Od morja do górja 1
»Veš, Nebeška pot se dotika oblakov,« mi je oni dan rekel Nace, ki jo je prehodil že leta 2019 in tri leta kasneje o njej izdal knjigo z enostavnim naslovom Nebeška pot. Ravno prav je dregnil vame, da je v meni vzpodbudil slo po novem daljinskem pohodniškem podvigu. Z gradeške lagune v predalpski svet Julijskih Alp, koder je njega dni pohajal znameniti alpinist, pisatelj, humanist in botanik Julij Kugy. Za trenutek se je zazdelo, kot da ta pot pooseblja moje profesionalno delo in način življenja, saj pelje od morja v górje. No, lahko tudi v obrnjeni smeri, tako celo markacije kažejo – v obe smeri. Težja je z morja, in kaj je lahko lepšega, kot pot začeti na nadmorski višini nič, na otočku Barbana, kamor so nekoč romali tudi slovenski ribiči, ter jo skleniti na 1766 m nad morjem, v marijinem svetišču romarskega kraja Slovanov, Romanov in Germanov. Svete Višarje so bile tudi tokrat dovolj velik razlog in izziv za temeljito pripravo na pot.
Prolog poti Barbana–Gradež–Oglej sem za rojstnodnevno darilo že prehodil, zato je bilo nadaljevanje logična izbira. Vprašanje, ki je ostajalo v zraku, je bila časovnica poti. Kdaj se sploh odpraviti, saj je furlanska ravnica poleti vroča, predalpski svet pa božji raj, kjer ima dež mlade. To, da je edini primeren čas za odhod na Nebeško pot poletje, sem vedel iz pogovora in zapisnih objav. Pa še takrat je treba gledati, kdaj je polni mesec, ki s seboj prinese spremembo vremena. Avgust bo prava in dokončna odločitev.
»Sonce bo sijalo v visokem zenitu, zato bodo potrebne zaloge pitne vode, hkrati bo treba zgodaj na pot,« sem mrmral samemu sebi med pripravo nahrbtnika. Izbral sem svoj največji pohodniški »rukzak«, prvi v seriji, ki mi ga je kupil profesor. Prostornina 40/50 l je zagotavljala dovolj prostora za dodatno dežno in gorniško opremo, ki jo bom zagotovo potreboval, ko bom s svojima »compañeroma« pohajal po gorskih grebenih in se spustil v tri doline. Hkrati sem potreboval dovolj prostora za vsaj tri litre tekočine in hrano za dnevni obrok. Preudarna vsebina, s katero sem potil pravi križev pot, me je presenetila s svojo maso. Ta je bila skoraj še enkrat višja kot na znamenitih španskih in portugalskih Caminih.
Testno sem oprtal nahrbtnik. Teža skoraj desetih kilogramov mi je ukrivila hrbet in me prilepila na stol.
»Kaj naj vržem ven iz nahrbtnika?« sem pomislil in začel zbirati kose. Gledal in prestavljal sem jih iz leve v desno, na koncu so pristali nazaj v pohodniški malhi. Nebeška pot je enostavno prezahtevna in preveč izpostavljena vremenskim frontam, da bi se lahko čemurkoli odpovedal. Torej bo treba z ducatom kilogramov na hrbtu prehoditi zapovedanih 210 km, premagati okoli 7000 m vzponov in 4000 m spusta. Podatki kažejo, da ne gre za običajno pohodniško traso, ampak »Trail«, kot v slengu sodobnega časa z eno besedo opišemo sredogorske planinske poti, ki dve tretjini dneva peljejo le še navzgor v nebesa, da dan sklenejo s spustom v dolino.
Nebeška pot z Barbane se začne v gradeški laguni. Prav iz morja preči ozemlja, ki zajemajo zgodovino, naravo in duhovnost. Za večino se v resnici začne v Ogleju, zgodovinskem rimskem mestu, pred baziliko in takoj skrene na sveto cesto. »Sprehajal se boš skozi polja, sadovnjake, vinograde in gozdove, dvigal prah iz makadamskih cest in obiral klope po gorskih poteh,« je smeje iz izkušnje napovedal Nace. Malo je asfalta na tej poti, še manj romarjev in pohodnikov, zato je toliko več prvinske lepote. Pot je razdeljena na tri veje: italijansko, avstrijsko in slovensko, skupno ponudi 365 km, kilometer za vsak dan v letu. Italijanski odsek je najdaljši in najpogostejši. Z dolžino 210 km hkrati velja za najbolje markiranega v Italiji. Modre ribice in puščice na beli podlagi usmerjajo od morja v górje, obrnjena belo-modra barvna kombinacija pa iz severa na jug. Andrea Bellavite velja skupaj z Marcom Bregantom in Tiziano Perini za idejnega očeta in snovalca poti, hkrati tudi soavtorja knjižnega vodiča Il Cammino Celeste. Priročna knjižica je odličen pripomoček, ki smiselno dopolnjuje popoln vodnik po poti Celeste: https://camminiditalia.org/cammini/cammino-celeste/. Snovalci so Nebeško pot smiselno razdelili na 10 etap in pred etapo. Prolog k poti je dejansko samostojen dan, ki zahteva obisk svetišča z barko po morju, vrnitev v Gradež in nadaljevanje