Slobodan Simič Sime

Rodil se je v Somboru, a že od prvega leta naprej živi v Piranu. Po končani Srednji pomorski šoli v Piranu in študiju informatike v Kranju se je kot projektant telekomunikacijskih sistemov zaposlil v Iskri. V tistem času je sodeloval tudi z drugimi podjetji s področja visoke tehnologije in veliko publiciral. Računalništvo in informatika sicer ostajata, a zrelo dobo svojega življenja posveča morju. V 90-ih letih je izdal več vodnikov, danes baza Cobiss zanj prikaže kar 54 zapisanih različnih naslovov. V zadnjem desetletju se vse suče okoli morja.

Besedilo: Mitja Zupančič, fotografija arhiv eMORJE.com

eM: Sime, kaj ostaja vaša prioriteta, informatika ali morje?

Nedvomno morje. V informatiki je po 50. letu starosti težko obstati v tehnološkem vrhu, saj je to tako zahtevno in hitro razvijajoče se področje, da mu starejši možgani ne morejo več slediti. Ko pa govorim o morju, me le-to ne zanima v biološkem smislu, s tem se ukvarja sin; mene predvsem navdušujejo nekateri vplivi morja, kot sta npr. mediteranska kultura in tradicija. In mediteranska kultura mi je nekaj izjemnega, saj je njeno bistvo sobivanje (obmorska mesta so v bistvu razširjene družine, kjer se vsi poznajo in srečujejo), časovna osvobojenost (zlahka zapravimo na barki celo dopoldne za dva kalamara in enega špara), finančna osvobojenost (morje in nekaj zemlje v bližini hiše, kasneje tudi turizem, je omogočilo hrano in preživetje brez velikih naporov), izpostavljanje lepega (dobro vino, ženske, pesem, prešernost …) in neločljiva ter spoštljiva povezava z morjem.

eM: Kdaj se je zgodil preskok v domoznanski svet?

Pravega preskoka pravzaprav ni bilo. Je le več različnih ljubezni v meni, ki se izmenjujejo. Sem namreč neizmerno zvedav in ta zvedavost me enkrat zapelje v eno, spet drugič v drugo področje. Tako sem od malega bil navdušen nad elektriko in elektroniko, a tudi nad košarko in fotografijo, pa nad Piranom in Istro, nad zgodovino in plovili itd. Kasneje me je očaralo računalništvo in visoka tehnologija, pa vodenje kompleksnih projektov, glasba, podjetništvo in še bi se kaj našlo. In, kar je zanimivo, za vse sem imel nekoč čas, ki mi ga sedaj akutno primanjkuje. Einstein se je nedvomno zmotil v svojih teorijah o enakomernem poteku časa, ha, ha.

eM: Ali se imate za Piraneža?

V Piranu sem skoraj od rojstva. Živim v drugi ulici ob morju. Kot vsa piranska mularija iz mojega časa sem skoraj vse otroštvo preživel ob morju. Še posebno rad sem posedal na »mojih škalinah« pri zdravstvenem domu. Od tam sem skakal na lesene barke, padal v morje, jih »fasal« zaradi te ali one neumnosti, a bil sem pač tak. S Piranom, plovili, Istro se ukvarjam že skoraj štiri desetletja. Sem zelo aktiven, ko je potrebno varovati in razlagati pomen dediščine in obmorske tradicije. V Piranu sem izpeljal na desetine odmevnih projektov, odpiral muzeje, se postavljal po robu neustreznim posegom v prostor, dajal predloge za pomembne projekte občini (predlog za virtualen prikaz zgodovinskega razvoja mesta s 3D-tehnologijo smo na občino poslali že januarja 2011, leto prej predlog za postavitev sodobnega muzeja turizma Slovenije, saj je ob morju v kulturi turizem naš tretji »temelj«, in še vrsto drugih). In da, zato se imam za Piraneža. Napisal sem veliko nadvse pomembnih prispevkov in knjig, ki so nenadomestljivi za razumevanje tega prostora, kulture, tradicije, obrti. Prireditev, kot je Živeti z morjem, ki smo jo zaradi premajhne podpore v Piranu ukinili, so na Hrvaško stran prenesli celo z enakim imenom. Na podlagi objav in prispevkov o njihovi, savudrijski batani, so tam konstituirali skupino, ki jih je ponovno začela graditi, jo zaščitila kot dediščino in na stotine je še primerov, na katere sem kot oseba, ki je z vsem tem začela, upravičeno ponosen. Stanovati v Piranu ali biti tu celo rojen, a za mesto ne narediti ničesar, o njem, njegovih meščanih, zgodovini in kulturi ne vedeti ničesar, mu zaradi lastnih interesov celo škodovati, je veliko premalo, da bi bil Piranež. Samo »pametovati« po gostilnah, ko pa se je potrebno za mesto vidno izpostaviti, pa se skriti v luknje, je veliko premalo za to, da bi bil Piranež. Taki so daleč od Piranežov, Istranov, Primorcev. Piraneži, Istrani in Primorci so namreč kleni ljudje, ljudje »z jajci«, ki jim je mar za svoj prostor in so zanj pripravljeni tudi kaj narediti!

