Vela Luka
Vela Luka se nahaja v zahodnem delu otoka Korčule, v 9,2 km dolgem zalivu, enem najboljših sidrišč na vzhodni jadranski obali. Na širšem območju so slikoviti in globoki zalivi, strmo odrezane pečine in rodovitne oljčne plantaže. Danes je Vela Luka mirno sredozemsko mesto, usmerjeno v tradicionalno kmetijstvo, ribolov in turizem. Za okolico je značilen nežen, hribovit relief, najvišji hrib pa je Hum (376 m nad morjem). Na območju občine Vela Luka ni večjih obdelovalnih površin, razen ducata kraških dolin, izjema pa je Blatsko polje, nekaj kvadratnih kilometrov prostorna planota, pomembna med drugim tudi za oskrbo z vodo.
Hribe in območja ob morju so zaraščali z alepskimi borovci, ki so v preteklosti izsuševali območja, v zadnjem času pa so obale delno zasajene z oljčnimi drevesci, nekaj večinoma zanemarjenimi figami in rožnimi grmi. Na zelo razširjenih terasastih antropogenih tleh se je ohranila le oljčna kultura, zato so sončna pobočja Vele Luke splošno znana po urejenih oljčnih nasadih in kakovostnem oljčnem olju. Ostanki avtohtone mediteranske makije so se ohranili le na težko dostopnih lokacijah.
Podnebje otoka Korčule, še posebej njegov zahodni del, ima izjemno sredozemsko podnebje z 2600–2700 sončnih ur na leto in povprečno letno temperaturo okoli 16 stopinj. Letne amplitude so majhne in znašajo le približno 16 stopinj. Velalučani snega skoraj ne poznajo, pod ledišče pa temperatura pade le včasih, v ekstremno hladnih zimskih nočeh. Povprečna količina letnih atmosferskih padavin je razmeroma velika in je 883 mm, vendar je njihov vpliv zanemarljiv, saj predvsem pozimi pada dež, torej v manj pomembnem obdobju vegetacije. Velika vetrovnost je značilnost tega prostora. Zaradi globokega zaliva in konfiguracije njegovega zaledja so zračni tokovi redni, njihovo smer pa določa usmerjenost Vele Luke.
Poleg razvitega družbenega in kulturnega življenja ima Vela Luka kot otoško območje visoko stopnjo infrastrukturne razvitosti. Od javnih ustanov imajo v mestu osnovno in srednjo šolo, vrtec, zdravstveni dom, bolnišnico Kalos, dom upokojencev in center za kulturo. Potrebno je omeniti tudi redne trajektne, katamaranske in avtobusne linije, Luško lito, Regato sv. Ivana, dalmatinske klape, Kumpanijo, športne klube. Vela Luka je tudi rojstno mesto Oliverja Dragojevića, priljubljenega hrvaškega estradnika, ki je svoj zadnji dom spet našel v mirnem okolju rojstne Vele Luke. Po smrti tega priljubljenega pevca v mestu vsako leto na dan glasbenikove smrti organizirajo velik koncert »Trag u beskraju«, ki še močneje identificira ta nekoč ribiško-ladjedelski kraj kot nastajajoče novo kulturno središče celotnega otoka.
Še konec 19. stoletja so bili na gospodarskem področju Velolučani večinoma kmetje in odlični ribiči. V povezavi z vinogradništvom se je razvijala intenzivna trgovina, zato je postala Vela Luka glavno uvozno in izvozno pristanišče kmetijskega blaga zahodnega dela otoka Korčule. V vasi pa se je močno razvijal ribolov. V tem obdobju je družina Vučetić ob severnoafriški obali prodajala soljene ribe. Leta 1892 je bil ustanovljen eden prvih dalmatinskih obratov za predelavo rib. Konec 19. stoletja so v vasi odprli tudi pekarno, močno se je začela razvijati obrt. Čeprav je bolezen trte ustavila gospodarsko rast in blaginjo, so v prvem desetletju 20. stoletja nova žaga, delavnica za predelavo vrvi ter kmečka zadruga pomagali predstavljati nove centre moči nastajajočega mesta za gospodarsko rast in razvoj kraja.
Vela Luka ima bogato zgodovino. Ostanke najstarejše civilizacije, ki je živela na območju Vele Luke, je najbolje doumeti v bližnji Veli Jami. To pomembno mesto, ki se nahaja na hribu Pinski, malo nad zalivom Kale, je bilo naseljeno že ob koncu zgodnje kamene dobe, približno 20.000 pr. n. št. Srednjo kameno dobo je zaznamovalo življenje večje skupine zbiralcev morskih sadežev, zato lahko v nahajališčih najdete na tisoče lupin ostrig, odtise konjskih kopit, pa tudi kosti ptic, srnjadi, lisic in drugih živali, ki so jih lovili za meso in krzno. Pokopi treh otrok pričajo o duhovnem življenju ljudi, v tem delu Jadrana pa so doslej našli najstarejše človeške ostanke.
Novi prebivalci, znani kot Illyriani, so v prvem in drugem tisočletju pr. n. št. živeli na vrhovih hribov, obdani s kamnitimi suhozidi in stenami, v nenehnem strahu pred nevarnostmi in vedno pripravljeni braniti svoje skromno premoženje, predvsem govedo. Njihova naselja so bila Glavica v Gradini sv. Ivana, vrh Grebena, Maslinovik, Kopila in približno trideset drugih krajev po vsej Korčuli. Pokojnika so pokopali v kamnitih kupih, ki so se običajno nahajali na hribovju. Bojevite Ilire je na koncu premagala vojska rimskega vladarja Oktavijana Avgusta.
