Miro Cvitković – Petak
Miro Cvitković je magister znanosti, inštruktor v tehnični službi kontrole letenja na splitskem letališču, ki je v delu pri Zadrugi Palagruža našel delček svoje sprostitve. Zadeva pa je v dobrem desetletju prerasla okvire v čisto resno zgodbo ohranjanja in revitalizacije komiške pomorske dediščine, doma in na tujem. Prav na Azurni obali, v francoskem Sète, je bilo naše zadnje osebno srečanje in priložnost za pogovor.
Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
eM: Zakaj je vaš psevdonim Petek?
Na otokih je tako, da so šla imena iz roda v rod, zato so nadimki odigrali praktično funkcijo, da se je vedelo, kdo je kdo. Sam sicer nisem rojen v viški Komiži, ampak sem za ženo vzel čisto Komižanko. Ker sem na Vis prihajal iz Kaštele, kjer sicer sedaj živimo, vsak petek po službi, se me je hitro prijelo to ime.
eM: Spoznali smo se pred leti, ko je bila ponovno organizirana regata na Palagružo – Rota Palagruzona. Kakšna je torej zadružna zgodba?
Pisalo se je leto 2010, takrat smo ustanovili zadrugo. Njen prvotni namen pa je bil logistična podpora tej edinstveni odprtomorski regati na Jadranu, na 42 nmi dolgi ruti med Komižo in Palagružo. Naša zadruga je že takrat prevzela velik logistični podvig, organizacijo papeževe večerje na palagruškem žalu, pa tudi priložnostne pogostitve za vse festivalske dni. Druga vsebinska dopolnitev Rote so bile Barake Palagruzone.
eM: Kaj pa so barake, kaj pomeni ta beseda?
Gre za skromno ribiško barako, v kateri se je nekoč solila riba in popravljala ribiška mreža. Tisti, ki so delali v takšni baraki, so se imenovali »barakerji«. Od tod tudi ime našemu skupnemu projektu – Barake Palagruzone, sploh, ker je bilo naše prvo poslanstvo ohranjanje avtohtone komiške in ribiške gastronomije, tudi v smislu potreb te zgodovinske regate.
eM: Pod okriljem vaše zadruge dokumentirate tudi stare barke, če posedujemo pravilen podatek?
Res je. Nove tehnologije, 3D-tehnike skeniranja nam omogočajo, da verodostojno posnamemo vse elemente kakšnega starega plovila in narišemo načrte, zato da se ne bi izgubila sled za njimi. Po drugi strani pa je vselej mogoče izdelati verodostojno repliko kakšnega plovila. Tak primer je npr. Jaglica – zadnja komiška falkona gajeta.
eM: Ali sodelujete tudi z drugimi sorodnimi stanovskimi združenji vzdolž Jadrana?
Seveda sodelujemo, kolikor nam dopušča čas in finančna sredstva. Tradicionalno sodelovanje že vrsto let poteka z murterskim Latinskim jadrom, pa z Metropolo morja v Hvaru, Šćiga v Veli Luki na Korčuli je stalnica našega sodelovanja, enako tudi braška Maritima Educare. V okviru skupnega hrvaškega nastopa smo prav letos že drugič z zadrugo nastopili na enem največjem sredozemskem festivalu morja v francoskem Sète. Število nastopov in ponujenih priložnosti je vedno več, sploh v Istri in Kvarnerju, a žal vseh dogodkov ni mogoče spraviti v naš program. Problem so tudi človeški viri, kar nekaj kolegov ni več med nami, zato naravni tok evolucije kliče k pospešenemu vključevanju podmladka.
eM: Prav na podmladek menda zadružno gibanje že ves čas stavi, tudi z delavnicami, če se ne motimo?
Delavnice za mlade, gradnja komiške sandule (sandolina) in gondule, spoznavanje ribiških veščin, pa tudi veslanja s čolnom, ki ga skupaj sami zgradimo, se je kar dobro prijelo in navdušuje mlade. Glavna motivacija pa so obiski sorodnih zadrug, potovanja in udeležba na domačih ter tujih festivalih. Poglejte, letos je mlada ekipa sama organizirala nastop v Marseillu, teden dni pred Sètom. V Sète pa je z nami nastopila tudi moška klapa Kaštelanski pivači, tako da smo imeli celovito ponudbo: avtohtono gastronomijo, delavnice za mladino, tradicionalne barke in klapsko pesem.
eM: Kdo pa so nosilna imena t. i. mlade ekipe?
Več jih je, med njimi pa: Teo Lovrić, Mate Stanojević, Nikola Božanić Bili, Dora Čakušić, zraven pa je vključenih še nekaj vitalnih seniorjev, kot sta Velimir Bešić in glavni modrec Berigoj Stanojević Maltez.
eM: Ali delovanje zadruge podpira tudi lokalna skupnost?