 

 

eM: Kako čutite morje?

Uf! Zavestno in podzavestno. Ko ga ni v moji bližini, za nekaj dni zbolim. Ko sem otožen, me razume, me poskuša razvedriti, ko potrebujem prijatelja, mi poda roko brez kakšnega pričakovanja, modrovanja ali nakladanja. Ne boste verjeli, a sprehod ob morju od Pirana do Fiese, seveda zunaj turistične sezone, nadomesti vse apaurine, persene, psihoterapevte in ostalo, kar sodoben človek potrebuje, da je »normalen«.

Zibanje v batani pa … Da niti ne razlagam!

eM: Vam je kdaj žal, da po končani pomorski šoli niste nadaljevali študija pomorstva?

Ne. Tedaj sem se navduševal nad elektroniko in sledil temu navdušenju. Če bi bilo navdušenje nad pomorstvom takrat večje, bi seveda bila zgodba drugačna.

eM: Leto 2011 je bilo zelo plodovito. Izdali ste kar šest naslovov.

Plodovitost je ves čas prisotna, da pa je leta 2011 izšlo toliko naslovov, je slučaj. Nekatere od teh naslovov sem začel raziskovati in pisati pet, druge deset let prej, a splet okoliščin in finančnih zmožnosti jih je natisnil leta 2011.

eM: Zakaj ste se odločili napisati knjigo Z vetrom in vesli?

To pa je pomembno! Prispevke o tradicionalnih plovilih sem v mnogih časopisih objavljal že leta prej, tudi v naši reviji ŽIT (Življenje in tehnika). V nekem trenutku, to je bilo okoli leta 2003, pa so fantje iz uredništva revije vprašali, če bi pripravil krajšo, a celostno brošuro o naših tradicionalnih plovilih in bi jo oni izdali v sklopu revije. Rečeno-storjeno. Leta 2005 je izšla revija z ločeno brošuro Z vetrom in vesli v kar 16.300 prodanih izvodih, ki je ključno postavila široke temelje poznavanja in zavedanja naše ladjarske tradicije in dediščine. Odmev je bil izjemen in sproženih je bilo veliko aktivnosti, povezanih s to dediščino. Pred to izdajo o tem, kaj je batana, topo, pelig, barkin, zakaj je ta dediščina za našo identiteto pomembna in podobno, ljudje niso vedeli skoraj nič. Zato štejem, da je ta brošura ena ključnih na področju ladjarske dediščine pri nas.

eM: Januarja 2010 je izšel zvezek Restavriranje historičnih plovil. Kam ste ciljali z besedo historičnih?

Po desetletjih raziskovanja in spremljanja, kaj se s tradicionalnimi lesenimi plovili dogaja, sem ugotovil, da jih večina propada in se zapušča zaradi tega, ker so stroški za njihovo vzdrževanje visoki in ker so zaradi nepoznavanja tipologij, konstrukcij in drugih tehničnih značilnosti lesenih plovil napačno vzdrževana. Torej je bilo potrebno posredovati ljudem in lastnikom plovil znanje o pravilnem razumevanju in ohranjanju tradicionalnih lesenih plovil in državi razložiti, kaj je prav in da mora sodelovati pri ohranjanju te dediščine. Tako sem, če se ne motim leta 2006, skupaj s še nekaterimi predlagal poseben status in znižano davčno stopnjo za tradicionalna in nekatera druga plovila in zakon je te predloge tudi upošteval.

