Od morja do górja št. 15

13. november, 202613. november, 2026 emorje.com 0 Komentarjev

Zverinice iz Rezije so sinonim rezijanske doline. Ko je Milko Matičev med leti 1962 in 1978 raziskoval narečja v tej alpski dolini, je poslušal in zapisal številne pravljice in zgodbe z živalmi, ki imajo človeške lastnosti in delujejo kot ljudje; govorijo, se prepirajo in razmišljajo. Basen, tako značilna kratka zgodba iz rezijanske doline, je zmeraj preprosta, pogosto z vsakdanjim konfliktnim sporočilom. Vedno vsebuje miselni in moralni nauk, le izluščiti ga je treba. Ena najbolj znanih basni je zgodba o Treh lisičicah.

Živele so tri lisičice in vse tri so si bile botrice. Vsaka je živela na svojem koncu. Prva je imela vilo na Brajdi, druga sredi Loga in tretja na koncu Loga. Prva botra lisičica se je nekega dne odločila, da bo obiskala svojo botrico, ki živi sredi Loga. Lepo se je oblekla in naličila ter s svojim velikim avtomobilom kmalu prispela v Log. Druga botra lisičica je imela krasno vilo in je takoj prvo botro lisičico povabila naprej. Opazila je, da je ta malo zmedena. Zmedla jo je preproga na hodniku, ki je bila polna izvezenih rib. Skupaj sta se malo poveselili, spili vino, pojedli purana in natrgali rože. Medtem, ko se je prva botra lisičica odpravljala domov, se je druga spomnila, da bi lahko skupaj obiskali tretjo botro lisičico, ki je živela na koncu Loga. Tako se je še druga botra lisičica lepo napravila in vsaka s svojim avtomobilom sta odhiteli na konec Loga. Tretja botra lisičica je imela še lepšo in razkošnejšo vilo in bila je zelo vesela njunega obiska. Skupaj so vstopile v sobo poslikano z živalmi in rastlinami. Družno so lisičice pile in jedle, nato tudi zaplesale. Kasneje sta se prvi dve botri lisičici odpravili domov, pospremili ena drugo, spili še nekaj kozarčkov in tako končali dan.

Dobro torej ni nikoli dovolj dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Enako, kot je slabo, lahko še slabše. Na nedeljo, točno teden dni pred Šmarno Mišo – najbolj pomembnim in največjim verskim praznikom v Reziji, je zahodno sonce vdrlo tudi v vzhodne barske sobane Alberga Alle Alpi. Oskrbnica Valentina nam je pustila ključe in se s prijateljico odpravila k zasluženemu popoldanskemu štiriurnemu počitku. V hiši smo ostali sami in prehitro smo praznili hladilno omaro. Zato se je bilo treba spraviti k delu. »Če je že tako, grem raje raziskovat kraj, kot da »bluzim« vse popoldne v baru in popivam« sem Čača dregnil v Remka, ki tudi ni vedela, kaj bi sama s seboj. Papak je obešal perilo, midva pa sva šla peš v center mesta. Sedla sva na klop pred krajevnim uradom, za vsak slučaj v neposredno bližino respiratorja. Kljub temu, da je ura odbila šest popoldne, je na lekarni displej kazal 35 °C. Bilo je prevroče za pohajati, skoraj se ni dalo živeti, za umreti bi bilo nesramno prezgodaj, zato sem sklenil, da obiščeva župnijsko cerkev Sv. Device Marije v nebovzete. Na oltarju sem opazoval leseno skulpturo Marije z otrokom (16. stol.), ki ga Rezijani nosijo v procesiji na dan velike maše. Pod korom sem se zagledal v čudovit krstilni kamen in razmišljal o prihajajočem krstu svojega prvega vnuka. V zvoniku na Ravanci je odbila sedma, tonsko usklajeno zvonjenje se je nadaljevalo v sosednji Solbici. Cerkev je bila edini prostor, ki je bil prijetno hladen, zato sva se z Remkom nevede zasedela. Prekinil naju je telefonski klic: »Mar vidva ne mislita priti na večerjo?« naju je zaskrbljeno vprašal Papak, ki mu je bilo prehranjevanje glavni moto poti. Takoj sva vstala s klopi. Še zadnjič sem pogledal častiti Marijin kipec in odšla sva nazaj v rozasti hotel na drugi strani mosta.

Silvana Paletti (zapisala po ljudski pesmi)

Solbica

Da lipa ma ta Solbica

ti si na lipa rožica,

la la lala la le la la.

Ta-na stolyć polöžana,

ti meš ne öre visoke

Ćanyn to jë twöj monument.

Ta-zimë snëa basana

ta-lëte rožic punčika

kako to löpo tintina

za fjëšto Sinta Onino.

»Valentina, punca fina, kaj bo danes za večerjo?« sem jo vprašal najprej po slovensko, potem angleško, odgovorila mi je v rezijanščini, ki je še najbolj zvenela po rusko.

»Na voljo sta dve jedi, njoki s pestom za vegetarijance in makaroni s klasično italijansko mesno omako bolognez« je odgovorila vidno utrujena in pod pritiskom, saj so tirolski kolesarji začelo polniti zunanjo barsko ploščad.

»Kaj pa kakšna juhica, bi se jo dalo naročiti?« je vprašal Papak, ki naravnost obožuje juhice. Brez njih zanj ni pravega obroka.

»Tudi juhic ni, ker sem sama v kuhinji, prijateljica je sama v baru, ljudi, ki bi želeli delati v gostinstvu žal manjka v Reziji,« se je skoraj opravičila Valentina. Na koncu smo naročili dva mesna in brez mesni krožnik, liter belega in vode z mehurčki, in slednje še enkrat ponovili ter poravnali račun. Postelja v skupni sobi z osemnajst ležišči je štela 35 evrov, kar je bilo že v cenovnem redu velikosti zasebne sobe s svežo posteljnino in kopalnico.

»Tudi prav,« sem si rekel in sprejel brez ugovarjanja ponujeno nastanitev. Konec koncev le še peščica ljudi stalno živi v teh odmaknjenih krajih, ko je pozimi tako hladno, da mraz seže do kosti, sonce pa le za kratek čas posveti nad dolino. Poletja postajajo vse bolj peklensko vroča in preženejo človeški rod v kleti, prej in potem obilno dežuje. Ja, taka je Rezija, precej samosvoja in skrivnostna, na eni strani ujeta pod vrhove gorske verige Mužcev, na drugi strani nad njo bedi Kaninsko pogorje. Prav ujetost med gorske verige jo ohranja prvinsko in samosvojo v jeziku in kulturi. Slednjo Rezijani najbolj neposredno pokažejo skozi plese in glasbo, ki jo izvajajo člani folklorne skupine Val Resia. Nasploh se je v dolini nekoč veliko pelo in plesalo; plesalo po rezijansko – v parih, v troje in skupinah po štiri na križ, kjer se pot enega para križa s potjo drugega, vendar se plesalci med plesom ne držijo, kar je posebnost celo v svetovnem merilu. Njihov ples spremlja violina, ki ji rečejo citira. Citira igra melodijo, mali bas ali violončelo, ki mu v Reziji rečejo bunkula, pa ves čas igra v burdunu. Citiravec med igranjem udarja z nogo ob tla, kar dodaja melodiji značilno melodijo in svojstven ritem.

Noč je že zdavnaj legla nad dolino, po oknom so glasni kolesarji postajali vse bolj opiti in razposajeni. Nazdravljali so po imenih in odganjali naše spanje. Zdelo se mi je, kot bi v goste prišli citiravci iz južne Tirolske. Ako bil bi brusač – rezijanski potujoči svetovljan – bi takoj odšel naprej. Tako pa me je zapriseženo gorenjsko skopuštvo priklenilo k rdečemu okovju škripajoče postelje. »Če sem že plačal najvišjo ceno nočitve, ostanem do ranega jutra, četudi ne bom zatisnil očesa,« sem sklenil in od utrujenosti končno dol padel.

Od morja do górja št. 15

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor