Opatija – kraljica Jadrana

Po slovanskem mitološkem izročilu je Abbazia, kot se imenuje po italijansko, skupaj z njeno opatijsko riviero kraj, ki naj bi ga za sebe izbrali bogovi živeči na obronkih gore Učka. Opatijo si je po svoji meri gradila gospoda; tudi kralji in cesarji so ji dodali svoj prispevek, tako je danes  eden izmed najlepših krajev na Jadranu. Opatija je resnična kraljica Jadrana, ki ima že skoraj 170 letno tradicijo v turizmu, odkar je bila prvič postavljena na zemljevid kot prvovrstna destinacija.

Prva zapisana omemba kraja sega šele v leto 1438, ko je Opatijo v notarske listine bolj po naključju zapisal Antun de Renno de Mutina z Reke. Ena izmed bolj verjetnih razlag, zakaj je mesto prvič omenjeno šele v XV. stoletju, je geografski položaj  Opatije. Zaradi popolne odprtosti naselja proti morju je bila lahek plen vsakokratnim osvajalcem, kar ji je onemogočalo, da bi lahko zrasla in se razvila v pravo naselje, tako je bilo že vse od rimskih časov. Opatija je dobila ime po opatiji, ki so jo le nekaj let pred letom 1438 naselili benediktinci, ki so v te kraje pribežali iz nekdaj močne, potem pa popolnoma porušene opatije sv. Petra iz Furlanije. Opatje so sklenili dolgoročni dogovor z mestom Kastav (nekdanje upravno, kulturno in gospodarsko središče Istre in Primorja, zgrajeno na 365 metrov visokem hribu nad Kvarnerjem) o nedotakljivosti cerkvenega zemljišča v zameno za pridelano hrano in pobrane plodove. Takšno sobivanje je trajajo vse do odhoda benediktincev sredi XVI. stoletja in prihoda avguštincev z Reke. Ti so s seboj prinesli znanje in ideje o razvoju naselja v sodobnejše mesto, s seboj so prinesli duha podjetništva, začeli so izposojati in prodajati zemljišča, in bili prav zaradi svoje podjetnosti vseskozi v prepirih z drugimi ljudmi. Zato je takratna upravna oblast z mesta Kastav prekinila sporazum o nedotakljivosti cerkvene zemlje, avguštince je obdavčila, prvim prihajajočim družinam, ki so bežale pred lakoto in kugo – in to spet iz Furlanije –, pa je dovolila naseliti do takrat nedotakljivo cerkveno zemljo. Za Furlani so nato na nekdanjo cerkveno zemljo prišli še Istrani, za njimi  pa še celinci, ki so se spustili iz hribov k morju. Vsi skupaj so začeli trgovati z vinom, košarami, kostanjem in ulovljenimi ribami.

Opatijčani so nekako brez večjih pretresov na tak način živeli vse do sredine 19. stoletja, ko je leta 1844 reški patricij Iginio Scarpa odkupil polotok nedaleč od opatije (današnja cerkev sv. Jakoba) in je na njem v spomin na pokojno ženo Angiolino zgradil istoimensko vilo. Vila Angiolina je tedanji gospodi zelo ugajala. Kmalu je plemstvu postala želena točka za oddih, tako sta v njej dopustovala tudi cesarica Marija Ana in ban Josip Jelačić. Danes stoji vila v osrednjem opatijskem parku, ki so ga desetletja hortikulturno načrtovali in vanj zasadili različne vrste dreves, bambusov in palm, posebno dodano vrednost pa mu daje kamelija, nežen cvet izjemne lepote, kot simbol elitnega turističnega razcveta mesta. Vila Angiolina je odprta za javnost, v njej pa je našel prostor muzej hrvaškega turizma. Park Angiolina nadaljuje razkazovanje svoje dovršenosti z vodnjakom postavljenim v osrednjem delu parka in svojo zeleno oazo sklene pred umetniškim paviljonom Juraj Šporar.

