Otok Molat – Svoboda je vrednota

13. januar, 201918. februar, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Molat se je prvič pojavil zapisan v listinah že v 7. stol. in dobil ime iz latinske besede mellitus, kar pomeni meden. Med in samooskrba sta bila res značilnost tega otoka, živeti na njem pa ni bilo prav nič medeno, tlačanstvo so odpravili šele 17. novembra 1937.

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografije: arhiv eMORJE.com

Otok že dolgo buri duhove. Luka Svete Marije, današnja Lučina, je bila v starih kartah iz leta 1320 in 1321 zapisana kot pomembno trgovsko pristanišče na poti med Istro in Osorjem proti Zadru (Jadriji), kamor so z otoka celo prodajali opevani med, za kar obstaja pisni dokument iz leta 1381. Bogata ribolovna področja pa so bila pripoznana in zapisana že v listini o ribištvu pri Hrvatih, ki je v resnici darilna pogodba o ribiški pošti in sega v leta 986–999. Po njem je hrvaški ban Dessa leta 1151 daroval otok zadrskemu benediktinskemu samostanu svetega Kerševana. Latinski faksimile pogodbe hrani zgodovinski muzej v Zadru in govori o tem, da so zadrski plemiči zaradi stalnih prepirov med ribiči pravico do ribolova na otoku Molatu in Dugem otoku darovali benediktincem. Samostan je z otokom upravljal vse do leta 1409, ko so oblast prevzeli Benečani, ki so vzpostavili popoln trgovski nadzor na Jadranu, otok pa so v upravljanje oddali premožnim zadrskim družinam. Zadnji lastnik otoka je bil grof Conte Abelić, plemič, ki je od otočanov pobiral le sedmino pridelkov. Potem pa je kraljevina Jugoslavija leta 1936 od grofa odkupila zemljišča in jih podelila otočanom. Domačini so 17. novembra 1937 na zvonik današnje župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja (zgrajena l. 1479) vgradili uro in ploščo z napisom: »Bogu v čast, vasi v slavo, mladim za vzgled, uro pa za spomin na konec tlačanstva.« Da, prav smo zapisali, na Molatu je bilo odpravljeno tlačanstvo šele konec leta 1937, medtem ko so ga drugod na Hrvaškem odpravili leta 1848.

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja z znamenitim zvonikom z uro in ploščo.

Kmalu po tem datumu, s prihodom druge svetovne vojne, pa je nastala nova recesija. Leta 1942 je fašistična Italija na otoku postavila zloglasno koncentracijsko taborišče, v katerem je do kapitulacije Italije trpelo več kot 20.000 civilistov, žensk in otrok. Mnogi med njimi so bili tudi ustreljeni, še več jih je umrlo zaradi lakote. V spomin na tiste težke vojne čase so domačini ohranili stražni stolp ob vhodu v nekdanje taborišče. Čas po vojni je bil čas obnove in samopreskrbe na otoku, po čemer je otok slovel že skozi ves svoj vek. Obdelovali so polja, točili med in se intenzivno ukvarjali z ribištvom, imeli so dobro ribiško floto, vsaka družina je vzgajala ovce in redila krave ter svinje. V najboljših časih, prav pred drugo svetovno vojno, je na otoku živelo 1.083 ljudi, ki so se združevali v ovčarsko-mlekarski in ribiški zadrugi. Pridelke, soljene sardele in daleč naokoli poznan otoški sir pa so prodajali predvsem v Zadar, ki je ostal glavna otoška prodajna žila. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja pa se je zgodil pravi eksodus ljudi v New Orleans in New York. Šlo je, podobno kot po drugih jadranskih otokih, za ekonomsko migracijo, ki je bila dokončna, brez vračanja.

Stražni stolp za spomin in opomin na italijansko fašistično koncentracijsko taborišče.

Danes so mladi ljudje večinoma tudi že odšli z otoka, v Zadar, in se na Molat vračajo le za počitnice ali skozi poletje zaradi turizma, ki je v močnem razcvetu. Po popisu iz leta 2001 je na otoku samo še 222 prebivalcev, ki so naseljeni v treh otoških mestih: v Molatu na južni strani, Brguljah v osrednjem delu in Zapuntelu na skrajnem severu otoka. V glavnem mestu Molatu jih stalno živi le še nekaj čez 80, in so v večini ostareli.

Plaža Jazi na NE delu otoka, velja za eno najlepših v tem delu akvatorija.

