Trst – mesto burje, kave in jadralcev

13. oktober, 202113. oktober, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Trst je svetovljansko mesto. Bil je strateško pristanišče cesarske Avstrije in predmet poželenja vsakokratnih oblastnikov, tudi delitve ozemlja po drugi svetovni vojni. S svojo mamljivo podobo pa je bil vselej navdih marsikateremu umetniku.

Literat James Joyce tako svojega glavnega dela, Odiseje, ni postavil v Dublin, ampak prav v Trst. Mesto še danes ohranja sijaj Habsburžanov. Popiti kavico v živahni mestni kavarni pa pomeni dotik s preteklostjo, tudi tisto preteklostjo, v kateri je bil obisk predstave Tržaškega gledališča za Slovence iz notranjosti dežele izraz kulturnega prestiža na najboljši možni način.

Mimo Trsta ne moremo, ne da bi si ogledali vsaj nekaj njegovih največjih znamenitosti. Prva med njimi je zagotovo Trg enotnosti (Piazza unita). Pravimo, da je srce mesta, ki je nastalo že v času antičnega Rima.

Trst, po starem imenu Tergeste, je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št., ko mu je Julij Cezar podelil položaj kolonije. Skozi celotno zgodovino je mesto ohranjalo status pomembnega trgovskega središča, ki je vseskozi sledilo samostojnemu razvoju. Še največ težav je imel Trst z Benečani, s katerimi so se borili za oblast nad severnim Jadranom. S prihodom Habsburžanov se je mesto uradno odpovedalo samostojnosti, dejansko pa je ostalo popolnoma avtonomno. Že leta 1719 je Trst postal svobodno pristanišče.

O veličini in pomenu mesta Trst, ki ga je pridobil v 18. in 19. stoletju, v času vladavine cesarske Avstrije in Avstro-Ogrske na Jadranu pričajo monumentalne stavbe, trgi in ne nazadnje veliki tržaški pomol, katerega gradnja je finančno popolnoma izčrpala cesarsko blagajno.

Grad in katedrala na griču Sv. Justa (Il Colle San Guisto) sta simbola mesta. Neoklasicistične palače, Veliki kanal, gledališče Verdi, pravoslavna cerkev sv. Nikolaja, trg Ponterosso in gledališče iz rimskih časov, pripadajo tako imenovanemu terezijanskemu predelu.

Rižarna in grad Miramar pa prinašata s seboj vsak svojo zgodovinsko izkušnjo.

In tu sta še dva zidana svetilnika: prvi – na pomolu bratov Bandiera – prav na vstopu v staro luko stoji tržaška Lanterna; nad Tržaškim zalivom pa kraljuje svetilnik zmage, ki so ga zgradili po načrtih tržaškega arhitekta Aeduina Berlama med letoma 1923 in 1927. Zraven pomembne vloge v nočni navigaciji je svetilnik tudi spomenik za padle mornarje in na vse žrtve prve svetovne vojne. Ima čudovit razgled na ves Tržaški zaliv in je eden najlepših na tem delu Jadrana.

Z vrha svetilniške luči lahko spremljamo vsakoletni start najmnožičnejše regate na svetu, Barkovljanke, ki v mesto Trst in morski akvatorij pred njim privabi množice jadralcev in okoli 2000 jadrnic. Gre za polstoletni festival jadranja, ko celo mesto več kot teden dni zaživi življenje velike jadralne vasi.

Regata klasikov (Barcolana Classic) je prav poseben dogodek, organiziran en dan pred glavno regato. Stare in tradicionalne barke, grajene z lesom, se zberejo na privezu najstarejšega tržaškega jadralnega kluba Y. C. Adriaco in se pomerijo v različnih jadralnih razredih pod trikotnimi in latinskimi jadri.

