki vodijo do morja. Cerkev sv. Frane z baročnim zvonikom razkriva skladnost svoje gradnje in moč prebivalcev, na vrhu hriba pa se zdi kot varuh tega malega dalmatinskega mesta.

Za visokimi kamnitimi zidovi tradicionalnih hiš se skrivajo dvorišča, tiste popolne lokacije, kjer se je odvijalo vsakdanje življenje številnih družin. Prve hiše v Betini so bile zgrajene ob vznožju hriba na mestu pod cerkvijo sv. Frane proti zahodu. Takratni način življenja je zahteval gradnjo hiš, odmaknjenih od kmetijskih zemljišč in na vzpetinah, da bi jih zaščitili pred gusarji, ki so v tistem času pogosto prihajali na območja otoka Murterja.

V tem majhnem otoškem mestecu se je leseno ladjedelništvo razvijalo tristo let. Njegovi začetki segajo v leto 1740, ustanovitelj prve betinske ladjedelnice je bil Paško Filipi, ki se je preselil v Betino s Korčule. Svoje znanje in tradicijo gradnje lesenih ladij, ki si jih je pridobil na Korčuli, je prenesel v Betino, njegovi sinovi pa so prek vseh svojih naslednikov širili ladjedelništvo v severno dalmatinska obalna mesta in otoke.

 

 

Nekoliko pozneje se je v Betini pojavila družina Uroda, ki se je priselila iz Drniša. Kot odlični kalafati so tudi zaslužni za razvoj betinskega ladjedelništva, ki se je razvijalo vzporedno z rodbino Filipi. Zaradi gospodarske krize na trgu so tudi njihovi nasledniki nove priložnosti iskali s selitvijo iz Betine v druge kraje severne Dalmacije.

Kako razvito je bilo ladjedelništvo, pove podatek, da je bila leta 1927 v Betini ena velika ladjedelnica in devet manjših s površino 11.200 m², medtem ko so vse druge ladjedelnice v severni Dalmaciji zasedale skupno površino 10.330 m². Po številu zaposlenih v ladjedelništvu je bila Betina na prvem mestu.

Večina škverov se je v 19. stoletju nahajala na vzhodni strani starega jedra Betine. Zaradi prenatrpanosti tega dela in prostorske stiske so škvere kasneje razširili na območje Zdrač. Ladjedelništvo je bilo kot najmočnejša gospodarska panoga pomemben dejavnik pri ohranjanju preživetja ljudi. S spletom nesrečnih okoliščin v 20. stoletju je dejavnost začela slabeti predvsem zaradi težkih gospodarskih razmer, ki so doletele trg, pomanjkanja denarja, velikega števila kvadratov in kalafatov na tem majhnem prostoru. Vse do druge svetovne vojne je ta panoga gospodarske aktivnosti stagnirala. Tako kot so kalafati v Betino prišli sredi 18. stoletja, tako so v obdobju od 1930 do 1941 počasi zapuščali škvere in Betino, da bi ohranili svojo eksistenco. Tako so dobro izurjeni betinski kalafati naselili tudi druge kraje severnega Jadrana. Migrirali so tudi v prekomorske dežele.

Vzporedno z ladjedelništvom se je razvijalo tudi kovaštvo. Kovači so do te mere razvili in izpopolnili veščine obdelave kovin, ki se je uporabljala v ladjedelništvu, da so bili izdelki, kot so ladijsko sidro, ladijski okovi, dleta, tesle in drugi kovinski deli, ki se uporabljajo v ladjedelništvu, znani in cenjeni po svoji kakovosti po vsej jadranski obali. V začetku 20. stoletja je bilo v Betini pet kovaških delavnic. Zaradi njene prometne lege, na pomembni pomorski poti proti Šibeniku, so se v Betini ustavljali številni ladjarji, ki so od kovačev kupili nova sidra, okovje in mnoga druga kovana orodja, ki so jih potrebovali.

