Zlata doba jadranskih sardel
Zgodovina ribje predelovalne industrije na vzhodni obali Jadrana je zgodba o sardelah, parnih ladjah, tržaškem kapitalu, ženskih rokah, vonju po ribah in mestih, ki so zrasla ob tovarniških dimnikih. In tudi zgodba o tem, kako je industrija, ki je povezovala celotno obalo, sčasoma skoraj izginila.
Vse se je začelo v drugi polovici 19. stoletja, ko so se na Jadranu začele uveljavljati industrijske metode konzerviranja rib. Pred tem so ribiči sardele predvsem solili, sušili in prodajali svežo ribo. Razvoj konzerviranja je pomenil revolucijo; riba je postala izdelek, ki ga je bilo mogoče prevažati daleč od obale, skladiščiti in prodajati skozi vse leto. Zanimivo je, da so bile prve tovarne pogosto povezane s tujim kapitalom, zlasti francoskim, avstrijskim in italijanskim. Pomembno poslovno središče je bil Trst, takrat eno ključnih pristanišč habsburške monarhije. Začetke industrije na vzhodnem Jadranu lahko spremljamo že v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. Med pomembnimi zgodnjimi središči so bili Devin pri Trstu, Komiža na Visu, Rovinj in Izola.
Če bi moral izbrati mesto, ki simbolizira slovenski del te zgodbe, bi bila to nedvomno Izola:
- Leta 1879 se v Izoli začne zgodba prve tovarne, ki jo je ustanovil Francoz Emile Louis Roullet. Obrat je začel delovati leta 1881.
- 1881–1886: nastanejo oziroma začnejo delovati še druge tovarne, med njimi predhodnica poznejšega Arrigonija.
- Med obema vojnama: po združevanjih in prevzemih postaneta vodilni tovarni Ampelea in Arrigoni.
- Po drugi svetovni vojni: ribja industrija se ponovno organizira in začne novo obdobje rasti.
- Šestdeseta leta 20. stoletja: Izola doseže vrhunec kot pomembno središče jugoslovanske ribje predelovalne industrije.
V osemdesetih letih 19. stoletja je v Izoli delovalo kar pet tovarn, ki so se ukvarjale s predelavo rib. To si je danes težko predstavljati, če se sprehajaš po mestu, ki ga poznamo predvsem po marini, turizmu in ribiški tradiciji.
Ampelea je bila povezana z najstarejšo izolsko tovarniško tradicijo, medtem ko je Arrigoni zrasel iz tovarne, ki jo je ustanovil dunajski podjetnik Carl Warhanek. Oba obrata nista proizvajala samo ribjih konzerv. Njuna proizvodnja je obsegala tudi druge živilske izdelke, od ribje moke in olja do zelenjavnih konzerv in paradižnikove mezge. Takšna raznovrstnost je bila pomembna, saj je tovarna morala delovati tudi takrat, ko je bilo rib manj ali ko so se razmere na trgu spremenile.
Rovinj je bil drugo veliko istrsko središče ribje industrije. Tovarna, iz katere se je razvila današnja Mirna, je bila ustanovljena leta 1877 kot podružnica francoske družbe Société Générale Française de Conserves Alimentaires. Že leta 1883 je zaposlovala 146 delavcev in izdelala 334.000 škatel sardelnih konzerv. Leta 1898 je proizvodnja dosegla 416.000 škatel. Leta 1939 je bilo v tovarni približno 500 zaposlenih. To so izjemne številke za čas, ko je bila večina industrije na obali še razmeroma majhna. Rovinj je tako kot Izola dokazoval, da Jadran ni bil samo prostor za ribolov, ampak tudi za industrijsko proizvodnjo, ki je lahko oskrbovala širši evropski trg. Pri tem je bila ključna povezava s Trstom. Tam so bili trgovci z novci, finančne ustanove, ladijske povezave in podjetja, ki so omogočala širjenje poslovanja.
