Mošćeniška Draga – Štorija z morja
Opatijska riviera v svojih nedrjih pod visoko Učko skriva več biserov – kvarnerskih krajev, ki so, ujeti skozi čas in prostor, razvili lastne identitete, ki pripadajo le in samo njim. Eden takšnih krajev je Mošćeniška Draga, ki se je razvila v zalivu, ta pa se konča v Suhi dolini, vsekani v apnenčaste stene visoke Učke.
Na koncu opatijske riviere, zahodno od Reke, v resnici na vzhodni obali Istre, je Mošćenička, pod starim mestom Moščenice, ki kraljujejo vrh hriba, približno 180 m nad morjem. Nasploh se občina zajeda globoko v Narodni park Učka in ponuja morje ter številne planinske pohodniške poti. Spaja visoki turizem najvišjega reda z onim drugim – etno turizmom. Turizem je ob ribištvu pač paradni konj razvoja kraja, obe dejavnosti pa segata na začetek 19. stoletja.
Mošćeniška obala je dolga 16 km, razpotegnjena med Medvejo, od zaliva Cesara do Zagorja (Stepča). Čarobnih sedem peščenih plaž pa že dolgo vabi številne turiste, da jih obiščejo. Mestna plaža Sipar je ena najlepših na Jadranu. Obalno pešpot do plaže Sv. Ivan pa je v svojih pesmih opeval celo Rikard Katalinić Jeretov – barba Rike:
Velika inspiracija duha in radost srca so čudovite moščeniške vile, začenši s tisto, ki je bila nekoč Ossoinackova, z letnim paviljonom in školjkami, vzidanimi v stebre in štukature, današnja vila Zagreb. Po svoji meščanskosti, gosposkosti in lepoti ne zaostaja niti Primorka ali pa vili Istra in Rubin. Skupaj 2500 postelj v dveh hotelih, avtokampu in zasebnih sobah, to so turistične kapacitete kraja na prepihu vseh vetrov, a morje je zato čisto, bistro in modro …
Še nekaj je dobro vedeti. V moščeniških vilah je v letih 1956–1959 bival in ustvarjal Ivo Andrić, hrvaški intelektualec, ki je 10. decembra 1961 v Stockholmu prejel Nobelovo nagrado za književnost. Mošćeniška Draga je torej že nekoč bila in ostaja svet v malem, prostor, kjer so se družili književniki in intelektualci, letoviški kraj premožnih meščanov in ribiški, ki mu je nemirna kvarnerska morska njiva polagala dobrote v mrežo in naprej na mize družin.
Prav igla za šivanje mrež je prepoznana za logotip Hiše z morja – interpretacijskega centra pomorske dediščine, znamenite ribiške hiše tik nad mestnim mandračem. Valobran sicer varuje brke v pristanišču, a močan podvodni tok jih vselej igrivo premetava. Zato se ne gre čuditi, da so na rivi ohranili staro dvigalo, da z lahkoto dvignejo barke iz morja v času surove zime.
Sicer pa v kraju živi ribištvo in ribiška tradicija. Veščine ohranjajo, tudi tiste, ko zmorejo očistiti podvodni del barke kar v morju, ali pa čoln potegniti na plažo kot pred 100 leti. Vse to in še več so pokazali tudi na 14. srečanju in regati tradicionalnih bark, ki so jo letos poimenovali Mala barka – Štorija z morja. In res je bila štorija, ko je silovita burja premešala karte, a iznajdljivi organizatorji pod vodstvom lokalnega težkokategornika – dr. Roberta Mohovića, rednega profesorja reške Pomorske fakultete, so v celoti izpeljali načrtovane programske vsebine. Le regati tradicionalnih bark je spet ponagajal veter, ki je padel, a ostal je visok val. Rezultati po posameznih kategorijah niso najbolj pomembni, zato naj omenimo le, da je bila prednost domačega akvatorija očitna, saj je z velikim naskokom bil prvi v cilju domači kvarnerski guc MD 551. Hkrati pa je treba tudi priznati znanje in veščine tokratnega skiperja, Giannija Mohovića, sicer tudi profesorja reške Pomorske fakultete, ki je skupaj s Franetom Gržinom na nočnem revijalnem jadranju v močni burji pokazal vse maritimne sposobnosti te male barke.
Vlečenje vrvi v moški, ženski, otroški in absolutni konkurenci je poželo aplavz občinstva in obudilo spomin na stare čase, ko je igra veljala za pravo mornarsko in bila tudi častna, enako kot prenašanje ribiških zabojčkov, t. i. »kašet«. Tradicionalno jadranje z latinskim in sošnim jadrom je zmeraj nekaj posebnega, sploh če je to krojeno v platnu in je barka opremljena kot nekoč. Marljivi organizatorji so zato posebej nagradili vse barkajole, ki imajo barke opremljene »po starinsko«, na najbolj avtentičen način. Nagrado so prejele le gostujoče barke, domači so se ji odpovedali, kajti jadra moščeniških bark so po večini platnena.
Posebno veselje in izziv za vse jadranske zadruge pa je bilo pozdraviti tudi edino žensko ekipo v tokratnem klasičnem jadranju. Sosedje vzdolž vzhodne obale Jadrana res spoštujejo svojo tradicijo in iščejo korenine ter se z njo postavljajo in identificirajo. Zato ne čudi, da so na Kvarnerju uspeli vpisati na listo nematerialne kulturne dediščine RH celo način gradnje in plovbo s kvarnerskimi tradicionalnimi barkami, hkrati pa so ob dogodku predstavili tudi EMD – svojo pomorsko zastavo, ki jim je bila dodeljena ob letošnjem evropskem dnevu pomorstva (20. maj).
Kaj gre zapisati ob koncu enega najlepših in vsebinsko najbolj bogatih festivalov morja v tem delu Jadrana?
Mošćeniška Draga ostaja za zmeraj vozlišče različnih kultur in spaja morski svet z ruralnim zaledjem, kar dobro ve tudi galerist in slikar Zdenko Velčić. Obiščite ga v Goloviku in uživajte v njegovih terarijih, risbah in motivih s čopičem – slikanim z oljem na platno. Delček svojega ustvarjanja je pokazal tudi na tokratnem festivalu morja, ko so obiskovalci lahko »pokukali« celo v mini škver in opazovali kalafatsko orodje in življenje, ko je les bil prva primadona. Les sicer ni večen, a ga je dovolj, da bo tradicija živela tudi vnaprej. Morda pa spet prihaja prav njen čas.