Za prepotrebno razumevanje pomena in pravilnega načina ohranjanja historičnih plovil pa sem izdal omenjeno publikacijo. Naziv »historično plovilo« pa je po moje najustreznejši, ko govorimo o plovilih z »dolgo časovno brado« in ne želimo uporabiti izraza zgodovinsko. Izraza »zgodovinska« pa nisem želel uporabiti, ker naslavlja katerokoli pomembno plovilo v zgodovini, npr. drugi svetovni vojni ali neki regati in podobno, ki pa nima ničesar s tradicionalnostjo.

eM: Ali imamo Slovenci izoblikovano pomorsko izrazje? S kakšnimi jezikovnimi težavami se srečujete pri pisanju svojih besedil?

Veliko, veliko časa mi je vzelo razmišljanje o tem in menim, da Slovenci pravo izrazje, vsaj kadar govorimo o tradicionalnih plovilih, imamo. To je izrazje, ki ga uporabljajo ljudje, ki ob našem morju plovila gradijo in na ta ali drug način z njimi tudi živijo. In kaj je ašta, kaj sajer, kaj centa, madir, špar itd., je tem »kompetentnim« ljudem popolnoma jasno, saj so ti izrazi tu že stoletja. Zato nisem videl pravega razloga, da bi namesto teh dal prednost včeraj skovanim izrazom, kot so statva (del tkalskega stroja) namesto ašte, kljun (moj bog!) namesto premca in mnoga druga. Tam, kjer izraza ni, pa je normalno, da se išče nove. Vse te izraze (stare in novejše) pa sem v mnogih publikacijah tudi razložil in opisal, da bi ne bilo dvomov. Ne vidim potrebe po zamenjavi obstoječih z izumljanjem novodobnih izrazov samo zato, da zvenijo bolj slovensko. S tem početjem so prenehali tako v medicini kakor visoki tehnologiji in na mnogih drugih področjih. Enako velja za pomorstvo. Slovenščina je veliko preskromen jezik, da bi »poslovenili« pomorstvo. Tisto, kar je potrebno takoj sprožiti, je nastanek interaktivnega mnogoizraznega slovenskega pomorskega pojmovnika, ki na prvem mestu ohranja tradicionalne pomorske izraze, za manjkajoče pa tiste, ki se med »kompetentnimi« uporabniki najpogosteje uporabljajo. Le za manjkajoče se nato komponira ustrezne nove slovenske izraze.

eM: Ali ste popolnoma zadovoljni s svojimi besedilnimi objavami?

Izhajajoč iz prej opisanega bolj ali manj sem. Še več! Z uporabo ustaljenih, »tradicionalnih« izrazov ohranjamo tudi besedilno dediščino in avtohtono izrazoslovje.

eM: Ali nam lahko razložite razliko med historičnimi plovili, starimi in tradicionalnimi?

Historično plovilo ima »dolgo časovno brado« in se ohranja v svoji obliki. Staro plovilo je katerokoli, plastično, leseno …, ki ga je treba zamenjati, popraviti, zažgati … Tradicionalno plovilo je historično plovilo iz točno določenega področja. Vsako tradicionalno plovilo je torej tudi historično, vsako historično pa ni tradicionalno.

eM: Ali je za vas publiciranje delo ali poslanstvo?

Poslanstvo!

eM: Vaše veliko delo je knjiga Tradicionalna plovila Istre. Koliko časa je nastajala in kakšen je njen pomen?

To je naše temeljno delo o istrskih tradicionalnih plovilih in njihovih konstrukcijah. Knjiga je nastajala okoli 25 let in ključno zasidrala znanja in pomen te dediščine v širši slovenski in ne samo slovenski prostor.

