Pomorski muzej Orebić – mesto kapitanov
Človekova želja, da obvlada svet in se združi z morjem, obstaja že od časov Noetove barke. V Orebiću je zanimivo to, da je pomorska tradicija biti kapitan ukoreninjena in se prenaša iz generacije v generacijo. Še vedno gre za posebno čast biti pomorec, biti kapitan. Kruh s sedmih oceanov se tam ne bo nikoli izgubil v svoji maritimni romantičnosti, saj je poslanstvo orebiškega pomorskega muzeja ohraniti spomin na pomorske veščine in vrle pomorce, ki so s svojim odrekanjem in trudom spisali zgodovino Orebića in ga umestili na zemljevid najbolj pomorskih krajev na Jadranu.
Vir: Milena Grego – Njakara, kustosinja Pomorskega muzeja Orebić, prevedel in uredil: M. Zupančič, fotografija: arhiv Pomorski muzej Orebić in arhiv eMORJE.com
Zgodovina
Orebić je gospodarski center polotoka Pelješca. Svoje mesto je našel na jugozahodnem delu otoka pod vznožjem gore sv. Ilija (961 m). Že v prazgodovinskem času so ga naseljevali Iliri, kar potrjujejo kamnite gomile, ki so služile kot utrdbe na vzpetinah. V začetku barbari niso znali pluti po morju, s časom pa so začeli obvladovati ladjedelstvo do te mere, da so tudi Liburni začeli graditi primitivne ladje, ki pa so kasneje služile kot osnova pri gradnji rimskih ladij. Za Iliri so področje naselili Grki, za njimi Rimljani ter nato Sloveni. Leto 1333 predstavlja pomemben čas orebiške zgodovine. Tedaj je Dubrovniška republika odkupila polotok (stonska vojna) od družine Nemanićev in Kotromanićev in že leta 1343 na področju bodočega Orebića ustanovila Trsteniško kapitanijo, ki je vse do propada Dubrovniške republike obstajala kot kapitanija na čelu s kapitanom kot predstavnikom dubrovniške oblasti.
V dubrovniških spisih se naselje Trstenica omenja že v 14. stol., medtem ko se ime Orebić začne pojavljati šele v 16. stol. Ime mesta se navezuje na družino Orebić, ki se je leta 1568 priselila iz Bakra in nedaleč od obale zgradila obrambni kastel, okoli katerega je vzniknilo majhno naselje.
Zgledu družine Orebić so sledile tudi druge trgovske in pomorske družine Dubrovniške republike. V zgodnji fazi pomorstva so v 16. stol. trgovali le na področju med Orebićem in Dubrovnikom, izjemoma proti italijanski obali, Mljetu in Reki. Z upadanjem dubrovniškega pomorstva v 17. stol. pa ni upadel pomorski promet manjših čolnov znotraj Jadranskega morja. Nasprotno, zahvaljujoč pelješkim, torej orebiškim pomorcem, je ta celo zaznal rast. Kasneje, v 17. stol., so se začele pojavljati tudi večje ladje, Orebić pa je postal središče dubrovniške trgovske mornarice.
Geostrateški položaj v kanalu kot glavni pomorski poti vzdolž vzhodne jadranske obale Jadrana je pelješko področje preobrazil v zibelko pomorskih kapitanov, cenjenih po celem svetu zaradi svojega bogatega pomorskega znanja in izkušenj.
Pomorski muzej Orebić
V Orebiću, prav ob morju, kot pritiče mestu kapitanov, se je umestil Pomorski muzej Orebić. V neorenesančni zgradbi, ki arhitekturno spominja na hiše kapitanov, so se še v 20. stoletju nahajale občinske pisarne, v pritličju pa čitalnica »Hrvatska sloga«. Z odločitvijo, da kraj pridobi pomorski muzej, ki bo v najboljši mogoči meri pokazal na slavno pomorsko zgodovino kraja, je dobil tudi ta objekt. Idejno muzejsko postavitev je zasnoval sedaj že pokojni akademik dr. Cvito Fisković, hkrati tudi eden izmed glavnih pobudnikov ustanovitve muzeja. Z velikim angažmajem in donacijami kapitanskih družin je bila odkupljena hiša, muzej pa je prvič odprl svoja vrata 2. maja leta 1957. Od takrat naprej hrani pomorsko in arheološko zbirko in tudi zbirko starih knjig.
Pomorska zbirka
Največja zbirka muzeja obsega 1000 razstavljenih predmetov, je stalna in predstavlja prav pomorsko dediščino. V rustikalnem stilu je še vedno prezentirana celotna zgodovina Pelješkega pomorskega društva (Associazione Marittima di Sabioncello). Prav zaradi njega je nekoč Orebić z okolico doživel nesluten razvoj. Društvo je bilo ustanovljeno 1. maja 1865 kot oblika delniškega društva, namenjenega razvoju ladij za dolgo plovbo, združevanju pomorcev in kapitanov. Njegov glavni cilj je bil kupovanje ladij za prevoz tovora na dolgih linijah, kar je bilo zelo napredno za tisti čas. Že leta 1873 je imelo Pelješko pomorsko društvo v lasti 33 lepih jedrenjakov, ki so pluli po celem svetu.
Na posestvu Blace, v lasti Družbe, je bila leta 1875 ob prisotnosti cesarja Franca Jožefa I. odprta tudi ladjedelnica »Arciduca Rodolfo«. Odprli so jo s slavnostnim polaganjem kobilice ladje Ruben-S. Orodje, s katerim so nekoč prav v tem škveru obnavljali stare in gradili nove ladje, je ohranjeno v muzeju. Ladjedelnico pa so samo 13 let po ustanovitvi zaprli, pred tem pa so v njej zgradili tri jadrnice (jedrenjake) za dolgo plovbo (Rubens, Zabuloni, Jafet II).
