Betinska gajeta (1740)

Glede na to, da imajo ribiči in kmetje z Betine in Murterja večino svojih posesti v Modravah, kjer so eni največjih oljčnih nasadov na Hrvaškem in preko morja v Kornatih, je bila betinska gajeta od nekdaj čoln za preživetje. Težaški čoln je bil in je namenjen za ribarjenje in prevoz dobrin.

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija: eMORJE.com, arhivsko fotografijo je posredoval: Dinko Foretić

PAŠKO FILIPIJ IN SINOVI

Leta 1745, s prihodom Paška Filipija in sinov s Korčule, se je začel razvoj čolna betinske gajete, z njim pa se je na otoku Murterju rodil osrednji center za izdelovanje tradicionalnih lesenih plovil, ki ostaja vse do današnjih dni. Betinska gajeta je vpisana na seznam hrvaškega Ministrstva za kulturo kot nematerialna kulturna dediščina. Gajeti in »betinskim kalafatom« v čast in priznanje pa je bil 14. avgusta 2015 odprt Muzej betinske lesene tradicionalne gradnje bark (MBDB – Muzej betinske drvene brodogradnje).

MURTER JE OTOK Z BOGATO OTOŠKO ZGODOVINO

Otok Murter so prvi poseljevali Iliri. Ohranjeni rimski ostanki naselja Colentum segajo v 11. stoletje pred našim štetjem. V listinah iz 13. stoletja je zapisano, da naj bi na otoku obstajali dve naselji: Veliko selo (današnji Murter) in Jezero. Betina in Tisno pa naj bi nastala v času turških vpadov, ko so na otok pred Turki pribežali ljudje s celine. Lokacijsko so naselja nastala na področjih, kjer so bili naravni izviri pitne vode.

GUSARJI NA JADRANU

Legenda pravi, da so bili prebivalci Velikega sela – Murterčani, gusarji, ki so plenili beneške ladje in na silo odvzeli Kornate od Seljanov ter jih izgnali iz tamkajšnjih krajev. Kako pomembno in zahtevno za plovbo je bilo to področje, kaže kar osem svetilnikov v akvatoriju otoka Murter. Brez svetilničarske luči so morali pomorščaki ustaviti svoje ladje preko noči, s tem pa so bili lahek gusarski plen. Od takrat je tudi druga legenda, ki pravi, da je bližnji zidani svetilnik iz časa Avstro-Ogrske na otočku Prišnjak pomenil luč, ki je na začetku 20. stoletja končala gusarstvo na Jadranu. Danes otok Murter poseljuje okoli 5100 prebivalcev, ki še vedno upravljajo s svojimi prekomorskimi posestvi in so pretežni lastniki Kornatov, kjer ribarijo, gojijo ovce in pridelujejo oljčno olje.

MURTER DANES

Murter pripada severozahodnemu delu šibeniškega otoškega arhipelaga. Od kopnega ga deli ozek Murterski kanal. Najvišji vrh otoka je 125 metrov visok Raduč. Celotna obala je razgibana, s številnimi lepimi zalivi, ki so zelo primerna sidrišča. Otok živi bogati kulturni duh. Tradicionalna lesena gradnja bark in raznolika turistična ponudba ter kar tri otoške marine, ga po 60-ih letih v turizmu postavljajo v vrh hrvaškega otoškega turizma in velja za enega izmed biserov na Jadranu. Nekoč je otok Murter imel več malih ladjedelnic kot pa celotna severna Dalmacija z Istro. Betina tako ostaja tudi danes glavni center za izgradnjo lesenih bark. Betinska gajeta, ta lahek in okreten čoln z latinskim jadrom, pa ne le da krasi osrednji mestni mandrač, ampak še danes pomeni družinski ponos in aktivno pluje po murterskem morju.

 

Betina na otoku Murter iz Čirovega škvera

 

BETINA

»Betinska brodogradnja

broji skoro tristo ljeta

poznata je na daleko

lipa betinska gajeta.«

Betina je zgrajena na rtu Artić. Povsod okoli naselja je morje precej plitvo, polno grebenov, zato je treba pluti precej daleč od obale. Sicer pa je mesto Betina ohranilo vzdušje in utrip preteklosti.