Komiža je bila eno najpomembnejših zgodovinskih središč jadranskega ribištva v Dalmaciji. Na otoku se je razvila tovarna družine Mardešić, znana kot Fratelli Mardesich, pozneje Neptun. Zgodovina tamkajšnje predelave rib je še posebej zanimiva, ker je bila tesno povezana z lokalnim prebivalstvom in tradicionalnim znanjem ribičev. Za otoško gospodarstvo je imela industrija več pomenov:
- zagotavljala je odkup ulova,
- ustvarjala je delovna mesta na otoku,
- omogočala je izvoz izdelkov,
- pomagala je ohranjati ribiško tradicijo.
Pomembna je tudi razlika med otoki in večjimi pristaniškimi mesti. Na otoku, kot je Vis, je bila tovarna pogosto eden ključnih gospodarskih stebrov, ne zgolj ena od številnih industrijskih dejavnosti. Prva uspešna tovarna za predelavo rib na vzhodni jadranski obali je bila po nekaterih zgodovinskih pregledih odprta v Devinu leta 1867, komiška ji je sledila leta 1870. V hrvaških virih se za začetek komiške tovarne Mardešić pogosto navaja tudi leto 1875, zato je pri natančnem datiranju treba razlikovati med začetki dejavnosti in ustanovitvijo oziroma uradnim začetkom posameznega obrata.
Ko pomislimo na staro jadransko ribištvo, si predstavljamo moške v čolnih, mreže in morje. Toda industrija konzerv je temeljila tudi na množičnem ročnem delu žensk. Ženske so sodelovale pri čiščenju in pripravi rib, polnjenju pločevink, razvrščanju, pakiranju ter drugih opravilih v proizvodnji. To je bilo fizično zahtevno delo, pogosto v velikih proizvodnih prostorih in pod časovnim pritiskom. V obdobjih množičnega ulova je bilo treba ribe hitro predelati, preden bi se pokvarile. Tovarna je tako spremenila tudi vsakdanje življenje obalnih mest. Določala je delovni ritem, družinske prihodke in življenjske poti številnih žensk. Raziskave zgodovine ribje industrije na vzhodnem Jadranu posebej poudarjajo povezavo med tovarnami, zaposlovanjem žensk, družbenimi spremembami in razvojem lokalnih skupnosti.
Po letu 1945 se je ribja industrija na vzhodni obali Jadrana razvijala v novih političnih in gospodarskih razmerah. V Sloveniji je Izola postala vodilno središče predelave rib. Z združevanjem podjetij se je oblikoval Kombinat konzervne industrije Delamaris. Leta 1961 je bilo v kombinatu zaposlenih 1.526 ljudi, med njimi 1.284 oziroma približno toliko delavcev in delavk v proizvodnji, odvisno od uporabljenega zgodovinskega vira in njegovega načina štetja. To je bila za mesto velikanska koncentracija industrijskih delovnih mest. Izola je tedaj slovela kot eno najpomembnejših središč ribje industrije v Jugoslaviji, njeni izdelki pa so dosegali kupce tudi zunaj domačega trga. To je bil svet, v katerem je bilo morje hkrati vir hrane, dela in industrijske surovine.
Vzponu in zlati dobi jadranskih sardel je sledil zaton, ni pa imel enega samega vzroka. Med pomembnejšimi dejavniki so bili:
- spremembe v ribolovnih virih in razpoložljivosti surovin,
- spreminjanje svetovnega trga in konkurenca,
- stroški dela ter modernizacije proizvodnje,
- politične in gospodarske spremembe,
- prestrukturiranje podjetij in širši proces deindustrializacije.
V Izoli se je zaton izraziteje pokazal v osemdesetih letih. Nekdanji Arrigoni je v drugi polovici desetletja prenehal proizvajati ribje izdelke, Delamaris pa se je po poznejših lastniških in organizacijskih spremembah leta 2014 preselil v Kal pri Pivki. Tako se je končala več kot stoletna povezava med osrednjo izolsko ribjo predelovalno industrijo in njenim zgodovinskim mestom ob morju. Toda industrijska dediščina ni izginila povsem. Ostala je v tovarniških stavbah, dimnikih, fotografijah, spominih delavk in delavcev ter v izdelkih, ki jih ljudje še vedno povezujejo z nekdanjim načinom življenja. Zgodovina konzerv je tudi zgodovina globalizacije. Lokalni ulov je bil vključen v širše trgovske mreže, podjetja pa so se odzivala na spremembe povpraševanja, kapitala in transporta.
