44. Tradicionalna majska regata
Polni dve leti je trajalo, da so izzveneli ukrepi za zajezitev kovidne bolezni in tradicionalna majska regata starih bark, s srečanjem starodobnikov, se je vrnila v Piran. Ostala pa je dilema, naj bo 42. ali 44. po vrsti, saj je bilo dvakrat v zadnjih dveh letih vse že pripravljeno za izvedbo, a je zaradi višje sile regata morala odpasti. Zaradi arhiva in ohranjanja spomina na pretekle čase so se člani UO Društva ljubiteljev starih bark Piran odločili, da bo letošnja 44. po vrsti, dve pa žal nista ugledali luči sveta.
A na čase, ko je prišlo v Piran preko 65 barkajolov, bo treba še malo počakati. Kovid je spremenil navade ljudi, jih tudi ekonomsko oslabil, predvsem pa postavil nove prioritete pred začetkom turistične sezone. Tako se je k letošnji regati priglasilo 29 ekip, na start pa je prišlo 25 barkajolov s svojimi ekipami, ki so tekmovali v sedmih jadralskih razredih. Najbolj zveste posadke so vse priplule v Piran. Na krmah bark so vihrale italijanske, avstrijske in slovenske zastave. V celoti pa so tokrat izostali hrvaški barkajoli, morda zaradi njihovega urnika, ki je zaseden z regatami že ves maj, junij, september, pa vse do sredine oktobra, povezovanja in usklajevanja s slovenskima stanovskima društvoma pa je zelo malo oziroma ga sploh ni, kar pa je krivda tudi na domači strani.
Pa še Stari maček, legendarni levt društva, ki organizira vsakoletno majsko regato, letos ni startal, saj se mu je dobesedno sesedel v prah strohnjeni leseni jambor. Še dobro, da nekaj »ta mladih« spoštuje to častito barko in barkajola Janeza Šabca, tudi predsednika piranskega društva ljubiteljev starih bark. Tako bosta Tomi Sinožić in Dan Poljšak združila moči in 116 let stari barki izdelala nov jambor.
Petkovo druženje na piranskem pomolu je bilo rezervirano za barkajole, pršut, sir in vino kantine Feran. Sto litrov so ga pripeljali, ob koncu regate ga je ostalo le še za kakšno skromno vinsko degustacijo. Se pa letos društvo ne more pohvaliti s pretiranimi sponzorskimi in donatorskimi sredstvi. Šlo je tako skromno, da so izostale celo tradicionalne kultne majice. Steklarna Hrastnik je poskrbela za pokale v vseh kategorijah in za skupno zmago. Župan občine Piran pa je obljubil finančno podporo dogodku, tudi zaradi vseh sodelovanj starih bark na drugih občinskih prireditvah. Denarja sicer še ni, a bomo mediji zagotovo poročali o donaciji, ko bo ta sklenjena. Do takrat pa marljivi člani še naprej na svoj račun zbirajo sredstva in stroške poravnavajo iz članarine, ki so jo zbirali zadnja tri leta.
Start regate je bil pred Piranom v skoraj idealnih vetrovnih in vremenskih pogojih, mimo Bernardina, z obratom na boji pred pomolom v Portorožu in nazaj ter ponovitev za pet jadralskih razredov, dva pa sta imela krajšo ruto. Najhitrejši so imeli odlične pogoje, vsem drugim pa je popoldanski veter padel in so le s težavo prijadrali preko navidezne ciljne črte. Pri regatah starih in tradicionalnih bark pa je bolj kot rezultat pomembno druženje, zato je bil priznan tudi rezultat na zadnji boji – za vse tiste, ki jih je Eol pustil na cedilu.
Majska regata ima svoj čar, saj so nagrajeni skoraj vsi, predvsem pa je kulisa piranske vedute tako čarobna, da barkajoli ob dobri hrani in pijači obsedijo skupaj na pomolu pozno v noč, sploh če jih obišče in razvedri še Vlado Kreslin.
Objavljamo pa še zmagovalce po posameznih kategorijah, kar sicer ni najbolj pomemben podatek, a je že prav tako, da ohranimo tudi kanček tekmovalnega duha:
Kat. 1: Marco Milcovich (Emi), SLO
Kat. 2: Giuseppe Galesso (Auriga), ITA
Kat. 3: D. Artur Duecker – Falcone de Palu – AUT
Kat. 4: Dan Poljšak (Cassiopeia), SLO
Kat. 5: Livio de Marchi (Mili), ITA
Kat. 6: Boštjan Ugrin (DSB – Izola), SLO
Kat. 7: Hubert Raudaschl (Spirit of Piran), AUT
Absolutna zmaga je letos pripadla Aurigi in odšla v Italijo, prihodnje leto bo spet nova priložnost, da ostane doma. Do takrat bo tudi Stari maček že imel nov jambor, vremena se bodo dokončno zjasnila, če le ne bo spet kakšne nove pandemije, že danes pa bi organizacija dogodka potrebovala nove moči. Želimo si, da bi pomorska tradicija med mladimi v Sloveniji doživela podobno renesanso, kot jo zadnja leta doživlja v sosednji Hrvaški, kar pa objektivno ostaja predvsem tiha želja.
Besedilo: Mitja Zupančič, foto: Rok Zupančič/ arhiv eMORJE.com