Nad mestom se dviga baročni spomenik, cerkev sv. Frančiška Asiškega. Do nje se stekajo vse kamnite male betinske uličice, tipično sredozemske, tlakovane s kamnom z obale. Prvi zapisani dokumenti Betino omenjajo že leta 1423. Tri stoletja dolga tradicija gradnje lesenih plovil jim je prinesla in zadržala primat najboljših »kalafatov«, graditeljev bark iz lesa na Jadranu. Posebno pozornost Betnjani posvečajo ohranjanju starih običajev in opravil, mednje sodi tudi sušenje fig. Zase pravijo, da so najprej graditelji plovil, pa ribiči, oljarji in kmetje, ki jim zemlja bogato rodi v betinskem polju (Poje). Marina Betina in ladjedelnica, ki sta nastali iz velike ladjedelnice Filipija in družine Uroda, kjer danes domuje tudi lokalni jadralni klub Žal, pa je izvrstno izhodišče za jadranje do bližnjih šibeniških otokov in do devet milj oddaljenih Kornatov.

 

Betina, stari mandrač

 

Turistično združenje Betina

Dolac 2 a, Betina

Wifi pass: 12345

 

BETINSKI KALAFATI

Znanje obrti, ki jo je Filipi prinesel s Korčule, so se skozi 300 let učile generacije Betjanov in Murterčanov. S tem rokodelstvom so živele celotne družine. Danes ob veliki betinski ladjedelnici in ducatu starih ljubiteljskih kalafatov obrt razvijajo v malih ladjedelnicah: Mali škver »Marin«, lastnika Ljubomirja Antona Fržopa, v Obrti za izgradnjo in popravilo čolnov »Čedomir Burtina«, ki ga danes vodi Niko Papeša, in v Servisu in izgradnji plovil »Pile«, ki ga pooseblja Milan Jadrešić – Pile.

 

Mali škver »marin«

Dolac 115 a, Betina

+385 (0)91 443 42 61

 

Obrt za izradu i popravak čamaca »Čedomir Burtina«

Dolac 119, Betina

+385 (0)91 435 269

 

Brodograditeljski servis »Pile«

Stjepana Radića 16, Betina

+385 (0)91 560 26 35

 

BETINSKA GAJETA

Profesor Vlado Skračić, ki je bil eden od ustanoviteljev zadruge Latinsko jadro, je zapisal, da je gajeta epicenter kmečkega kozmosa.

Gajeta je lahek in okreten čoln z latinskim jadrom, dolžine od 5 do 8 metrov. Njegova povprečna velikost 6,50 metra je omogočala, da z njim upravljajo družinske posadke; gospodar in še en član iz družine. Obstajalo je pravilo, da na barki ne sme biti nihče, niti otroci, ki ne bi znal veslati in rokovati z vrvmi. Gajeta je resnično družinski čoln. Z njim so upravljale tudi ženske, otroci in starci. Hkrati je pomenil tudi popolno emancipacijo med spoloma, kar je redko ne le na Jadranu, ampak tudi širše.

Gajete so se poimenovale z imeni in psevdonimi: Lupežica, Joškovica, Sirotica, Danka, so le nekateri med njimi. Kažejo pa na dejstvo, da je čoln kot živa stvar. Dobi ime, živi z družino in ko umre, gre v pepel, a spomin na ime ostane za zmeraj. V družinski hierarhiji je bila vselej na prvem mestu skrb za čoln, da je imel močan jambor, novo jadro, odlično veslo, močno sidro … Le bolezen je lahko obrnila ta vrstni red.

Do iznajdbe ladijskega motorja je gajeto poganjal veter v latinsko jadro ali pa je šla na dva ali štiri vesla. Njena kobilica je bila ravna, dno je bilo plitko, izdelava pa robustna, primerna teži tovora, ki ga je prevažala. Tretjinsko je bila pokrita na premcu, v manjšem delu tudi na krmi. Na sredini je imela odprtino za skladiščenje težkega tovora, ki se je lahko pokril. Na gajeti so prepoznavne »sohe«, »fračasta« ležišča za vesla.

S kasnejšo vgradnjo motorja se je tudi gajeta spremenila. Postala je bolj vitko plovilo, ostrejših linij in globlja proti krmi, dno se je preoblikovalo v počasni V, premčna statva pa je postala rahlo ukrivljena. V osnovi pa čoln še vedno služi svojemu prvotnemu namenu.