pešpoti prek nasipa v laguni do Ogleja. Razpisane etape zagotavljajo možnost nastanitve in okrepčila, vsaka druga izbira je rizična po tem vprašanju, če že ni predolga po kilometrih, je običajno prezahtevna po višinskih metrih. Povprečni pohodnik potrebuje za pot v resnici deset dni, najmočnejši ga »pohrustajo« v enem tednu. Ideja treh pohodnikov: Remka, Papka in Čača, je bila, da osvojimo vrh Sv. Višarje v osmih dneh. Kajti, tudi Kristus je osmi dan od mrtvih vstal, po vseh napovedanih višinskih metrih je bila to tudi za pohodniški trojček dobra vzpodbuda. Če je Nace v prvem trenutku navdušil mene, sem navdušenje prenesel naprej na hrvaškega prijatelja iz Pulja. Zoran se je pridružil prizadevni pohodnici Ruški, in nam podelil psevdonime tokratne pohodniške poti. Remka, ki ne mara vzponov, in Papka, ki v sandalih težko obvladuje spuste, a ju druži strast do gobarjenja, je zvabila ideja, da v mešani mednarodni postavi osvojimo furlanski in predalpski svet. Izvor psevdonima Papak ima koren v petem prstu na nogi, ki je menda za »zraven« zrastel, saj vsem pohodnikom ob spustih dela težave in rodi bolečino, tudi Zoranu. Zato je svoje nove, vrhunske polvisoke pohodniške čevlje Hoka skoraj ves čas nosil na nahrbtniku. Oprostil jim je dodaten 1,156 kg mase, samo da so bili mezinci in podplati celi, četudi je hodil v dechatlonskih sandalih. Ruška je dobila nadimek po slovitem belgijskem kolesarju Remcu Evenepoelu, ki je prav po gričevnati vinorodni pokrajini Collio–Goriška brda postavil rekord v strm klanec, na znameniti 1860 m dolg vzpon na Monte Quarun (slo. Gorjansko brdo), kjer se cesta dvigne za 14,2 metra na vsakih 100 m vodoravne razdalje. V pohodniškem žargonu se postavi pokonci, kar je bila gospe v prvem letu po upokojitvi zares nepriljubljena kategorija. Meni je pripadel Čača, ne le ker sem sivolas in sivobrad, ampak neformalni vodja poti, ki ima v nogah največ prehojenih kilometrov in pridobljenih izkušenj. »Konec koncev sem v svoj CV vknjižil že štiri velike Camine in dva ducata (bolj) normalnih,« sem se, kot nekoč moj camino vzornik s tremi, na glas pohvalil tistemu, ki me je hotel slišati in poslušati.
No, ko smo že pri imenih, je prav, da ti zadišijo po domačih časih, ko je pod oblaki Nebeške poti prosto stopala slovenska noga:
Isola di Barbana = otoček Barbana
Aquileia = Oglej
Aiello del Fruili = Ajelo
Cormons = Krmin
Castelmonte = Stara Gora nad Čedadom
Cividale = Čedad
Masarolis = Mažerole
Prossenicco – Prosnid
Montemaggiore = Brezje
Cornappo = Karnahta
Monteaperta = Viškoža
Val Torre = Terska dolina
Prato di Resia = Ravanca
Chiusaforte = Kluže
Dogna = Dunja
Valbruna = Ovčja vas
Camporosso = Žabnice
Monte Lussari = Svete Višarje
Sami zgodovinski kraji, ki so močno usidrani tudi v slovensko zgodovinsko zavest. Vmes pa še izolirana Rezija, kjer pade veliko dežja, pozimi sicer redko sneži, a v gorski dolini pod Mužci temperature stisnejo globoko pod ledišče. Takrat se življenje ustavi, klimatske razmere in geografska lega pa hkrati omogočajo, da se ohranja avtentičnost življenja, jezika in kulture. Tudi tja, med zverinice iz Rezije bo peljala dolga pot, čez gorski prelaz Sv. Križ, v dolino in naprej do bivaka Casera Nischiuarch−»Nišurka« po rezijansko, z ruskim jezičnim odmevom. Stalno se bo menjaval slovensko-italijanski mobilni signal, čestokrat bo poniknil; kako tudi ne, saj bomo hodili ob meji, ki jo je zaznamovala prva svetovna vojna, fašizem in barbarsko zatiranje slovenskega jezika. Vendar so ostale klene slovenske vasi, živelj, ki je na svoji koži občutil grozote vojnih dni in povojnega trpljenja. Ostaja Matajur, s katerega se vidi Jadransko morje, Furlanska nižina, Triglav in Dolomiti. Gora ohranja spomin in opomin na leto 1917, ko je med prvo svetovno vojno na delu bojišča soške fronte zmagovito napredovala nemško-avstro-ogrska vojska v dvanajsti soški ofenzivi, znani kot bitka pri Kobaridu. Območje izjemne naravne lepote in bogate kulturne in jezikovne dediščine je enostavno treba obiskati, pa tudi slovensko manjšino, ki je skozi politična preigravanja po koncu druge svetovne vojne ostala onkraj meje na italijanski strani. Še dobro, da se pod nebesnim svodom oblaki zmeraj prosto in svobodno gibajo, kar je temeljni razlog, da smo se radostno odpravili na pot. Vroč pohodniški avgust je bil in ostaja naša prva romarska izbira.