 

 

Nacionalizacija po drugi svetovni vojni je slabo vplivala na večje zasebne ladjedelnice in tudi na kovaštvo. Takratna državna politika jih je videla kot grožnjo in jim nacionalizirala posesti. V tistem času je bila nacionalizirana tudi največja zasebna ladjedelnica in na njej ustanovljena državna ladjedelnica, kjer je bilo zaposlenih veliko Betinčanov, Murterčanov in ljudi iz okoliških krajev. V 60 in 70 letih 20. stoletja so v državni ladjedelnici gradili različne tipe ladij. Ladjedelništvo je bilo v vzponu do konca 80-ih let, ko je leseno ladjedelništvo počasi zamrlo, državna ladjedelnica pa je zaradi vse manjše potrebe po lesenih ladjah preoblikovala svojo dejavnost in prešla v zasebno last. Kljub temu se je mala lesena gradnja plovil v lesu nadaljevala in danes živi v majhnih obrtnih delavnicah, kjer gradijo nove ladje in popravljajo stare.

Betinska gajeta – stoletna lepotica

Leseni čoln je bil nujna potreba, ki se je rodila iz življenja ljudi, ki so živeli ob morju in na morju. Njegova oblika in linija je bila prilagojena življenjskemu slogu in potrebam lokalnega prebivalstva. Izoblikoval se je trden in robusten čoln, namenjen otoškemu človeku. Poimenovali so ga gajeta. Gajeta je morala zadovoljiti vse geografske, družbene, lastniške in navigacijske strukture. Formula za to vrsto ladje se je rodila iz rok betinskih kalafatov, ki so skonstruirali plovilo. Bili so inženirji večnamenske barke, skladnih linij, prilagojene lokalnim vremenskim pogojem. Tradicija ladjedelstva je bila zasnovana v majhnih škverih, ob uporabi tradicionalnih ladijskih konstrukcij, form in materialov.

 

 

Zaradi tako bogate zgodovine, ki je zaznamovala ljudi na tem območju, je bilo ohranjanje kulturne dediščine lesenega ladjedelništva ena največjih oblik ohranjanja lokalne identitete. Idejo, da bi naredili nekaj v smislu kulturne zaščite lesenega ladjedelništva, so razvili tudi drugi ljudje, ki niso bili tesno povezani z Betino. Leta 1997 je bila na Hrvaški akademiji znanosti in umetnosti v okviru projekta Ars Haleutika sprejeta odločitev o priznanju betinske gajete kot vrste tradicionalne ladje. Na znanstvenem srečanju v Betini leta 1998 sta bila sprejeta dva ključna sklepa: vzpostavitev izobraževalnega programa srednjega šolstva za ladjedelniške tehnike v Murterju in odprtje Muzeja betinskega ladjedelništva v lesu (MBDB). Konec devetdesetih let se je na krilih različnih prostovoljnih društev začel trend popularizacije lesenih čolnov, tradicionalnega ladjedelništva in plovbe z latinskim in sošnim jadrom.

Leta 2003 je nekaj navdušencev začelo z idejo o organizaciji regate tradicionalnih lesenih plovil pod imenom »Regata za dušo in telo«. Že v prvih letih organiziranja regate je bilo zaznati, da je želja po ohranjanju tradicije prisotna pri večini ljudi in da je treba v zvezi s tem resno ukrepati. To je preraslo v pomembno gibanje za ohranjanje dediščine in tradicionalnega lesenega čolna, ki danes predstavlja eno od blagovnih znamk turistične ponudbe kraja in otoka. Regata za dušo in telo je prireditev, ki vsako leto, na praznik Marijinega vnebovzetja, zbere okoli šestdeset lesenih čolnov v treh kategorijah – gajete, levti in kaiči. Tovrstna manifestacija hkrati združuje ljudi vseh starostnih skupin.