Rimski legionarji so naselili širšo okolico Vele Luke in v to regijo pripeljali kulturo, pismenost in način življenja, ki so skupni vsem krajem na sredozemskih obalah. Njihove trdne in prostorne kamnite hiše so bile središča razvitih kmetij, proizvajale so velike količine žita, olja, vina, soljene ribe in drugih živil, s katerimi so intenzivno trgovali. Komercialne zgradbe, tako imenovane villae rusticae, so redno opremljali s centralnim ogrevalnim sistemom, okrašene so bile z mozaiki, ne izostajajo niti grobnice in nagrobniki, ki pričajo o kakovosti življenja v prvih stoletjih našega štetja. Lokacije teh stavb so Poplat – ob cerkvi Karmen, Potirna – Mirje, Gudulija – nad tovarno Elra, Rododma, Zablaće – ob cerkvi sv. Kozme in Damijana, Bradat – Mirje, otok Gubeša, dve lokaciji na polju Vrbovica itd.
Starodavna civilizacija je začela propadati že v tretjem stoletju, trgovina je ugasnila, villae rusticae pa so opustili ali spremenili v manjša podeželska središča. V tem času se je na obale Korčule širila nova vera – krščanstvo, z njim pa so vzniknile številne manjše cerkve. Obstoj krščanskih krajev čaščenja je zagotovo potrjen na polotoku Glavica Gradina, verjetno pa tudi na omenjeni lokaciji Gudulija – Beneficij.
Zgodnji srednji vek je obdobje, iz katerega praktično nimajo ohranjenih ostankov predmetov ali pisnih dokumentov. Znano pa je, da so od 8. stoletja otok in območje Vele Luke naseljevali Neretvanci, ki so že stoletja vladali Jadranu, in se s svojimi ladjami borili za prevlado nad Benečani. Razvoj sodobne Vele Luke se je začel konec 18. stoletja. V tem času so se zaradi razvoja trgovine in prometa stalno priseljevali prebivalci iz okoliških zaselkov. Razvoj naselja je bil zelo intenziven. Že leta 1819, kljub nasprotovanju sosednje vasi Blato, je Vela Luka dobila kapelo, leta 1828 pa tudi vaškega glavarja. V tem času je naselje imelo že 109 družin, zato so se začeli prizadevati za gradnjo župnijske cerkve in osamosvojitev od domače vasi Blato. Ta prizadevanja so bila uspešno končana leta 1848, ko je bila, predvsem po zaslugi sposobnega kaplana Vele Luke don Petra Jokovića, zgrajena župnijska cerkev sv. Jožefa in končno leta 1849 imenovana samostojna župnija.
Nadaljnji razvoj je bil hiter. Osnovna šola je začela delovati leta 1857, pošta je bila odprta leta 1885, parni mlin so odprli leta 1892, sodobno napravo za predelavo oljk pa je mesto dobilo leta 1898. Zgrajen je bil prvi ribji »cannery« – tovarna konzerv. V drugi polovici 19. stoletja je bilo gospodarstvo Vele Luke v glavnem odvisno od izvoza vina v druge dele avstro-ogrske monarhije in v manjši meri od ribolova, predelave rib, trgovine in pomorskih zadev. Vinska klavzula iz leta 1891 je torej ustavila blaginjo, eden od načinov izhoda iz uboštva pa je bilo vse pogostejše izseljevanje otočanov v čezmorske države.
Med drugo svetovno vojno se je prebivalstvo Vele Luke množično vključilo k protifašističnemu gibanju. Razlog za to je bila okupacija Italijanov med leti 1941 in 1943, od konca leta 1943 do 22. aprila 1944 pa tudi Nemcev. Pred okupacijo s strani nemškega agresorja se je velik del prebivalcev Vele Luke (starejših, žensk in otrok) skupaj z drugimi prebivalci sosednjih otokov in obale umaknil v daljni El Shatt. Odpor do novih oblastnikov je bil »plačan« z 284 ubitimi in umrlimi, večinoma mladimi, ter več sto ranjenimi in invalidi, znatno materialno škodo in vsemi oblikami uničenja. Med drugo svetovno vojno je v Veli Luki našlo zatočišče tudi več sto preganjanih Judov. V spomin na vse padle ljudi Vele Luke v drugi svetovni vojni je v središču mesta postavljen spomenik, delo akademskega kiparja Mirka Ostoje.
Za razliko od predvojne kmetijske in ribiške vasi je Vela Luka v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni razvila tudi industrijsko dejavnost. Leta 1948 je bila ustanovljena ladjedelnica »Greben«. Predelovalnica rib »Jadranka« je bila ustanovljena leta 1892, in je kasneje dobila nove proizvodne obrate, v stari stavbi pa je začela s proizvodnjo Tovarna embalaže pločevink.
Danes je Vela Luka pomemben prometni, gospodarski, kulturni in turistični center, ki se sooča z vznemirljivo prihodnostjo in stavi na lastno znanje. Približno 4.400 prebivalcev tega dalmatinskega otoškega naselja si prizadeva za ohranitev doseženega socialnega in osebnega standarda z razvojem, čisto industrijo, kmetijstvom, storitvenimi dejavnostmi in predvsem turizmom ter zagotavljanjem boljšega življenja in preživetja na otoku. Trije hoteli (Korkyra, Adria in Posejdon), več kot 1000 nastanitvenih postelj tudi v zasebnem sektorju in nova Marina Korkyra s 132 privezi pred samim mestnim jedrom dajejo Veli Luki novo veduto in nov pečat turistične izkaznice mesta.
Vir: TZ Občine Vela Luka, Občina Vela Luka, prevedel in uredil: M. Zupančič, foto: Vela Luka v zimi – arhiv eMORJE.com