Naj povem, da sem zaradi te knjige PREHODIL celotno istrsko obalo in naredil na tisoče diapozitivov (tedaj še ni bilo digitalcev) lesenih plovil. Prav vsako sem fotografiral, popisal, in če se je le dalo, tudi izmeril. Ob teh raziskovanjih sem okoli leta 2005 našel za neko ograjo v bližini Milj zavrženega topa, ki je danes osrednje historično plovilo Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Monfortu, na podlagi katerega se ravnokar gradi replika. Na teh raziskovanjih sem pri mnogih plovilih našel tudi lastnike in tako je nastalo na stotine intervjujev, posnetih z diktafonom. Nekateri so mi dali tudi dele ali cele načrte tradicionalnih plovil in podobno. Vsa ta zakladnica znanja in informacij je sedaj shranjena in tradicionalna plovila Istre iztrgana pozabi.

eM: Katera plovila smemo prištevati med avtohtona slovenska?

Če govorimo o avtohtonem tipu plovila, ne znam zanesljivo odgovoriti na to vprašanje. Mogoče blejska pletna, pogojno cerkniški drevak, kriška čupa, bizarka in podobno, a pravih raziskav na tem področju ni.

eM: Ali smemo pisati terminus piranska bracera?

No, piranska bracera je tista, ki je pač narejena v piranskih škverih. Pogosto pa srečujem v medijih eno od treh fotografij enake bracere, ki ji je nekoč »jadralsko« raziskovalen lastnik na premcu dodal manjše jadro, pod katero je pripis, da gre za posebno, piransko bracero, kar pa ne drži. Je klasična bracera »z dodano vrednostjo«.

 

 

eM: Včasih se zdi, da do vaših knjižnih izdaj Slovenci nismo premogli niti knjige niti znanja o tradicionalnih plovilih zahodne istrske obale?

Ja, to drži. Dejansko sem se pred dobrimi tridesetimi leti skoraj edini pri nas sistematično in strokovno ukvarjal s tradicionalnimi plovili istrske obale v najširšem, tudi tehničnem in konstrukcijskem kontekstu. In ko sem tematiko dovolj obvladal, približno po dobrih desetih letih raziskovanja, sem pričel s publiciranjem oziroma predajo tega znanja skupnosti.

eM: Nam lahko zaupate, s katerimi barkami so vozili sol iz sečoveljskih solin?

Po kanalih z bateli, barkini, bateloni, taneki, zunaj kanalov ali v bližini izlivov kanalov v morje, kjer so kanali širši in globlji, pa tudi z bracerami, trabakulami … Kasneje, po drugi svetovni vojni, pa še z drugimi tipi plovil.

Solinskim plovilom, in teh je kar veliko, je posvečena že pred leti napisana publikacija, ki jo bo zavod MEDITERANUM, ki ga vodim, izdal naslednje leto sam, saj žal za to publikacijo nismo dobili podpore.

eM: Kaj pa maona? Kakšen tip plovila je to, saj se v nekaterih virih pojavlja trditev, da so z njo vozili sol, kar pa ni res?

Maona je težko, močno tovorno plovilo brez vsakega pogona in jo je potrebno vleči z vlačilcem. Poznajo jo po vsem svetu in so namenjene za prevoz velike količine kakršnegakoli že tovora (kljub vsemu so se najpogosteje uporabljale pri gradbenih posegih in so tovorile kamenje, mivko itd.) na način, da se navežejo druga za drugo in vlačilec vleče cel konvoj. In ja, taka plovila so po drugi vojni uporabljali tudi za prevoz soli iz naših solin do skladišč soli (Monfort, Grando, Antenal …). V soline so jih pripeljali iz Kraljevice (tedanje podjetje Začimba jih je leta 1953 kupilo 8). Tam so bile tedaj zavržene »gradbene« maone, ki so jih po prihodu v soline odlični karpentierji, ki so tedaj v solinah delali, ponovno usposobili. Soline so namreč tedaj imele svoj lasten škver.

eM: Ali se vam zdi, da Slovenci pripadamo morju?

Hm, hm? Nekega posebnega odnosa, identitete do morja, razen ko se kregamo s Hrvaško ali ko so poletne počitnice, nimamo. Avstrijci, Madžari itd., ki prihajajo poleti na našo obalo, imajo približno enako pripadnost. Precej drugače pa je, če govorimo o nekaterih inštitucijah in posameznikih, ki ozaveščajo, rešujejo, se trudijo, da morje ostaja v kar najboljši kondiciji in naši zavesti. Potem lahko rečemo, da nekateri Slovenci res pripadajo morju. Zdi se mi tudi, da Slovenci, ki živijo na tržaškem področju, veliko bolj pripadajo morju kot ti, ki so v Sloveniji.

eM: Deklarativno se izrekamo za pomorski narod. Kakšno je vaše mnenje?

Sam sem do izjave »Slovenci smo pomorski narod« zelo zadržan. Spomniti se na morje zgolj ob dnevu pomorstva in pa mogoče ob težavah s Hrvati in podobno, in vpiti, kako smo pomorski narod (ker smo nekoč imeli na tujih ladjah nekaj oficirjev in pomorcev), je zame precejšnje sprenevedanje. Resen pomorski narod, ki ima pomorstvo v krvi, se z njim identificira in podobno se v svojih pomorskih šolah ne uči iz tuje literature, ima pomorski zbornik ali enciklopedijo ali vsaj leksikon. Konstantno izdaja knjige o morju in pomorstvu, podpira in subvencionira ohranjanje pomorske dediščine, podpira in skrbi za svoje »morske« muzeje, ne glede na to, ali so javni ali zasebni, se bori proti onesnaževanju morja in skrbi, še posebno, če je tako majhno, kakor je naše, za vsak njegov mm in podobno. Ravno tako omogoča domačinom, da tkejo z morjem kar najbolj pristen kontakt, da lahko ohranjajo in sami postorijo manjša dela na svojih plovilih, spodbuja majhno ribištvo in ostale aktivnosti, povezane z morjem. Poglejte primer v Piranu. Navoz za dviganje in spuščanje manjših plovil so občinske oblasti odstranile konec 60. let, dvigalo za dviganje in spuščanje čolnov, troje stopnic »v morje« in kup drugega ob vprašljivih posegih v mandrač leta 2011. Ribiške mreže, zato da se ne bi videle, so prestavljene na neke plutajoče izmišljotine, ki so od avtentičnega piranskega mandrača naredile pravo skropucalo (prav zanima me, kako bi imenovali tiste, ki bi dali predlog, da se npr. odstranijo krave in ovce na alpskih pašnikih, ker s svojim vonjem in podobo motijo obiskovalce …) in na stotine ostalih primerov lepo kažejo, da žal že desetletja piranske občinske oblasti nimajo pojma, da je Piran obmorsko mesto in da imajo v njem največjo domovinsko in historično pravico ljudje od morja – Piraneži, ki so ga tisočletja ohranjali avtohtonega, avtentičnega in prikupnega, da je sedaj tudi atrakcija za turiste in druge obiskovalce.

Ostajamo brez Splošne plovbe! Naši mornarji gredo lahko torej le še na tuje. Zakaj bi pa sploh še potrebovali našo pomorsko šolo? Da izobrazimo dobre pomorske kadre z denarjem naših davkoplačevalcev, da le-ti gredo takoj po šolanju delat profite drugim ladjarjem?

Od vseh naših medijev ima le TV Koper eno samo polurno oddajo o morju na mesec! Pa bodi dovolj naštevanja o mojem dvomu glede današnje pomorskosti Slovenije.

Kaj pomeni za narod morje, so vedeli fantje, ki so nekoč ustanovili Agmarit, Splošno plovbo Piran, ladjedelnico, pomorsko šolo, luko, pomorski muzej, ribiško zadrugo in šolo, akvarij … Ti so bili »pomorski narod« in srčno upam, da se bodo kmalu spet vrnili.

eM: Batana, to enostavno plovilo revnih ribičev, vas je še posebej prevzelo, do te mere, da ste jih popisali, izmerili, narisali načrte in izdali knjigo Batane Istre. Zakaj je batana tako močno vstopila v vaše življenje?