 

 

Na otoku Murterju je danes »živih« več kot 350 lesenih plovil, od tega okoli osemdeset samo v Betini. Velika ohranjena flota lesenih bark je rezultat razvejanosti murterskega akvatorija in bližine Kornatov, kjer imajo svoje prekomorske posesti prebivalci Betine in Murterja. Obnova tradicionalnega čolna in načina plovbe na latinsko jadro je uspešen poskus, da bi mlade navdušili za lesena plovila in svoje znanje prenašali na prihodnje generacije. Oživljanje pomorske dediščine že vrsto let izvajajo prostovoljci, lastniki lesenih ladij, ladjedelci in društva na način, da organizirajo različne izobraževalne dogodke z namenom promocije tradicionalne lesene barke.

Društvo Betinska gajeta 1740

Betina je označena kot kraj tradicionalnega lesenega ladjedelništva, betinska gajeta pa je postala njen najbolj znan izdelek. Leta 2011 je bilo ustanovljeno društvo Betinska gajeta z namenom ohranjanja kulturne dediščine lesenega ladjedelništva.Področje delovanja društva je kultura in umetnost, varstvo okolja in narave ter vzdrževanje gospodarstva na področju ladjedelništva.Društvo združuje ljudi, ki jih zanima izdelava in vzdrževanje betinske gajete in drugih tradicionalnih čolnov, skrbi za zaščito oblike in imena betinske gajete kot avtohtonega izdelka betinskega kalafata.Društvo organizira tradicionalne jadralske prireditve, čistilne akcije podmorja ter sodeluje in podpira prireditve sorodnih društev.

 

Na pobudo in podporo društva je bil leta 2015 v Betini odprt Muzej lesenega ladjedelništva. Društvo je veliko prispevalo z zbiranjem eksponatov za stalno razstavo v muzeju. Ministrstvo za kulturo je z odločbo z dne 12. junija 2015 »umetnost gradnje betinske gajete« zaščitilo kot nesnovno kulturno dobrino in jo vpisalo v register kulturnih dobrin Republike Hrvaške.

Na pobudo društva so v betinskem pristanišču odprli muzej na prostem. Zunanjost muzeja krasi približno trideset lesenih bark. Na informacijskih tablah ob mestnem mandraču so pred barkami zapisani njihovi podatki: datum izgradnje, ladjedelniški mojster, ki je zgradil čoln, njihovi lastniki. Za floto lesenih ladij, njihovo obnovo in revitalizacijo skrbijo lastniki lesenih ladij, ki obnavljajo stare, gradijo nove in vzdržujejo obstoječe.

Društvo je dalo pobudo za postavitev spomenika kalafatu na Trgu v Betini, z odločbo Ministrstva za regionalni razvoj in sklada Evropske unije pa je od leta 2021 nosilec znaka Hrvaški otočni proizvod za tradicionalno leseno barko »Betinska gajeta«.

Tako lastniki lesenih ladij kot tudi ladjedelci so nosilci ideje o ohranitvi lesene barke. Vsako leto sodelujejo na številnih regatah in na najboljši mogoč način promovirajo tradicionalno leseno ladjedelništvo. Društvo ima v svojih vrstah okrog šestdeset članov in ima tri vrste članstva: aktivno članstvo, podporno članstvo in častno članstvo. Podporno članstvo vključuje domicilne lastnike lesenih ladij z matično luko v Betini. Častno članstvo člani pridobijo z dolgoletnimi zaslugami na področju ohranjanja lesenega ladjedelništva.

Dejavnost društva Betinska gajeta je zaradi številnih težav, s katerimi se soočajo mladi danes, namenjena mlajši generaciji. Občutek pripadnosti okolju, v katerem smo rojeni in v katerem živimo, je prav tisto, kar nosimo v sebi, in so živeli naši dedje in pradedje. Zato je mlada generacija, ki aktivno deluje v društvu, naša garancija za prihodnost.

 

 

Marinka Fržop, Društvo »Betinska gajeta 1740«, foto: arhiv ZBG 1740

Podobne teme:

• Betinska gajeta Marija (l.1922)
• Regata za dušo in telo
• Betina, otok Murter, regata »Za dušo in telo«
• Betinska gajeta (1740)
• Regata za dušo in telo