Piran
Pravijo, da vse poti vodijo v Rim, a tri med njimi zagotovo vodijo tudi v Piran. Prva gre mimo Belega Križa na Panoramo, druga – najbolj znana – preko Fornáč: in tretja, meni najljubša in najstarejša, je tista po morju do piranskega mandrača ali pa mimo svetilnika na Rtu Madona. Nastanek mesta Piran nekateri zgodovinarji povezujejo kar z grško besedo pyros (ogenj), saj naj bi Pirančani v preteklosti kurili velike kresove prav na mestu, kjer stoji današnji svetilnik. Ta naj bi že takrat kazal pot do bližnje grške kolonije Aegide na področju današnjega mesta Koper. Spet drugi menijo, da gre preprosto za mesto na griču, ki se mu v keltskem jeziku reče bior-dun, in tretji, da je mesto obstajalo že pred Kelti.
Piran naj bi bil prvič omenjen v sedmem ali osmem stoletju. V antiki so mu rekli Piranon. Danes je Piran slovenska turistična prestolnica in hkrati najbolj razvita slovenska turistična občina. V njej v sožitju dveh narodov skupaj z Italijani živi več kot 16.000 prebivalcev. Je zakladnica umetnosti in prireditev. Je mesto oddiha in izzivov. Z edinim zidanim svetilnikom na Rtu Madona iz časa Avstro-Ogrske na vzhodni jadranski obali pa se postavlja ob bok ostalim štiriinpetdesetim med Trstom in Ulcinjem. Deset cerkva, več kot dvajset kapelic, sedem knjižnic in ducat galerij je le nekaj presežnikov, ki postavljajo Piran na zemljevid najlepših svetovnih turističnih destinacij.
Od leta 1991 je piranska občina članica Prijateljskega kroga obzidanih mest, ki združuje več kot 160 mest iz osemindvajsetih držav. Temeljni kamen piranskega obzidja je bil najverjetneje položen že v 7. stoletju. Do 16. stoletja pa je obzidje z osmimi obrambnimi stolpi in sedmimi mestnimi vrati pridobilo višino in obseg. S Panorame se odpirajo najlepši pogledi na mesto in piranske hiške. Pogled proti morskemu horizontu se po burji zaključuje na italijanski obali. Piran je mesto toplih barv, ki loči modrino morja od zelene oaze v zaledju mesta, ki jo izpolnjujejo vinogradi malvazije in refoška. Stari oljčni nasadi piranske štorte, buge, črnice, mate, rosulje in žižule so le nekatere izmed avtohtonih in cenjenih sort. Vse pa močno zaznamujejo življenje tamkajšnjih ljudi.
Križ svetega Jurija je zaščitni znak mesta. Legenda pravi, da sveti Jurij na belem konju s sulico in ščitom brani meščane pred zlobnim zmajem ter vsako leto 23. aprila prinese pomlad. Stolna cerkev, ki stoji na griču nad mestom, nosi njegovo ime. Predstavlja pa tudi enega od sedmih knjižnih zakladov Pirana, kapiteljsko knjižnico, v kateri so najmanj raziskani piranski knjižni biseri. O kapiteljski knjižnici vemo zelo malo. Obsega dvesto tekočih metrov zelo starih knjig z letnico 1700 in manj. Nekoč sta obstajala inventarna knjiga in načrt knjižnice, ki pa sta izgubljena ali založena med knjigami. Bolje je raziskan kapiteljski arhiv. V njem so shranjene originalne listine in kopije, ki se nanašajo na izvolitev kanonikov in delovanje kapitlja. Iz teh listin je razvidno, da je kapitelj obstajal že leta 1173. Arhiv hrani tudi matične knjige krščenih, poročenih in umrlih v piranski župniji od 16. stoletja dalje. Potrebno je omeniti še ostalih šest knjižnih zakladov Pirana, ki so: Knjižnica minoritskega samostana sv. Frančiška, knjižnica Inštituta za dediščino Sredozemlja, osebna knjižnica Diega de Castra, ki jo upravlja Skupnost Italijanov »Giuseppe Tartini« Piran, galerijska knjižnica Obalne galerije Piran, Knjižnica Pomorskega muzeja »Sergej Mašera«, ki vsebuje knjižni fond stare mestne knjižnice in Mestna knjižnica Piran z domoznansko zbirko. Ne moremo pa mimo najstarejših knjig v Piranu, piranskih inkunabul, ki jih hranijo: piranski arhiv, minoritska in kapiteljska knjižnica ter Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru.
Izraz inkunabula izvira iz latinske besede incunabula oz. cunabula in pomeni povoj, zibelko in plenice. V razširjenem pomenu pa predstavlja v našem primeru tisk, ki je bil še v povojih. Pomeni prve tiskane knjige, ki jih določa časovni okvir do leta 1500. Prisotnost srednjeveških knjig je bila tudi v Istri povezana z delovanjem samostanov, ki so jih sprva ustanovili benediktinci že v 9./10. stoletju. Sprva so menihi besedila ročno prepisovali v skriptorijih, v 15. stoletju pa je bila potreba po knjigah vse večja. Tako so v drugi polovici 15. stoletja lesoreze in blokovne knjige začeli izpodrivati prvotiski, imenovani inkunabule. Leta 1469 so odprli prvo tiskarno v Benetkah, ki je tedaj premogla več kot 200 tiskarjev in tako postala evropsko tiskarsko središče. Prvotiskov je v Sloveniji ohranjenih nekaj manj kot 200. Po zadnjem popisu jih je trinajst v piranskem arhivu, od tega jih pet pripada minoritskemu samostanu in so tudi vrnjene v njegovo knjižnico, sedem jih je v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru, inkunabule iz leta 1484 pa so se pri popisu in raziskovanju kapiteljske knjižnice našle tudi na kapitlju. Po večini so napisane v gotici. V Padovi je v drugi polovici 15. stoletja Matej Cerdonis iz Slovenj Gradca samostojno natisnil blizu 60 različnih knjig. Na neki beneški inkunabuli pa je kot tiskar naveden tudi Slovenec Jernej Pelušič iz Kopra.
S pročelja ene najlepših piranskih hiš, benečanke, nas že stoletja navdihuje napis »LASA PVR DIR« (Pustite, naj govorijo). Drugačnost se zrcali v obrazih mesta in ljudi – svetovljanstvo in kozmopolitstvo. Mestna hiša je bila že nekoč sedež mestne oblasti in središče nekdanjega dogajanja. Različne politične, kulturne in gospodarske odločitve so ji zarisale različne obraze. Beneška republika si je leta 1283 podredila tudi mesto Piran. Po osmih letih nadvlade so se tedanji oblastniki odločili mestno hišo iz osrednjega mestnega trga sredi polotoka preseliti ob notranji pristan, kjer so jo dogradili leta 1292. Četudi je imela dokaj skromno pročelje, pa je v notranjščini hranila nekaj izrednih umetnin. Mednje zagotovo lahko štejemo dve veliki platni slavnega beneškega slikarja Domenica Tintoretta: Savudrijska bitka, naslikana v spomin na zgodovinski dogodek, ki se je zgodil leta 1177 v Piranskem zalivu, in Marija z otrokom in piranskimi mestnimi očeti. Danes jo krasijo še obrazi pomembnih piranskih osebnosti iz 19. stoletja, med njimi Oskarja Kogoja.
Po padcu Beneške republike leta 1797 je avstrijska zasedba prinesla mestu gospodarski razcvet in blaginjo. Leta 1877 so porušili beneško mestno hišo in v dveh letih po načrtih tržaškega arhitekta Giovannija Righettija dokončali novo. Nanjo je prenesen relief beneškega krilatega leva z odprto knjigo ter kamnita grba. Vhodno dvorano pa krasijo pomembni spomeniki: mestni grbi in napisne plošče, kamnita plošča, ki v leto 1291 datira začetek gradnje, in vogalni kamen za količinske mere iz leta 1466. Nad vsemi piranskimi obrazi bedijo pogledi, vklesani v kamen. Z vsakega vogala in pročelja ponujajo pogled na morje, na mimoidoče, dokler se pogled ne ustavi na obrazu in kipu častitega meščana Pirana in glasbenega virtuoza Giuseppeja Tartinija, ki ga je ob 200-letnici njegovega rojstva leta 1896 izdelal beneški kipar Antonio dal Zotto.