Ob koncu 19. stol. je mesto Orebić z okolico imelo že 90 jedrenjakov s skupno tonažo 45.000 ton, 2000 pomorcev in 250 kapitanov, kar je uvrstilo Orebić na drugo mesto med najmočnejšimi pomorskimi centri vzhodnega Sredozemlja, takoj za Trstom. Poslovanje Pelješkega pomorskega društva kakor tudi njegova ukinitev leta 1891 se lahko spremlja skozi ladijske dnevnike, tovorne naloge, blagajniške knjige, zdravstvene liste, inventurne popise, ki hkrati tudi najbolj avtentično opisujejo aktivnosti društva od Sredozemskega morja do Indijskega oceana. Zahvaljujoč močni pomorski tradiciji je Orebić poleg še dveh drugih mest, Hamburga (Nemčija) in Pireja (Grčija), edino mesto na svetu s tradicijo pozdravljanja ladij. Namreč: kadarkoli so ladje plule skozi pelješki kanal, ne glede na zastavo, pod katero so plule, so z ladijskimi sirenami pozdravljale Orebić – mesto kapitanov.
S kopnega so pozdrave ladjam vračali z zvonjenjem zvonov iz zvonika frančiškanskega samostana, z mahanjem meščanov z belimi prti in topovskimi salvami iz manjšega topa. Bogata je tudi zbirka marinistov, ki vsebuje kar 17 slik jedrenjakov poznanega slikarja in kapitana Bartula Ivankovića, velikega »portretista« ladij, ki je z oljem na platno upodobil in ohranil dokaze o izgledu slavnih orebiških ladij za dolgo plovbo. Poleg številnih ladijskih inštrumentov, kot so: oktanti, sekstanti, ladijski kompasi, korektorji kurza, barometri, daljnogledi, so v muzeju razstavljene še fotografije in osebni predmeti kapitanov in njihovih družin.
Pomemben del Pomorskega muzeja Orebić predstavlja tudi knjižni fond, ki je nastal z zbiranjem materialov od leta 1660 do sredine prejšnjega stoletja. Posebna zanimivost so kapitanska pisma, leksikoni, atlasi, slovarji, stari rokopisi, ladijski dnevniki, pa tudi stare karte kartografov Coronnelija, N. J. Vooghta, Bellina, Rouilla. Glavnino stalne postavitve pomorske zbirke predstavljajo donacije, od katerih je potrebno prav posebej izpostaviti donacije družine Orebić, Pešut in Katje Matković – Mayer.
Družina Orebić
Prvi član te stare kapitanske družine je bil v 16. stol. Stjepan Orebić. Zaradi zaslug v tridesetletni vojni (1618−1648), ki so jih priznali družini Orebić, so Franju Josipu I. leta 1707 dodelili plemiški naslov. Orebići so s svojimi ladjami prevažali žito in druge artikle iz Senja v Napoli, trgovsko robo so vozili na relaciji Benetke–Barletta–Palermo–Trapani–Genova in Boka Kotorska–Barletta–Messina–Napoli–Aleksandrija. V 17. in 18. stol. so trgovali z vzhodnimi pristanišči. V muzeju je mogoče videti njihov grb in prej omenjene listine.
Družina Šunj
Posebej je zanimiva donacija Katje Matković – Mayer, saj gre za predmete cenjenega kapitana Joze Ivanova Šunje. Zaradi odlikovanja za hrabrost, ki ga je Šunjo dobil leta 1866 zaradi herojske rešitve 33 ameriških mornarjev z ladje »Homer« nedaleč od Nove Fundlandije (Kanada), je od ameriškega predsednika Abrahama Lincolna prejel zlato uro, cesar Franc Jožef I. pa mu je istega leta vročil diplomo, s katero ga je imenoval za viteza. Dokument je tudi shranjen v pomorskem muzeju.
Arheološka zbirka
Arheološko zbirko predstavljajo najdbe iz Sresera, Majsana in Vignja. Posebno zanimiva je menjava kultur na otočku Majsanu, ki so jo začeli raziskovati v 60-ih letih prejšnjega stoletja pod strokovnim vodstvom akademika dr. Cvita Fiškovića. V tistih letih je bila tudi izpopolnjena dragocena numizmatična zbirka bizantinskega denarja z Majsana iz časov cesarja Justinjana I. do Justinjana II., ki je prišel iz carigrajskih, nikomedijskih in solunskih kovačnic. Zbirko dodatno plemenitijo še okrasne kovinske plošče iz 7. stol., keramika, deli stekla in štukature. Zanimiva je tudi posoda iz rimskih galej, ki so potonile v 1. stol. zaradi slabega vremena in neurij blizu kraja Viganj. Na žalost je bila lokacija odkrita in raziskana šele v 60-ih letih, večina keramike pa je že bila odtujena, zato je v muzeju le manjši del.
Muzej ponuja bogat vpogled v zgodovino kraja, tudi v leta, ko je orebiška pomorska tradicija začela izgubljati svojo moč. V celoti je uspel zadržati duha preteklih časov, postal je zatočišče jedrenjakom in parnikom »zlate dobe« pelješkega pomorstva. Zato ne preseneča, da je Pomorski muzej Orebić po ocenah anonimnih obiskovalcev drugi na listi najzanimivejših kulturnih znamenitosti dubrovniške županije, na kar so potomci iz mesta kapitanov še prav posebej ponosni.
