Otok Prvić
Ko pogledamo na otok Prvić s celine, se zdi, da nam bo kar padel v naročje. Morda je takšno ime res dobil zato, ker je prvi otok v šibeniški otoški skupini, vsaj v smeri proti Vódicam, od katerih je oddaljen le eno navtično miljo, kajti proti Šibeniku ga prehitita otoka Zlarin in Krapanj. Bolj verjetno se zdi, da ime izhaja od Prvina oziroma Prvića, boga pomladi starih poganskih Hrvatov. Sicer pa otok zaznamuje številka dve, saj ima Prvić dve mesti, ki nosita dve različni imeni, dve glavni cerkvi, ki jima pripadata dve pokopališči, skratka, skoraj vse na otoku ima dve poimenovanji.
Otok naj bi bil naseljen že v antičnem času, geografsko gledano pa je naravni podaljšek bližnjega otoka Zlarin, kar dokazujeta greben Raženik in otoček Lupac pa tudi številne podvodne čeri in plitvine. Njegov najvišji otoški vrh je Vitković (79 m), s skupno dolžino obale 10,6 km in površino 2,41 km² pa spada med manjše naseljene otoke Jadranskega morja. Posebnost otoka je tudi ta, da ni grajen iz apnenca kot večina drugih sosednjih otokov, ampak iz dolomita.
Nekateri viri pravijo, da je leta 1267 takratni splitski nadškof kaznoval opata, ker se ni držal posta, in ga izgnal na otok v samostan sv. Marije »de insula«, kjer je preostanek življenja preživel v samoti, vendar za to ni nobenih dokazov. Prve naselitve otoka tako segajo v 15. stoletje, ko so na otok prišli frančiškani. Do takrat je Prvić veljal le za otok, kjer so imele šibeniške plemiške družine svoje dvorce in posesti. Navadni ljudje so naselili otok šele v 16. stoletju, ko so s celine bežali pred turškimi vpadi. Takrat se je zgradila Prvić Luka, nekaj desetletij kasneje pa so prebivalci iz bližnjega kopenskega naselja Srima ustanovili še drugo naselje, Prvić Šepurine. Med leti 1546 in 1824 se je to naselje imenovalo izključno Sipurine, verjetno prav zaradi vasi Srime, kjer se na celini nahajajo vodnjaki polni pitne vode, ki jih še vedno imenujejo Sipurine. Otočani so bili ribiči, gojili so vinsko trto in bili so kmetje, kajti rodovitna zemlja na otoku in blaga klima sta jim vseskozi dajali obilne pridelke. Kot večina jadranskih otokov ima tudi Prvić svojo »fešto«, pa ne le eno, spet dve. Prva je na začetku meseca avgusta ob prazniku angelske Gospe v Prvić Luki, druga ob prazniku sv. Roka sredi avgusta v Šepurinah. Resnici na ljubo otok Prvić praznuje še tretjič, v času Burtiža, ko otočani vsako leto ob koncu avgusta ali v začetku septembra organizirajo regato tradicionalnih bark z latinskim jadrom.
Na Prviću razen nekaj traktorjev ni avtomobilov, kilometer dolga cesta pa povezuje obe otoški naselji. Prav na vrhu hribčka, kjer se cesta prevesi iz smeri Luke proti Šepurinam z razgledom na morje, sta postavljeni dve mestni pokopališči, eno spada k vasi Luka in drugo k Šepurinam. Največji znamenitosti vasi Šepurine sta spet dve cerkvici, prva celo z dvema imenoma: sv. Jelene oziroma sv. Roka, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. Ta s svojim zvonikom daje vasi znameniti videz ribiškega mesteca, ki žari prav v posebnih barvah, ko sonce utone v večerno zarjo. Druga, mlajša, ki je bila zgrajena v 19. stoletju nekoliko višje nad mestecem, pa je posvečena vzneseni blaženi devici Mariji. V vasi Šepurine sta rojena tudi dva znana Hrvata, duhovnik Ante Antić in zgodovinar Jere Jareb.
Največji med znanimi Prvićani pa je zagotovo Faust Vrančič, hrvaški jezikoslovec, poliglot, pesnik, inženir in izumitelj, škof ter diplomat. Rodil se je sicer v Šibeniku leta 1551, otroštvo pa je preživel na otoku Prvić v Šepurinah. Kot otrok je bil živahnega duha in plemenite zunanjosti. Že v zgodnji mladosti je odšel k svojemu stricu Antunu Vrančiću na Madžarsko. Študiral je pravo v Padovi in v Benetkah. Po študiju se je na kratko vrnil v rodni Šibenik, nato pa je kmalu spet odpotoval k stricu Antunu Vrančiću na dvor Rudolfa II., rimsko-nemškega cesarja in hrvaško-madžarskega kralja, v Prago, kjer je bil stric tudi kraljev namestnik. Praga je Fausta še posebej zaznamovala, saj je na dvoru prijateljeval z Jacopom de Stradom, ki je zelo vplival na oblikovanje Faustovih idej in na njegove tehnične iznajdbe ter rešitve, ki jih je v praksi udejanjal po smrti ljubljenega strica Antuna, ko je postal kraljevi tajnik in upravitelj škofijskih posesti v Veszpremu.
Faust velja za hrvaškega Leonarda da Vincija (italijanski renesančni arhitekt, izumitelj, kipar in slikar, 1452–1519). Faust Vrančić je pomemben izumitelj, ki je svoje izume predstavil že davnega leta 1595 v knjigi Machinae novae. V njej je zbranih 49 bakropisov s komentarji v latinskem, italijanskem, španskem, francoskem in nemškem jeziku. Sicer pa je narisal načrte za kar 56 različnih naprav in izumov in tehničnih rešitev, predvsem za izdelavo mlinov na vodni in vetrni pogon ter načrte raznih naprav za prenašanje težkih konstrukcij, projektiral pa je tudi več mostov. Izdal je tudi 5-jezični slovar (Dictionarium quinque nobilissimarum Europae linguarum, latinae, italicae, germanicae, dalmaticae et ungaricae) po njegovem mnenju najplemenitejših evropskih jezikov (iz latinščine prevod v italijanščino, nemščino, hrvaščino in madžarščino). Filozofskim vprašanjem je posvetil kar dve svoji knjigi: Logica nova in Ethica christiana. Umrl je januarja leta 1617 v Benetkah in na njegovo poslednjo željo je našel svoj zadnji dom v cerkvi sv. Marije v Prvić Luki na otoku Prvić. Leta 2012 je bil odprt tudi spominski center Faust Vrančić, v katerem so razstavljeni Faustovi izumi v naravni velikosti. Njegova največja in najbolj znana iznajdba je zagotovo homo volans – leteči človek, s čimer je bil nakazan predhodnik sodobnega padala.
Faust Vrančić ostaja prvi in edini, zanj ne velja številka dve, je prvi tudi med njimi in tudi prvi na otoku Prvić.