Batana je plovilo, ki je bilo stoletja družinski član vseh prebivalcev Istre, ki so živeli ob morju. Njena prisotnost in pomen v obmorski kulturi in življenju je tako izjemna, da si nisem mogel dovoliti, da bi se izmuznila v pozabo. Batana je zame manjkajoči simbol Istre. Istro namreč simbolizirajo oljka, kamen in koza, a šele z batano je simbolika celostna. In ja, njena preprostost, a neverjetna domišljenost, učinkovitost in pomen so me res prevzeli do te mere, da sem ji posvetil veliko monografijo.

eM: Ali je mogoče živeti od pisanja in izdajanja knjig?

Od takih, kot jih pišem sam, in ki izidejo v nekaj sto izvodih, niti približno. Prav vsaka je, gledano zgolj poslovno, izguba. Le zahvaljujoč nekaterim sponzorjem, ki mi že leta stojijo ob strani, je to početje vzdržno. Treba je namreč vedeti, da so stroški tiska, fotografij, lektoriranja itd. le manjši del stroškov. Moje knjige pa potrebujejo desetletja raziskav. Na tako majhnem trgu, kot je slovenski, ti tega ne povrne nikoli nihče. V bistvu moraš biti za to početje malo trčen.

 

 

eM: Ste poročeni, oče enega sina. Ali tudi on stopa po vaših stopinjah?

Ja, poročen sem že 35 let z ženo Ireno, s katero imava sina Jana, ki hodi po svoje in se nama le tu in tam stopinje pokrijejo, a se odlično razumemo. Jan je bil že od rojstva zelo »flegmatičen« in počasen (mediteranski tip), tako da me ne čudi, da je kot univ. dipl. biolog postal strokovnjak za mehkužce, torej polže in školjke. Bolj počasnih bitij ni in se popolnoma ujemajo z njegovim značajem, ha, ha.

eM: Prste imate tudi pri piranskem Muzeju školjk, ki je svetovnega formata. Nam lahko pojasnite idejo, realizacijo in njegovo poslanstvo?

Na ta muzej, ki pravzaprav postaja sodoben in doživet malakološki center, smo res lahko vsi v Piranu in Sloveniji ponosni. Do ideje o muzeju sem prišel pred dobrim desetletjem, ko mi je bilo jasno, da imam malo »čudnega« sina, ki raziskuje in zbira ta bitja in bo tako ostalo za vedno. Ko se ni dalo v stanovanju več niti obrniti, saj so bile vsepovsod polne škatle polžev in školjk (tudi živih, ki smo jih dobili enkrat v postelji, drugič v loncih, pa na lučeh, na kljukah itd.), je bilo potrebno nekaj ukreniti. Tako je prišlo do zamisli o muzeju. Smo ga pa sprva želeli postaviti v Izoli. In smo se tudi zmenili, podpisali pogodbo itd., a potem so tedanji izolski politiki vse skupaj tako zašuštrali, da smo sodelovanje prekinili. Kmalu za tem se je zgodilo srečno naključje, ko me je prijatelj Salko Pivač vprašal: »Sime, jaz imam v Piranu en manjši prostor prazen. Ti vedno nekaj delaš za ta Piran, gotovo imaš kakšno idejo zanj?« In tako je nastal, danes že zelo znan in izjemen, Muzej školjk. Za sedaj je še vedno v tem, danes že močno premajhnem prostoru, a upam, da se bodo nekatere kombinacije izšle in bomo prišli do večjih prostorov, ki nam bodo omogočili, da damo Piranu in Sloveniji sodoben, doživljajski muzej svetovnega formata v pravem pomenu besede. Večina ljudi namreč ve, da je ta muzejček eden najatraktivnejših, da ima na ogled okoli 4.000 polžev in školjk iz vsega sveta, pa največje in najredkejše na svetu itd. A malokdo ve, da jih v naši zbirki čaka še preko 15.000, da imamo eno najboljših zbirk v Evropi, da imamo nekaj najredkejših primerkov, ki jih ni moč videti nikjer drugje, da je tu še nekaj deset izjemnih, že pripravljenih zgodb in doživetij, ki čakajo, da jih predstavimo svetu itd. In naj izpostavimo, da muzej kljub izjemnosti, strokovnosti, pomenu za mesto in širše ne dobi ne od občine ne od države niti centa podpore. Srčno upam, da se bo to z novo občinsko upravo spremenilo.

eM: Izdelali ste tudi ladijske makete. Kakšna strast je to?

