Via Apsyrtides – 3. dan
- ETAPA: Preliminarna – prečna nad Vodikamijem – Cresom (5/10)
11 km, najvišja točka 526 m, vzponov 220 m, 4 ure
Od vasi Predošćica, kjer je vas v srednjem veku vzniknila na grebenu burje “pred dolino”, vse do čudovitih stoletnih oljčnih nasadov severno od mesta Cresa, je območje odprtih pašnikov. Tam so se ovce pasle verjetno že v času Liburnijcev. V pisnih virih Cresa so zapisani kraji imenovani “gračišće”, npr. Velo Gračišće na najvišjem vrhu (562 m) tega dela otoka. Nekoliko južneje od Nove lokve, na planoti Planis (lat. planus = ravno) otok preči 45° vzporednik, ki predstavlja namišljeno mejo med “hladnim severom” in “toplim jugom”. In res, ko se spuščamo proti jugu, je vedno več zimzelene mediteranske vegetacije, ki prehaja okoli Cresa v urejeno krajino prepletene mreže oljčnih nasadov.
OVCE
Creška ovca pramenka je avtohtona pasma creško-lošinjskih otokov in se od antičnih časov verjetno ni bistveno spremenila. Živahna, drobna (do 40 kg) in dolgonoga, vse življenje preživi pod milim nebom. Ovce se izmenično pasejo enkrat v prvi, nato v drugi “ogradi” ali na prostornih “občinah” (skupnih pašnikih). Pramenko so zmeraj vzrejali predvsem zaradi okusnega mesa, le črede so se molzle bližje naseljem. Njihova ostra volna je bila nekoč izdelana iz raše, grobe vodoodporne tkanine, ki so jo cenili celo v Benetkah.
NAPOLEONOVA CESTA
Do konca 18. stoletja so bile na večini otoka Cresa speljane le “konjske poti”. Le Francozi so v času svoje kratke vladavine začeli graditi pravo cesto, ki je bila »na antičen način« tlakovana s kamni (kamenčki) in utrjena s kamnitimi robniki ter prečnimi vrstami kamnov. Pot od Cresa do Križića je ostala nedokončana, a se je vse do današnjih dni ohranila v svoji prvotni obliki. Nova, današnja pot preko Predošćice in Vodic jo je preprosto obšla.
CREŠKI OLJČNI NASADI
Oljčni nasadi okoli mesta Cresa so največji na otoku. Creški oljkarji še vedno obdelujejo okoli 130.000 dreves avtohtonih sort plominke in slivnjače, ki rodijo v edinstveni simbiozi z ovcami. Te se pasejo pod njimi. Olje, pridobljeno iz njih, je zaradi svoje kakovosti in izvirnosti zelo cenjeno že od časa Beneške republike. Po odprtju sodobne oljarne v Cresu leta 1940 se v njej predelajo vse creške oljke. Stari toši – stiskalnice oljčnega olja, ki jih je bilo do svetovne vojne samo v Cresu okoli 20, so prepuščeni pozabi.