Kip kraljuje nad Tartinijevim trgom, ki so ga meščani Pirana pridobili dve leti kasneje z zasutjem starega mandrača. Ob 300-letnici Tartinijevega rojstva pa je slovenski arhitekt Boris Podrecca zasnoval elipsasto ploščad iz belega marmorja. Zraven hiše in grobnice družine Tartini v cerkvi svetega Frančiška se Piran virtuoza spominja tudi s Tartinijevim festivalom. Giuseppe Tartini je bil sin javnega pisarja za odkup soli, Firenčana Giana Antonia in matere Caterine Zangrando, potomke ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Skladatelj in glasbeni teoretik, slavni baročni violinist in umetnik, je bil rojen v Piranu 8. aprila leta 1692. Že leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Leta 1728 pa je ustanovil slovito violinsko šolo La scuola delle nazioni, zato se ga je prijel vzdevek glasbeni mojster narodov. Umrl je v Padovi 26. februarja 1770, kjer je v cerkvi svete Katarine tudi pokopan. Njegov opus obsega več kot 130 koncertov in preko 170 sonat. Pisal je predvsem za violino. Najslavnejše delo je Vražji trilček. Legenda pravi, da se je Tartiniju v snu prikazal vrag, ki je igral na violino, in nastala je sonata.
Na najbolj izpostavljenem delu piranske Punte, na Rtu Madona, stoji svetilnik, katerega utrdba naj bi bila postavljena že leta 1617, dograjen pa je bil leta 1872 in zaključuje piransko veduto. Slovenija za varnost plovbe na morju, ki jo omejuje 46,6 km dolga obalna črta, premore 94 različnih oznak plovnih poti, od tega je 42 svetlobnih enot na morju in obali. Ima pa le en zidan svetilnik iz časa Avstro-Ogrske iz 19. stoletja. To je piranski svetilnik na Rtu Madona. Postavljen je na obrambnem stolpu, ki je bil del srednjeveškega obzidja. Zraven stoji tudi srednjeveška cerkev Marije Zdravja in njen zvonik, ki ga pogosto zamenjujejo s svetilniškim stolpom. Svetilnik stoji na mestu, kjer je stal že pred dvema tisočletjema. Svetilnik sestavljata osmerokotni kamniti stolp in hišica. Njegova svetloba se vidi 15 navtičnih milj – AM (Annuario Marittimo) ga opisuje pod številko 394, njegova mednarodna oznaka pa je E2624. V popisu objektov za navigacijo je vpisan pod nacionalno številko 073. Današnjo podobo je svetilnik dobil v 19. stoletju. Vse do leta 1976 je v njem stanoval svetilničar Jurij Grašo s svojo družino. Svetilnik so oskrbovali z ladjo Stončica, ki jo je upravljal splitski Plovput, plovno področje Pulj. Nato je krajši čas v svetilniškem stanovanju živel japonski kipar Masayuki Nagase, ob koncu devetdesetih let pa se je vanj iz protesta začasno naselil piranski kipar Janez Lenassi.
Svetilnik na piranski Punti je ena največjih znamenitosti mesta, zato je nerazumljivo, da smo ga predolgo brezbrižno prepustili propadanju, vandalom in zobu časa. Današnja podoba svetilnika je obnovljeni zunanji del, z najlepšo razgledno teraso na Savudrijo, Piranski zaliv in italijansko obalo. Pred leti je bil lepo obnovljen stolp, načrtovani obnovi svetilnika pa zagotovo nujno sledi tudi obnova cerkvice, ki skupaj s stolpom in svetilnikom tvori smiselno kulturno zgodovinsko celoto. Le streljaj od njega je akvarij. Nadnje je bil obnovljen 13. oktobra 2009. Njegov zaščitni znak je dolgonosi morski konjiček, v akvarijskih bazenih pa živi več kot 140 prebivalcev slovenskega morja.