 

Zadruga »Betinska gajeta 1740«

Trg na Moru bb

e-mail: betinskagajeta@gmail.co

 

JK »Žal«

Zdrače bb

www.jkzal.hr

 

Še danes poznavalci klasičnih bark znajo na daleč oceniti, kateri rokodelec jo je izdelal in iz katerega »škvera« prihaja posamična barka. Betinski kalafati so ob najbolj pogosti gajeti izdelovali tudi druge vrste lesenih čolnov, vse do dolžine 30 metrov. Mednje zagotovo sodijo: kaić, batana (lađa), guc, levt, bracera in trabakul. Akademik Goran Filipij je v svoji knjigi Betinska brodogradnja med drugim objavil, da je bila leta 1926 v Betini ena velika ladjedelnica in devet manjših delavnic. Takrat so v letu dni zgradili 7 bark in 5 čolnov, popravili 60 bark in 12 čolnov. In res drži, da so bili osrednji ladjedelniški center na Jadranu. Betinske ladjedelniške površine so merile 11.200 m², vse ostale v severni Dalmaciji pa 10.350 m².

Z združitvijo več manjših delavnic je bila leta 1948 ustanovljena velika Betinska ladjedelnica, ki je vse do današnjih dni ohranila tradicijo betinske gradnje tradicionalnih lesenih plovil, svoje znanje pa skupaj s še 15 mojstri kalafati uspešno prenašajo tudi drugod po primorju in po otokih severne Dalmacije.

Navdušuje tudi podatek, da je ob ustanovitvi zadruge »Latinsko idro«, ki je poskrbelo za organizacijo klasičnih regat in za druženje lastnikov tradicionalnih bark, bilo manj kot ducat lesenih bark prvo leto na regati v Murterju (1998), danes pa se teh regat udeležuje v povprečju več kot 60 tradicionalnih plovil.

 

MDBD – MUZEJ BETINSKE TRADICIONALNE GRADNJE PLOVIL

Občina Tisno je sredi avgusta ob pomoči še treh ministrstev in s črpanjem sredstev iz evropskih skladov uspešno končala in odprla muzej, posvečen umetnosti gradnje lesene gajete, ki jo je Ministrstvo za kulturo RH vpisalo na seznam nematerialne kulturne dediščine. Muzej je našel svoj prostor v restavrirani 500 let stari kamniti hiši v središču Betine, katere pogodbo za preureditev v muzej je v imenu prodajalca podpisala gospa Marija Uroda.

Ob razstavljenem klasičnem orodju, ki so ga darovali otočani, muzej ponuja tudi 3D-prikaz gradnje plovil, pa 3D-igrico sestavljanja gajete, interaktivno vodenje in seveda celotno bazo podatkov o obrti in mojstrih »kalafatih«, tudi s pomočjo filma. Prvi muzejski paviljon pa je zagotovo že mestna lučica v neposredni bližini muzeja, v kateri je privezanih okoli 30 tradicionalnih plovil. Strokovno sta celoten projekt vodila Đenko Šandrić in Vlatko Jadrešić. Res vredno ogleda.

 

Slavje ob odprtju Muzeja betinske drvene brodogradnje, avgusta 2015.

 

Muzej betinske drvene brodogradnje

Vladimira Nazora 7, Betina

www.mbdb.hr

 

REGATA »ZA DUŠU I TILO«

Je druga najstarejša na Murterju in ena izmed najstarejših na Jadranu. Pred tremi leti, po vrsti 13., je bila še posebej svečana, saj je potekala na praznično nedeljo, neposredno po odprtju betinskega muzeja. Klasičnemu večernemu programu, ozaljšanemu s klapsko pesmijo skupine Cambi, pa razstavo plovil v mandraču, je sledilo prvo oblačno jutro po vročem in sončnem poletju 2015. Nevihte in dež so ohladile pregreto ozračje, a hkrati naredile veliko sivih las organizacijskemu odboru, ki je začetek regate, na katero se je tokrat zaradi vremena prijavilo le 43 bark, prestavljal do poznega popoldneva, jo medtem že odpovedal, a na prigovarjanje gostov z Biograda na Moru, Tisna, Murterja in okoliških krajev, v dežju speljal en plov, nato pa s sardelami in bevando dobro poskrbel tako za dušo kot telo. In prav je tako. Regata je tekma, vredno pa je tudi druženje ljudi. Les je večen, zato barke nosijo s seboj svoje zgodbe in legende. Betina pa ohranja svojo dušo in telo, sanja svoje sanje in čaka na nas vse leto. Ponuja se, da jo obiščemo in se ji prepustimo.

 

Štart regate Za dušu i tilo 2015

 

Regata za dušu i tilo 2017

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri