Gianfranco Sirotnjak Batić
Rojen v Lovranu, 13. novembra 1940, in krščen v Lovranu. Ladjedelski mojster, ki se je izučil rokodelske obrti pri Ninu Gašpariniću.
Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
eM: Franko ali Gianfranco?
V krstnem listu sem Gianfranco, za prijatelje Batić, nadimek sem dobil po leseni macoli, ki jo uporabljamo ladjedelci pri gradnji ladij.
eM: Mislite na kalafatsko orodje?
Lovranci nismo »kalafatali« bark, lakirali smo jih, bile so pač malo bolj gosposke. Sicer pa gre za takšno orodje.
eM: Torej ste obiskovali ladjedelsko šolo?
Ne, takrat še ni bilo tovrstnih šol. Končal sem mizarsko šolo, potem pa sem šel za vajenca v delavnico k Ivanu Ninu Gašpariniću (1899−1972). Tam sta bila še dva vajenca, Ilko Vidić – fant s Cresa, ki je po končanem vajeništvu odšel na služenje vojaškega roka v takratno JLA in v nesreči umrl, in leto starejši od mene Ivica Kalčić, ki je takrat v glavnem delal na terenu, s katerim pa se še danes vsak dan družim ob jutranji kavi.
eM: Kakšne barke ste gradili?
To so bile manjše barke, v glavnem guci in pasare, ki so jih ribiči potrebovali za priobalni ribolov. Dobro se spomnim, kako smo več gucev, dolžine 4,20 m, izdelali prav za ribiče iz Mošćeniške Drage. Oni so ribarili ob obali, gnali čoln na vesla, in vabili ribe z močnimi lučmi na petrolej – ferali. To so bili mali in gibčni delovni čolni, ki niso bili nikoli namenjeni regatiranju.
eM: Ali se morda spomnite, koliko bark ste zgradili v svoji aktivni dobi?
Preveč je bilo dela, da bi si zapisoval. V resnici je šlo skoraj za rokodelsko serijsko proizvodnjo. To je bil čas, ko so bile vse barke grajene iz lesa. Števila izdelanih bark se žal ne spomnim. Ko je plastika zamenjala les, smo začeli izdelovati predvsem notranjo opremo bark.
eM: Vrniva se še nazaj h gradnji v lesu. Kateri les ste uporabljali pri gradnji lovranskih gucev?
Kobilica in rebra so bila zmeraj narejena iz trdega hrastovega lasa, oplata barke pa iz lahke smreke. Običajno so guci merili v dolžino 4,20 m, 4,50 m, 5,20 m, 5,50 m, celo 6,50 m. Osebno sem zgradil tudi štiri velike guce z dolžino 8 m, kar hkrati predstavlja tudi največjo barko, ki sem jo kdaj zgradil.
eM: Kako velik pa je bil škver?
Ja, to je bila kar naša delavnica, kjer je začel Nino Gašparinić, sam sem potem nadaljeval v njej. Danes pa imamo na isti lokaciji svoje prostore člani Lovranske lantine. V bistvu smo v centru mesta, za hotelom Park Lovran. Osemmetrska barka pa je šla iz delavnice »na milimeter«, saj je bila dolga toliko kot sam delavniški prostor.
eM: Kako ocenjujete renesanso starih bark na Jadranu, ki izhaja iz evropskih projektov Mala barka 1 in 2 ter Arca Adriatica?
Ja, pohvalno, poglejte samo naše društvo! Leta 2007, ko smo začeli z organiziranim društvenim življenjem, praktično nismo imeli lesene barke, katero bi lahko postavili v morje in odšli na regato. Danes imamo že petnajst opremljenih bark. Hkrati pa smo kompaktna druščina zanesenjakov, ki gre po regatah na Kvarnerju in Istri, leto pa običajno sklenemo z regato na »Latinskem idru« na otoku Murterju.
eM: Kaj pa oprema čolnov? Kaj menite o klasičnih platnenih jadrih?
Najprej je potrebno pogledati čoln kot tradicionalno plovilo. Večina jih je »nališpanih« za turistične manifestacije, manj je tistih, ki so opremljeni za regate. Sicer pa v resnici tovrstne manifestacije niso primarno športnega značaja, ampak imajo turistično noto veseljačenja. Zato se mi včasih že postavi vprašanje, čemu sploh regate in kakšen je njihov smisel. Eni pridejo z opremljeno barko, drugi čim bolj klasično, tretji imajo dakronska jadra, četrti platnena, peti Harken-opremo, šesti kosnik (penon), sedmi so brez vsega. No, dobro, vsaj družimo se! Sicer pa je tudi oprema barke zelo pomembna in težko je slediti zahtevam in pričakovanjem prof. Mohovića. Vsak se znajde po svoje. Če bi bilo po njegovo, bi bilo najbolje, da barke sploh ne bi bile barvane z barvo, ampak s katranom, kot nekoč. Vprašam se, do kod gre zgodovina in ta tradicija.
eM: Ali se vam zdi poštena časovna korekcija –10 % na regatah zaradi uporabe drugačnega materiala jader, če ta niso platnena?