Piranski ribiči so neločljivo povezani z življenjem Pirana. Vsako jutro se srečajo ribiči v prenovljenem mandraču, namenjenem prav njim, piranskim ribičem. Ribiška tradicija je dolga. Batana, topo, bracera, trabakula, barkin in maona, težaški čoln za prevoz soli, pa so le nekatera tradicionalna plovila, ki so pomagala živeti in preživeti tej multikulturni skupnosti. Pomorsko tradicijo Pirana in slovenske obale je najlažje videti v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera«, ki je našel svoje mesto v dvonadstropni klasicistični palači Gabrielli, zgrajeni sredi 19. stoletja, tik ob piranskem notranjem mandraču. V njegovi »stari Biblioteci civici« je ohranjenih nekaj izjemnih geografskih del, kot npr.: Coronellijeva Atlante Veneto in Globi ter znamenita De summa totius orbis Pietra Coppa, edini v celoti ohranjeni primerek atlasa iz davnega leta 1524–1526. Fibula v obliki pava (6. stoletje), apulijski krater (6. st. pr. n. št.), Guillaume De L̓Isle – zemeljski in nebesni globus (2. pol. 18. stol.), arheološka zbirka, Portolano (dnevnik neznanega genovskega kapitana 1620–1640), zbirka modelov ladij iz delavnice patra Gabriela Gruberja (1770–1785), in ne nazadnje potovalna jadrnica Galeb, kuter M6, ki so jo leta 1936 po načrtih Anteja Martinolića izdelali v Trogirju, muzeju pa sta jo leta 1994 podarila baletna plesalca svetovnega slovesa Pia in Pino Mlakar, je le nekaj muzejskih razstavnih predmetov zares vrednih ogleda. Enako velja tudi za prve zapise o solnih poljih, ki na tem področju segajo v leto 804. Soline so preživele vzpone in padce različnih uprav. Danes so del krajinskega parka, njihov nadaljnji razvoj pa je odvisen od uskladitve s celostnim trajnostnim razvojem. Sol – to belo zlato iz natrijevega klorida in magnezijevih soli – je dar morja in sonca pridnim solinarjem, ki še danes po tradicionalni in strogo določeni metodi pridelujejo in žanjejo sol. Ne le pridnost rok, ki se zrcali v človeških obrazih, ampak tudi obrazi narave so tisti, ki včasih postrežejo z obilno žetvijo in letino, kdaj drugič pa puščajo solinarju le ščepec svoje radodarnosti, kadar deževno vreme izsuši polja. Le način transporta – nekoč z maono po morju, danes po cesti – se je spremenil. Ostala pa je italijanska skupnost, ki skrbi, da se obeležuje vsakokratni Solinarski festival.
Pirančani že skoraj 800 let redno obdelujejo polja, na katerih »raste sol«. Vsakokrat na praznik sv. Jurija, 22. in 23. aprila, odidejo v soline, da pripravijo polja. Ko sonce in veter in roke solinarja pomagajo morju, da daruje sol, takrat se začne čas trdega dela. Na praznik svetega Odorika, 8. julija, pa pride solinarska šagra, žetev soli in čas veselja. Maša pri cerkvi svetega Jerneja in blagoslov soli na praznik svetega Jerneja, 26. in 27. avgusta, pa napovedujeta zaključek solinarske sezone.
Tončka Senčar je nekoč zapisala, da je res lep ta Piran, ki je s treh strani z morjem obdan, da lep je ob jutranjem svitu, lep je, ko je sonce v zenitu, lep je, ko burja ga biča, lep je, ko fant čaka dekliča, lep je, ko se ribiči vračajo v pristan, v ta naš lepi Piran.