To je strast od otroštva. Izdelujem vrhunske ladijske makete in ker nimam več dovolj prostora za vse, kar imam, so mnoge posojene raznim muzejem, knjižnicam in podobno. O ladijskem maketarstvu in modelarstvu pa sem tudi objavil kar nekaj prispevkov z načrti.

eM: Hrvaški kolegi pravijo, da so ladijski maketarji, saj ima maketa volumen, ladijski model je nekaj drugega. Kako je s tem pojmovanjem in dojemanjem pri nas?

Ni različno. Maketa je pomanjšano stvarno plovilo, model pa pomanjšano namišljeno plovilo. Se pa v dejanskem življenju oba pojma velikokrat uporabljata za isto stvar.

eM: Blizu so vam didaktični pristopi. Z namenom »spoznaj batano in ohranjaj našo pomorsko dediščino« ste s pomočjo CAD-CAM izdelali načrt za gradnjo makete batane z ravnimi boki v merilu 1 : 12. Morda veste, koliko takšnih modelov je do sedaj izdelanih? Kako je bil izdelani komplet sprejet na trgu?

Razvoj te makete je trajal slabih 5 mesecev in izdelanih je bilo 6 prototipov, preden je vse lepo »sedlo skupaj«. Do sedaj je izdelanih okoli 50 maket, ki krasijo tudi mize pomembnih inštitucij in podjetij. Vesel bi bil, če bi jih lahko ljudje srečali tudi v kakšnih restavracijah, hotelih, javnih inštitucijah itd., saj je njen namen razširjati spoznanja o tej izjemni pomorski dediščini.

Ko pa govorimo o trgu, se moramo zavedati, da je slovenski trg zelo majhen in vsi, ki se lotevamo takih projektov, to počnemo zaradi poslanstva, saj zgolj naš trg ne more povrniti razvojnih stroškov takih projektov.

eM: Kolegi s tržaškega bi vas strogo popravili, da imamo Slovenci svoje ime za batano, to je ščifa. Ali se strinjate?

Niti približno! Ščifa je njihovo ime za njihovo plovilo. Tako plovilo tipsko sodi na naši današnji obali med bateline (ali batele, kot bi jim rekli Piraneži) ali batane. Na tej obali so torej TO naša slovenska imena za tak tip plovila. Nihče na današnji slovenski obali ni nikoli slišal za ščifo, dokler niso o tem pisali raziskovalci iz Križa nad Trstom (predvsem Bruno Volpi Lisjak in Franco Košuta). Torej tu, na današnji slovenski obali, nikoli ni bilo ščif.

eM: V roke nam je prišlo vloženo pismo v knjigi Batane Istre, v katerem kupce prosite, naj vam sporočijo morebitne napake, dopolnitve itd. Ste tudi sicer tako odprt človek, se radi posvetujete in delate v skupini?

Absolutno! Jaz sem med ostalim šolan projektni vodja. Vse svoje življenje delam v projektih ali jih sam vodim. In kar je pomembno, sem »terenski« raziskovalec. Nadvse pomembno mi je, da se osebno, prek konkretnih ljudi, poznavalcev, prek stvari, z neposrednim »kontaktom«, merjenjem, anketiranjem itd. o nečem prepričam. Velikokrat namreč dvomim v verodostojnost napisanega.

eM: Kakšno poslanstvo opravlja DLSB Piran, Pomorski muzej, Info center Monfort, škver Korala?

Izjemno! To so ključne inštitucije, ki skrbijo za identiteto Slovenije kot države, ki ima morje. Raziskujejo pomorsko in ladijsko zgodovino, povezujejo in prikazujejo pomen tradicij v pomorstvu in ladjedelništvu in še mnogo drugega, kar je potrebno, da se odnos do morja med državljani izboljšuje.

eM: Ste nemirnega duha, v preteklosti ste ustanovili celo Muzej damskih torbic. Kaj vas je pa vodilo k temu dejanju? Ali lahko pričakujemo še kakšen odmik od morskega kurza?