Do sredine 20. stoletja je na območju vzhodne obale Jadrana delovalo še približno 60 tovarn sardelnih konzerv:
| Devin pri Trstu | Zgodnja tovarna za predelavo rib | Med najzgodnejšimi uspešnimi obrati na vzhodnem Jadranu, ustanovljena leta 1867. |
| Izola |
Ampelea, pozneje Delamaris; Arrigoni |
V osemdesetih letih 19. stoletja je v mestu delovalo pet tovarn za predelavo rib. |
| Rovinj | Mirna |
Leta 1883 je izdelala 334.000 škatel sardelnih konzerv. |
| Fažana | Tovarna Carla Warhaneka |
Del širše mreže tovarn, ki jih je ustanavljal podjetnik češkega rodu. |
| Cres |
Predhodnica poznejše Plavice |
Tovarna je bila ustanovljena leta 1896. |
V tem delu Jadrana je bil odločilen kapital iz Trsta in drugih evropskih središč. Podjetniki so izkoriščali lokalno znanje ribičev, razpoložljivost sardel in dostop do pomorskih trgovskih poti. V Dalmaciji pa so bile najbolj pomembne:
| Komiža, Vis |
Fratelli Mardešić, pozneje Neptun |
Eno najpomembnejših zgodovinskih središč jadranskega ribolova in predelave sardel. |
| Vrboska, Hvar |
Tovarna za predelavo rib |
Ena od lokacij v širši mreži obratov iz 19. stoletja. |
|
Vela Luka, Korčula |
Jadranka in drugi obrati |
Industrija je zagotavljala delo prebivalcem kraja in okoliških naselij. |
| Postira, Brač | Sardina | Tovarna je bila ustanovljena leta 1907 in je delovala tudi v poznejših obdobjih. |
| Milna, Brač |
Obrati družine Mardešić |
Del zgodnje otoške industrije predelave rib. |
Komiža ima posebno mesto v tej zgodbi. Tamkajšnja ribja industrija je zaposlovala številne domačinke, ki so jim rekli tobakine. Njihovo delo je bilo tako pomembno, da je izraz postal skoraj sinonim za tovarniško delavko.
Če bi moral izbrati človeka, ki pooseblja vzpon ribje-predelovalne industrije, bi bil to Carl Warhanek − podjetnik češkega rodu, dejaven v avstro-ogrski monarhiji. Po zgodovinskih pregledih je v približno dveh desetletjih ustanovil 17 tovarn konzerv, od tega 12 na vzhodni jadranski obali. Njegova podjetja so povezovala kraje od Devina in Izole do Fažane, Komiže, Korčule in Postir. Zanimivo je, da ta industrijski pionir danes ni posebej znan niti v večini krajev, v katerih je pustil sled. Njegova zgodba pa razkriva, kako tesno so bili razvoj jadranskih ribiških mest, industrijski kapital in mednarodna trgovina povezani že v 19. stoletju.
Po podatkih Hrvaške tehnične enciklopedije je bilo na srednjem in južnem Jadranu od začetka 20. stoletja ustanovljenih 41 tovarn za predelavo rib. Do leta 1980 jih je delovalo le še enajst. Leta 1988 je bilo predelanih približno 40.163 ton rib in izdelanih 34.327 ton ribjih konzerv. Toda v naslednjih desetletjih se je število obratov še zmanjšalo. Industrijska dediščina je zato danes razpršena med delujoče tovarne, opuščene objekte in prenovljene hale za predelavo rib. Po vsej slavni in manj slavni zgodovini jadranske sardele pa je leta 2026 zaustavljan izlov sardele na Jadranu zaradi kritičnega manjka ribjega fonda.