Glavni razvoj  Opatije se je začel po zgraditvi železnice od Pivke do Reke. Pod budnim očesom takratnega direktorja Južnih železnic Friedricha Schülerja je proga leta 1882 postala dobičkonosna in Schüler je takoj začel z gradnjo prvega opatijskega hotela. Njegovo dobro ime je pridobilo naklonjenost kirurga Billrotha, patologa Virchowa, dveh hrvaških medicincev: Antonia Felica Giacicha in Matija Juraja Šporera in drugih, da so ostali v Opatiji in začeli razvijati zdraviliško dejavnost. Leta 1884 je bil dokončan hotel Kvarner, prvi hotel na vzhodni jadranski obali. Ob začetku prve svetovne vojne je v mestu bilo že več kot deset sanatorijev in preko trideset zdravilcev, ki so jih obiskovali kralji, cesarji, umetniki, glasbeniki in drugi ugledneži, ki so svoje obiske vpisovali v zlato knjigo gostov. Opatija je postala  eden izmed najbolj priznanih in najbolj cenjenih zdraviliških centrov na stari celini. Menda se je po opatijskih vilah in med opatijskimi vrtovi sukala tudi ekstravagantna žena cesarja Franca Jožefa I., Sisi, četudi ni bila vpisana v nobeno knjigo, saj je bila v Opatiji vedno malo na skrivaj s svojimi ljubimci.

Opatijsko riviero zaznamuje dvanajst kilometrov dolga promenadna obalna pešpot Lungomare, ki je speljana v hladu lovorjev in stoletnih hrastov od Voloskega preko Opatije do Lovrana. Sprehajališče cesarja Franca Jožefa I. (1830−1916) je tlakovano tik nad morjem. Sprehajalna obalna pot razmejuje modro morsko cesto  in svet prekrasnih vil ter zelenih vrtov. Lungomare pa ni namenjena le prostočasnemu razkazovanju našega stanu. Človeku ponuja mnogo več: da sme in zmore pogledati vase, da se preda osebni meditaciji, da z vsakim korakom raste, torej še eno zdravilstvo, ne da bi zanj vedeli in se ga zavestno dotaknili. Se nam pa prav lahko zgodi, da v stanju globokega premišljevanja spregledamo kulturne znamenitosti ob obalni poti, kakršna je rojstna hiša velikega hrvaškega znanstvenika Andrije Mohorovičića, ali pa morda v kamen vdelane zvezde z imeni hrvaških zvezdnikov (po vzoru ulice slavnih iz St. Barbare v Hollywoodu), ali pa dekle z galebom, ki je postalo simbol mesta. Zagotovo pa nas iz premišljevanja predrami stari mestni mandrač s spomenikom barkajolu, ki je v opatijskem gucu prevažal najprej tovor, nato pa turiste vzdolž opatijske riviere in sploh po zalivu Slatina. Opatijski guc, ki ga na drugem koncu obalne sprehajalne poti – v spominski hiši lovranskega guca – na ogled postavijo kot lovranski guc, ima svoje korenine in poreklo v korčulanski gajeti. Dejansko gre za enak čoln, ki ga je Giovanni Nino Gasparinic nekoliko preoblikoval, mu dodal elegantne linije in iz prvotno ribiškega čolna je nastala plemenita barka za prevoz turistov – kvarnerski (opatijski) guc.

Popolnoma prerojeni z duhom stare barke se mimo cerkve sv. Jakoba (nekdanja opatija, po kateri je mesto tudi dobilo ime) odpravimo do zidu letnega gledališča, ki je zaradi grafitov postalo nova opatijska turistična zanimivost. Sicer pa sta že brata Lumiѐre takoj po odkritju filmske kamere v Opatiji snemala svoje filme, zato ne čudi, da to mesto slovi tudi po svoji filmski, festivalski in gledališki dejavnosti. Svoj prvinski dotik z morjem pa Opatija pokaže na drugi strani parka Angiolino, v opatijskem pristanišču, v katerem je dobil svoj prostor tudi lokalni jadralni klub, ki vzgaja mlade jadralce, in Jahtni klub Opatija, ki v svoji restavraciji pripravlja izvrstne lokalne jedi, kot so: kvarnerski škampi, z dodatkom divjih špargljev, zaviti v tradicionalno omleto – fritajo.

Opatija je še vedno kraljica Jadrana, vsi mi pa vsaj za kakšen dan lahko postanemo njeni kralji, le obiskati jo moramo in si dovoliti, da se prepustimo   njenim čarom, se sprehodimo tik nad morjem po pešpoti Lungomare, nato pa sklenemo naš hedonistični obisk v dobri družbi s posedanjem na sončku, ob beli kavi in gastronomskem užitku za brbončice, ko se v ustih začnejo hkrati boriti sladki okusi fige, mandljev, rožičev, rozin, pomaranče, marcipana in čokolade. Vsi ti okusi so hkrati pomešani v eni sladici, v nepozabni torti Kamelija, izjemni, kot je izjemen cvet kamelije, cvetice iz Opatije.

Podobne teme:

• Jadralna serenada v Opatiji
• Opatija – oaza zdravja in wellnessa
• Opatija CRO Melges 24 Cup
• Nov promocijski film TZ Kvarner
• Camino Krk – krožna pot po otoku