Ja, zveni nenavadno, ampak ni tako hudo. Sam ne vem dosti ne o torbicah ne o modi, veliko pa vem o modni zgodovini tega prostora, posebno Portoroža, saj, kot sem že na začetku povedal, raziskujem mnoge kontekste tega prostora. Le ta je bil na začetku prejšnjega stoletja ena pomembnih izložb modne industrije tedanje Evrope. Portorož s hotelom Palace je bil eden centrov aristokracije in bogastva. Sem so se prišle kazat dame z Dunaja, Pariza, Benetk … Fantastično! In presenečeni boste, še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se razvijalci portoroškega turizma zavedali pomena mode in imeli ogromno prireditev in vsebin, povezanih z modo, ki so pomembno prispevale k mondenosti Portoroža.

In ker piranski prostor raziskujem na široki osnovi in zbiram vse, kar v to sodi, je seveda tudi zbirka, povezana z modo tega prostora, postala izjemna. Ko sem jo pričel urejati, sem naštel nad 2.000 izrednih damskih torbic, katerih najstarejše segajo v 18. stoletja, pa pokrivala, parasole in veliko drugega. Ker je do zgodbe o zgodovini mode Portoroža, ki bo izredna dodana vrednost portoroškega turizma, potrebno nekaj več časa, sem se odločil, da najprej odpremo del te zgodbe v obliki atraktivnega muzeja damskih torbic. Žal kljub jasnim številkam in zanimanju za muzej le-ta ni pritegnil ne občine in ne turističnega gospodarstva Portoroža. Ker zavod MEDITERANUM za vse ne more skrbeti sam, smo muzej začasno zaprli in ga deponirali do »boljših časov«.

Celoten muzej je shranjen in čaka, da Portorožu začne vračati to, kar si zasluži. Močno zgodbo, dodano vrednot, mondenost, podaljšanje turistične sezone čez vse leto (ravno sodobni muzeji so na tem področju najmočnejši), posebnost.

V depojih zavoda MEDITERANUM pa čaka še en izjemen muzej, muzej Turizma Slovenije s poudarkom na našem področju. Ta muzej je neprecenljiv tako zaradi svoje sodobnosti, doživetosti, kakor zaradi neprecenljivih eksponatov in zgodb ter zato, ker zaradi svojega poslanstva lahko močno izboljša izgubljajočo se turistično identiteto lokalnih prebivalcev. Zavod MEDITERANUM lahko s svojim znanjem in zbirkami močno pripomore k dodani vrednosti na področju turizma, k podaljšanju le-tega skozi celo leto in še k mnogo čemu. Upam, da bodo novi oblastniki imeli posluh tudi za te, pomembnejše zadeve od betoniranja, pozidav in podobno.

eM: Ta isti Cobiss sporoča, da zadnji dve leti ni bilo izdanih vaših novih naslovov, zato je logično vprašanje, kdaj bo izšla nova knjiga, kaj bo obravnavala in kakšen bo njen naslov?

Nove knjige so že nared. Naj jih kar naštejem.

– Aprila 2019 bo izšla knjiga Bitlesi v Piranu, ki govori o začetkih rocka in jazza v Piranu in okolici.

– V septembru istega leta bo izšla knjiga Solinska plovila.

– V drugi polovici leta 2020 bo izšla knjiga, ki jo pišem že 16 let, Piran neke generacije, ki govori o vseh vidikih življenja v Piranu v obdobju 1950–1980. To je najbolj noro obdobje v zgodovini mesta, ki si zasluži posebno pozornost. Sogovorniki, ki se spomnijo kakršnihkoli zanimivosti iz tega obdobja in piranskega prostora, so zelo zaželeni in jih tudi tokrat vabim k pogovoru. Dobijo me na 040 729 555.

eM: Nekoč ste zaprosili ljudi, naj se postavijo po robu uničevanju obalnih mest (rešite le en tlakovec in rešili boste mesto). Mi pa vas prosimo, rešite Piran in ga obrnite nazaj proti morju. Mirno morje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close