Otok je nekoč v resnici živel z vero in v veri, o čemer pričajo številne cerkve, ki so druga za drugo posvečene blaženi devici Mariji. V srednjem veku so zgradili tudi cerkev sv. Pavla in samostan, ki so ga v 13. stol. benediktinci imenovali po sv. Andreju. Otok je v vsej svoji zgodovini dal kar 130 duhovnikov, kar samo še pritrjuje tezi o globokem verovanju na otoku. Prav ta vera jih je gnala, da so intenzivno kmetovali in ribarili ter se veselili življenja. Ob že zapisanih dobrinah so izvažali tudi vino, mleko, meso, žito, oljčno olje in fige. Samozadostnost v preskrbi je vplivala tudi na razvoj družinskega in družbenega življenja, zato so leta 1926 ustanovili kulturni dom, leta 1933 pa so odprli tudi prvo otoško mestno knjižnico z več kot 6.600 knjigami in več člani, kot je mesto imelo prebivalcev. Knjižnica je bila odprta 24 ur, izposoja za člane pa brezplačna.

Molat je danes peti po veličini naseljeni otok zadrskega arhipelaga. Njegov tloris je v obliki črke V, ki mu daje kar 48 km obalne črte na 11,1 km dolžine in 4,4 km maksimalne širine otoka. Mesto Molat predstavlja center dogajanja tega severno-zadrskega otoka. Razvija se v močno navtično središče, ki v nekdanjem osrednjem pristanišču Sv. Marije, današnji Lučini, ponuja navtične priveze. S prvimi 36-imi upravlja zadrska županija, s preostalimi cca 25-imi na isti obali, istega pomola, pa ribiška zadruga. Enaki privezi, podobna globina in enaka infrastruktura, pa dve popolnoma različni ceni po metru plovila, kar ni ravno reklama za gostoljubnost otoka, ki je večinsko opustilo delo na polju in ji navtični turizem pomeni glavni vir dohodka. Že na daleč je dobro viden rumeni zvonik z uro nad mestom. V njegovi neposredni bližini je tudi glavni trg, ki se že tisočletje imenuje »Trzno« in skupaj z domom izseljencev ter baliniščem, muzejem, trgovinama, pekarno in več gostinskimi objekti predstavlja socialno vrvišče otoka. Plaža Jazi, na severovzhodu otoka, v objemu visokih borovcev, velja za eno najlepših na otoku in tem delu Jadrana. Grenak priokus ji pušča le pogled na ostanke taborišča, kar pa prizadene le tiste, ki poznajo polpreteklo zgodovino.

Zadružni dom na osrednjem trgu Trzno v mestu Molat.

Brguljski zaliv je urezan globoko v jugozahodni del otoka, mestece Brgulje pa je z novim valobranom mnogo pridobilo. Domačinski ribiški čolni imajo res varen privez, ob pomolu so pripravljeni komunalni privezi z muringi, zaliv pa je pod koncesijo, zato je v celoti posejan s priveznimi bojami, ki so v času poletja vseskozi zasedene. Čisto morje je še vedno bogato z ribami, majhni domačinski mandrači pa dajejo brguljskemu zalivu poseben čar, ki razvija apartmajsko ponudbo višjega cenovnega reda.

Brgulje se močno turistično razvijajo.

Na skrajnem severu otoka sameva Zapuntel in daje vtis, kot bi se mu ustavil čas. Nekoč se je trlo turistov, tudi navtičnih, ki so pripluli preko Kvarnerića ali pa čakali na pravo vreme za vračanje na sever ali nadaljevanje poti na jug. Četudi je pravočasno podeljena koncesija in so boje dvignjene na morsko gladino in muringi urejeni za privez k pomolu, je potreben še pravi veter, ki obdrži barčice v Zapuntelu na strani otoka Molata, kajti kadar veter obrne, barke odidejo na sidrišče na drugo stran preliva ob otok Ist. Ima pa Zapuntel in s tem Molat še mnogo neizkoriščenih potencialov in vse možnosti, da bi, kot v najboljših časih, spet postal meden in samooskrben, tokrat brez tlake in tlačanov, za kar pa potrebuje le nekoliko več želje in pameti, vse drugo mu je že od Boga poslano.

Zapuntel zaradi nepodeljene koncesije 2018 do konca julija ni imel boj in vasica je samevala tudi na vrhuncu sezone.