Seveda, skupaj z mestom Komižo načrtujemo dogodke ob sodelovanju Ars Halieutice in turistične agencije Alternatura. Zadnjo premišljeno povezavo pa je Zadruga Palagruža naredila z javno ustanovo Geopark viški arhipelag. Zaradi porodniškega dopusta direktorice Paole Božanić je začasno njene vajeti prevzela namestnica Lana Schmidt, in skupaj smo pripravili del avtohtonega gastronomskega programa, podprtega s promocijo. V Franciji se je takšno sodelovanje že pokazalo za uspešno, prodorno in odmevno.
eM: Opazili smo, da ste v francoski festivalski vasi celo ukrojili jadro, otroci pa so risali po njem. Komentar?
Pristopili smo k projektu nizozemske umetnice »Paint the Future«, otroci so na jadro risali, kar so videli v svojih sanjah. Na koncu je nastalo pobarvano glavno jadro in flok, pa še porisana krpica viharnega floka. Vsa tri jadra imajo tudi funkcijsko vrednost, saj je z njimi mogoče celo jadrati.
eM: V ekipi imate tudi najmanj dva priznana fotografa. Ali gre za naključje, morda kaj več?
Že do sedaj smo vselej pripravili kakšno fotografsko razstavo, sedaj pa načrtujemo nekaj večjega, pa ne samo z utrinki iz življenja naše zadruge, ampak širše, v povezavi in s sodelovanjem Geoparka viški arhipelag. Za naše delovanje pa je tudi pomemben dober fotoarhiv, da bodo generacije, ki prihajajo, imele vpogled od začetka do danes, za naprej.
eM: Zdi se, da ste na Jadranu postali sinonim za odprto ribiško kuharijo, dobro jedačo in pijačo, kjerkoli se pojavite?
To je bila ena od kart, na katero smo stavili in uspelo nam je. Ko zadiši po viški sardeli, sveži tunini, brodetu s fižolom, ko naš Kalambera kuha, takrat nam res ne manjka obiska. Povem pa vam, da niti domača prireditev, še manj pa nastop v tujini, ne bi bil mogoč brez razumevanja in tesnega sodelovanja z lokalno skupnostjo in OPG-ji. V našem primeru bi rekel, da počasi nastaja nov brand – Geofood. V njegovi ponudbi mora biti vsaj 50 % lastnih otoških proizvodov, torej je kriterij kar visok in zahteven.
eM: Kako pa se sicer reklamirate?
Najboljša reklama je od ust do ust, s polnimi usti pri naši baraki. Sicer pa smo natisnili že več brošur, med njimi o sanduli, gonduli, barakah palagruzone, od »kolombe do idra« in o Roti. V načrtu pa so tudi tradicionalne jedi, vendar ne v obliki receptov …
eM: Dve kovidni leti sta prestavili častito zgodovinsko regato v postkovidni čas. Kako bo z letošnjo?
Vso energijo vlagamo, da bi Rota Palagruzona 2022 spet zasijala v vsem svojem sijaju na ustaljeni junijski datum. Ta je že določen, od 23. do 26. junija. Regato pripravljamo skupaj vsi tradicionalni deležniki: mesto Komiža, Alternatura in prvotni nosilec Ars Halieutica. Program je narejen, Zadruga Palagruža pa bo spet prevzela logistiko in pripravo osrednjega večernega dogodka na velikem palagruškem žalu – »papino večero« (papeževo večerjo). Vprašanje je, ali nam bo Eol naklonjen, da bomo lahko dosegli Palagružo. Vreme nam vedno kroji usodo, konec koncev gre le za velik kos odprtega morja, kjer ni varnega zavetja, zato pa imamo tudi pripravljene alternativne rešitve, ki so že običajne in pomenijo obrat pri otoku Biševo, odvisno od smeri vetra lahkot tudi pri Sv. Andriji (Svetcu). V najslabšem primeru pa bomo ostali v domačem komiškem portu, varnost je le na prvem mestu.
eM: Ali imate kakšne tihe želje in cilje?
Seveda. Osebno bi rad stopil korak nazaj in dal čim prej priložnost mladim. Želim si, da bi zgradili 4-metrski čoln za učenje, da bi v roku naslednjih pet let bili sposobni in usposobljeni sami zgraditi gajeto.
eM: Kaj pa starograjski Dnevi v zalivu na Hvaru, boste prišli na ta edini mednarodni hrvaški festival morja?
Seveda, z vsem našim potencialom, barako in kuhinjo. Ker pa bo R Slovenija častna gostja letošnjega festivala, vas kar sedaj povabim, da se oglasite in preizkusite okuse iz Geoparka viški arhipelag.
Podobne teme:
- Tonko Božanić Pepe, Kalafot iz Komiže
- Štorija z morja 2024
- Raymond Dublanc
- Otoček Vela Palagruža – Palagruža (1875)
- Leto 1/ št. 7, Festivali morja na Jadranu
