Delamaris 1940–1999, 2. del

Vir: Bruno Volpi Lisjak, uredil: Mitja Zupančič

V prvem delu prispevka o Delamarisu od njene ustanovitve leta 1879 do druge svetovne vojne smo v tretji številki časopisa eMORJE.com zapisali, da je leta 1938–1939 tovarna zaposlovala okoli 1200 delavcev, po večini žensk iz okoliških vasi. Njihova proizvodnja pa je štela 12–14 milijonov konzerv, ki so bile zaradi strogih izvoznih zahtev predvsem na ameriški in kanadski trg pod budnim očesom strogih specialistov preizkuševalcev, ki so ugotavljali zrelost in kakovost, posebej slanih rib, filetov in paštete.

Druga svetovna vojna pa je spet prizadela delovanje tovarne, posebno po letu 1943, ko je Nemčija zasedla naše ozemlje in odvzela suverenost takratni salojski republiki, predelovalnico rib pa je kot Adriatische Küstenland vključila v sklop tretjega reicha. Po končani svetovni vojni je leta 1945 Izola prišla pod vojaško upravo jugoslovanske armade, ki je bila zadolžena tudi za gospodarski razvoj. Delo v tovarni je zastalo, ker so njeni lastniki ostali v Trstu. Potem pa je nadzorstvo nad obratovanjem prevzela t. i. ljudska oblast pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora, ki je januarja 1946 ustanovila poslovno središče tovarne konzerviranja rib s sedežem v Izoli. To so bili čudni politični časi, ko se zaradi lastnikov v tujini in pomanjkanja surovin nikakor ni dalo vzpostaviti reda v proizvodnem procesu. Pa še ribiči so raje prodajali ribe v Trstu, kjer so bile odkupne cene znatno višje. Tudi tržaška metro lira je bila boj cenjena kot domača jugo lira. Stanje se je še poslabšalo leta 1947, ko je centralna oblast v Beogradu ukazala, naj se onesposobijo izolske tovarne za predelavo rib, saj so se bali, da po sklenjeni mirovni pogodbi to ozemlje ne bo pripadlo Jugoslaviji, in bi si na ta način samo ustvarili lastno konkurenco. Slovenski politični predstavniki so se temu brezumnemu dejanju uprli, a brez uspeha, kar pa je imelo dolgoročne negativne gospodarske posledice. Na Hrvaško so prenesli hladilne naprave, del ladjevja, več kot polovico strojev, električnih motorjev, specialnega orodja, priprav za pločevinasto embalažo, prevoznih sredstev in surovin. Odnesli so vse, kar je bilo uporabnega, za seboj pa so pustili razdejanje in odsluženo opremo. Vzporedno pa so povzročili pravi eksodus Izolanov, Koprčanov in ljudi iz slovenske Istre ter zaledja.

Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana, pridobila je ime »Ex Ampelea«. S podpisom mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo je bila Izola vključena v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja. Precejšnje pomanjkanje pločevine, olja in rib pa je povzročalo stalne zastoje v proizvodnji. Najhujša kriza pa je nastopila leta 1948 po resoluciji Informbiroja. Med delavci in ribiči je začela delovati propaganda KPI proti Jugoslaviji in Slovencem, ki jo je iz Trsta vodil znani revolucionar Vidali, da bi vplival na priključitev Trsta in Istre k Italiji. V rokah je uspel držati sindikalno gibanje, s propagando pa je pospeševal izseljevanje in organiziral sabotažne akcije. Po odhodu Slovencev in Jugoslaviji nenaklonjenih delavcev so se razmere začele umirjati in izboljševati, povečevala se je proizvodnja, na trgu pa je začelo primanjkovati delavcev. Problem se je rešil s priseljevanjem ljudi iz notranjosti Slovenije in drugih krajev Jugoslavije. S prihodom samoupravljanja je leta 1950 tovarna prešla iz državne v družbeno lastnino, kupili so se nekateri novi stroji, storilnost pa se je povečala za 30 %. Z dokončno priključitvijo Jugoslaviji leta 1954 pa se je začela modernizacija strojnega parka z novo stiskalnico s kapaciteto do 100 doz na minuto ter strojev za zapiranje pločevink. Odpadki so se spet začeli uporabljati za ribjo moko, ponovno je stekla proizvodnja ribjega olja. Leta 1956 je tovarna dobila novo ime, poimenovali so jo Iris. Zaradi celotne reorganizacije živilske industrije so v en sam obrat združili obe izolski tovarni, Iris (bivša Ampelea) in Argo (bivša Arrigoni), koprsko Ikra (bivša de Langlade) ter uvozno-izvozno podjetje sveže in konzervirane ribe Delamaris, ustanovljene 1952 s sedežem v Izoli. Tako je leta 1959 nastal Kombinat konzervne industrije Delamaris, ki je združeval celotno predelavo ribe, ostale dejavnosti so bile prenesene na druge tovarne. Od leta 1974 naprej se je po reformi samoupravljanja in z nastankom TOZD-ov skušalo reorganizirati in prestrukturirati obrate. Leta 1992 je nastal celo Holding Delamaris, ki je združeval konzervno industrijo (Delsar d. o. o. ), ribištvo (Riba d. o. o.) in pakiranje zamrznjenih rib (Frigomar d. o. o.).

Osamosvojitev Slovenije je prinesla novo krizo zaradi naravnega krčenja tržišča, zato je bilo potrebno poiskati nove strategije, predvsem avtomatizacijo delovnih procesov in zmanjšanje delovne sile v celotnem obratu. Zadnje pred mileniumsko preoblikovanje lastninjenja se je končalo leta 1997 z razdelitvijo holdinga na štiri podjetja, ki je zaposloval 200 delavcev. Od leta 2009 je Delamaris del skupine Pivka perutninarstvo, ki v skupini zaposluje 400 ljudi, od leta 2014 pa je Delamaris Kal d. o. o. preseljen v Kal pri Pivki, zaposluje 90 ljudi in ustvarja 13,4 mio EUR prometa. Predeluje skuše in tune, losose in sardele. Nabavne poti so ostale nespremenjene, ribiči pa, kot že skozi vso zgodovino, so še zmeraj predmet političnih iger tega dela sveta.

Podobne teme:

• mag. Janez Rebec, Delamaris d. o. o.
• Delamaris 1879 – 1. del
• Pregledna razstava Tomos
• Po poteh svojih dedov
• Dnevi sv. Petra v Vrboski na Hvaru