Elitni jadralni razred je posvečen lepoticam, ki jih je narisal veliki tržaški navtični arhitekt Carlo Sciarrelli (»Architetto del mare«, Trst, 1934–2006). Leta 1960 je narisal prvo lesenjačo, kuter z imenom Anfitrite. Čudežni arhitekt je bil ustvarjalen vse svoje življenje. Zadnja narisana barčica, poimenovana Clan III, 138 po vrsti, je bila končana leta 2005, le leto dni pred arhitektovo smrtjo.

Mesto Trst ima bogato pomorsko zgodovino, ki vknjiži enega izmed vrhuncev leta 1850, ko takratni viceadmiral Hans Birch von Dahlerup doseže, da se uprava vojne mornarice iz Benetk za šest let preseli v Trst. S tem pa mesto postane glavno trgovsko pristanišče cesarske Avstrije. Dodatna potrditev je prišla leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj–Trst. Deset let kasneje, leta 1867, pa postane Trst drugo največje in najbolj pomembno mesto monarhije, takoj za Dunajem.

Glavna transportna pot pa še vedno ostaja morska pot; tržaška luka z velikim pomolom in svetilnikom pa sta njena glavna aduta.

Svetilnik Lanterna Trst (Lanterna di Trieste) ima res dolgo zgodovino, vse od antičnih časov naprej. Signaliziral je pomembno pot z morja v Tržaški zaliv. Cesarska Avstrija mu je po obnovi leta 1833 zaradi nove luči priznavala posebni pomen. Leta 1927 njegovo prvotno nalogo prevzame svetilnik zmage (Il Faro della Vittoria), a stari ostane delujoč vse do leta 1969.

Lanterna stoji v mestu Trst prav na vhodu v mestno pristanišče. Nekoč osamljen svetilnik na pomolu bratov Bandiera se danes staplja z mestom in ostaja del mestnega urbanega okolja. Postal je zaščitni znak tržaške mestne plaže, svojo podobo zrcali v morju pred mestno marino, kot da bi pazil na kulturno dediščino lesenih bark YCT-ja (Jahtnega kluba Trst). Zaradi s stavbami pozidane okolice pa je tudi relativno slabo viden, splošno podobo pa nekoliko kazijo vedno z avtomobilsko pločevino polna parkirna mesta italijanske finančne policije, ki domuje v njegovi neposredni bližini.

Današnjo podobo je tržaška Lanterna dobila leta 1833, ko je svetila neverjetnih 16 navtičnih milj. Svojo funkcijo je opravljala že v času starega Rima, na kar kaže stolp zgrajen na temeljih rimske trdnjave. Poseben pomen je dobila v 18. stoletju, ko je leta 1744 Marija Terezija naročila izgradnjo velikega tržaškega pomola, katerega gradnja je cesarstvo finančno zelo obremenjevala, a se je že tedaj nakazovala logična trgovska pot povezovanja morja z globokim zaledjem.

Mateo Pertsch je moral med leti 1824–1831 predložiti več projektov za izgradnjo novega svetilnika. Po vrsti zapletov pa so Pietru Nobilu leta 1831 le odobrili gradnjo. Pristanišče s svetilnikom in velikim pomolom je v naslednjih letih utrdilo Trst kot glavno trgovsko pristanišče cesarske Avstrije. Dodatna potrditev je prišla leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj–Trst. Deset let kasneje, leta 1867, je postal Trst drugo najpomembnejše mesto monarhije.

Lanterna je svoje naloge opravljala vse do leta 1969, ko je prenehala oddajati signale. Nadomestil jo je svetilnik zmage (Il Faro della Vittoria , 1927), z njim pa se začne novo poglavje zgodovine). Čas po II. svetovni vojni zariše nove meje in Trst spet pripade novim oblastnikom. V tistih mračnih letih pa v novi državi slovenski živelj dolga leta bije svoj kulturni boj v skrbi za obstoj in zaščito lastne identitete in ohranitev maternega jezika. Ta kulturni boj pooseblja veliki Slovenec, književnik, Boris Pahor, rojen 26. avgusta 1913 v Trstu, ki pri svojih dopolnjenih 102 letih vztrajno zagovarja nacionalnost kot primarno socialno identiteto.