Ne! Gre za kompromis. Ampak poglejte, platnena jadra je treba stalno sušiti in zračiti, če pa je malo močnejši veter na regati, se zlahka strgajo. S tradicionalnimi barkami, grajenimi v lesu, pa imamo lastniki že tako ali tako veliko dela in tudi finančnih obremenitev.
eM: Ste častni član Lovranske lantine, kaj vam to pomeni?
Zagotovo gre za priznanje mojemu delu in prenašanje znanja ter veščin na mladi rod. Sicer pa je klubsko življenje prijetno druženje s prijatelji in somišljeniki, ki jim zmeraj pomagam, če ne drugega, pa izdelam še kakšna vesla, jambor, kosnik in pomagam pri manjših popravilih barke.
eM: Katera regata na Jadranu vam je ostala v najlepšem spominu?
Ja, ne vem, vsaka posebej je bila unikatna. Morda se mi je najbolj vtisnilo v spomin državno prvenstvo razreda »šljuka« v Lovranu. Malo mi že peša spomin, pa sem pozabil, katerega leta je to bilo. Prvo povabilo na regato tradicionalnih bark pa je prišlo iz Mošćeniške Drage. Bili smo lepo sprejeti in vrhunsko postreženi. Tovrstna tradicija je ostala vse do današnjih dni!
eM: Torej poznate Antona Grega, hrvaškega olimpijca, ki je v svojem času blestel prav v tem jadralnem razredu?
Seveda, sva prijatelja in ista generacija. Tudi jadrala in tekmovala sva v tistem času v istem razredu. Danes se srečujeva in ravnokar mi pomaga pri opremi obnovljenega katamarana Hobby 14. V tistih časih smo odhajali na regate v Zadar, Reko, Koper, povsod nas je bilo dosti.
eM: Včasih ste torej tekmovali v razredu »šljuka«, sedaj pa opremljate katamaran. Kako gre to skupaj?
Ja, leta naredijo svoje. Športni katamaran je zabavna zadeva, enako kot biti flokist na gucu, da lahko malo »pumpam« in lovim veter. Tega sem se naučil v času, ko sem veliko surfal. Na deski je tako: če ne ujameš vetra, padeš v morje … (smeh)
eM: Ali drži, da ste obnovili tudi lovranski guc (OP 279, 4,95 m/1,88 m), ki je razstavljen v Hiši lovranskega guca?
Drži, naročilo je prišlo s strani Zadruge Lovranska lantina. Ta guc je leta 1966 zgradil Nino Gašparinić, sedaj pa je obnovljen in na ogled postavljen za mlajše generacije. Sploh pa so guci pri nas kar popularni. Male gajete, ki so nastale s prilagoditvijo nekega korčulskega načrta, so očarale tudi Nizozemce. V času korone so jih kar pet kupili in sedaj plujejo po njihovih vodnih kanalih.
eM: Morda se spomnite kakšne znane osebe, ki je pri vas naročila gradnjo ali izdelavo opreme za svojo barko?
Seveda se spomnim. Eden takšnih je bil Jurij Souček, slovenski dramski igralec in režiser, za katerega sem izdelal vso opremo za njegov Cirius.
eM: Kakšno jadro se vam zdi najbolj primerno za lovranski guc?
Sam imam več jader, sošno jadro (trapezoidno) in flok, za potrebe nastopa na Murterju pa tudi latinsko.
eM: Kdaj ste v lovranske guce začeli vgrajevati notranje dizelske motorje?
V začetku šestdesetih let, ko so prišle na trg prve švedske Pente iz Göteborga. Vrhunski legendarni motor je bil takrat Penta Marin Diesel MD1, še danes zanesljivo delajo. Vgrajevali smo jih v večje guce, tiste z dolžino 5,50–6 m.
eM: Kako pa je z nasledniki v vašem poklicu?
Moj poklic počasi izumira, nekaj svetlobe mu dajejo mlajši zanesenjaki, ki spet gradijo in popravljajo barke v lesu. Z ženo imava sicer dva otroka, sina in hčer. Prvi je ladijski strojni inženir, hči dela v trgovini, oba ljubita morje, žal pa so rokodelske veščine odšle iz družine.
eM: Morda še sklepna misel?
Lesene barke bodo obstale, dokler bo kaj človeške volje, lesa je dovolj v gozdu. Do takrat pa vas vse povabim v naše malo mesto, »va Lovran«, kjer nam »nič ne fali«, da bomo v živo nadaljevali pogovor.
