Od morja do górja 12
Šelestenje vetra je ozaljšalo jutranje vstajanje in takojšnjo pot navzgor. Na uradni spletni strani Camina Celeste je pisalo, da ima šesta, za nas peta etapa, 290 m vzpona in 310 m spusta pri 27 km, kar je bila napoved za lahkotno hojo. Čeprav smo bili pod grebenom Stola, kot Gran Monte na vzhodnem slovenskem delu imenujejo isto planinsko verigo, nismo dojeli tiskarske napake. Saj smo vendar vstopili v alpski svet. Lahkoten, prav turističen je bil naš korak. Ura s kazalci je brezmilostno letela, mi pa smo se obotavljali in kramljali na poti. Prišli smo v Karnahto, kot se po slovensko reče Cornappu, in sedli v edino vaško gostilno.
»Ali imate kaj za pod zob?« je vprašal Papak prsato oštirko Loretto, saj ga je že močno skrbelo, da bo ostal brez zajtrka.
»Lahko dobite kavo, rogljič ali napolitanke, ampak vse je pakirano,« je odgovorila zdolgočasena gospa srednjih let, ki mi je žigosala romarski potni list kar z žigom svojega lokala. Bar Alle Sorgenti, v lasti družine Tomasino se je vrinil med čudovito zbirko odtisov z ribicami. Šele sedaj vem, da smo z njim vstopili v najbolj težko etapo Nebeške poti, ki je v vroč poletni dan začinila s 26 °C, kar 1395 višinskimi metri vzpona in 1798 spusta! Še dobro, da nismo vedeli, kaj vse nas čaka ta dan.
»Gremo, sonce bo že kmalu visoko na nebu, crknili bomo!« naju je vzpodbujala Remko, naj se vendar podvizava. In smo šli, mimo cerkve, kjer so imeli skavti svoj poletni tabor, po asfaltu do konca vasi. Remko, ki je bila in do konca ostala mojster stezosledec, je videla modro puščico desno v strmi breg. Stopili smo na križev pot, postaje so ostajale za nami, pri XIII. Je bilo skoraj konec steze, vodila je le še do zadnje.
»Mislim, da smo na težji poti,« se je veselil Papak, ki mu adrenalin za nove izzive nikoli ni popustil.
»Vse lepo in prav, ampak tukaj ni poti v naprej,« sem s trezno glavo sporočil zagnanemu ljudstvu. »Poti ne poznamo, hoja po južnem brezpotju je za nas neodgovorno dejanje, zato se bomo obrnili in nadaljevali po asfaltni cesti,« sem se odločil z vso svojo odgovornostjo. Ovacij sicer nisem požel, a mi je odleglo, da tudi upora ne. Vrnili smo se tja, kjer nas je Remko spet spravila stranpot.
»Torej bomo šli naokoli, po lažji poti,« se je pridušal Papak in sprejel. Konec koncev smo trije in ravnamo se po najbolj ranljivem članu. Majhna kapitulacija v očeh nabrušenega je bila pozabljena potem, ko je s ceste zagledal jurčka. No, vsaj mislil je tako, dokler se v sandalih ni povzpel po pobočju, da bi našel vražjega gobana. Prikrito sem se nasmehnil in privoščil sitnežu, ki mora vseskozi nekaj iskati, da je lahko srečen in miren. Bilo je več možnih izbir smeri: naokoli prek Passo Tanamea (851 m) − strateškega prelaza še iz časov velikih vojn, preko Malega Vrha (1466 m), prek Monte Briniza (1636 m) – najvišjega vrha verige Gran Monte, ali pa preko sedla Križ, na višini 1540 m.
Ljudska pesem o gori na meji
Gran Monte
Na meji tišine, kjer veter spi,
tam, kjer se zračni tok z roso umije,
dviga se Gran Monte – skala in dih,
v jutrih ovitih v megličaste sije.
Med bukvami šepetajo skrivnosti,
kjer potok se s kamenjem igra,
in planike čuvajo dostojanstvo,
kot pesem, ki v skali zamolči glas gora.
Gran Monte, stari hrbet dežele,
med Slovenijo in Furlanijo ti si most.
Nad prepadom učiš nas ravnotežja –
v tvojem naročju človek postane pesem.
Ko stopam ob tvojem robu neznanem,
sledi po ovinkih v kamen ugrezam,
srce se umiri, misli se skrijejo −
v tvojem naročju človek postane pesem.
Modra puščica Camina Celeste nas je v Monteaperti (Viškorša) po nesreči usmerila desno iz vasi. Nadaljevali smo v hrib po ozki gozdni stezici. Gozd se je začel spreminjati, prevladovati so začeli iglavci, ti so prišli med osamelce, više nad dolino smo hodili po utrjeni stezi sredi travnatega pobočja. S svojo hojo in govorjenjem smo bili tujek na mirnih pobočjih, kjer živi ris, na okoli lomasti rjavi medved, pa tudi divje mačke in jeleni niso nobena redkost. Žal, ali pa na srečo, so spet vsi pobegnili pred nami.
»Poglej te doline, to lepoto, do koder seže ti pogled,« je med vse bolj pogostimi počitki uživala Remko. Papak jo je ucvrl naprej, to ej bila njegova priložnost, da pokaže kako klenega duha tokrat hodi pod oblaki. Sam pa sem se dami prilepil na zadnjico, da bi lažje šla proti vrhu. Vzpodbujal sem jo, kajti tudi sam sem trpel višinskih metrov, in najbolj zaradi stalnega prilagajanja tempa, kar je skrajno utrujajoče. Hodila sva kot Lolek in Bolek v risanki za otroke.
»Bo šlo?«, sem vzpodbujal Padre, da bi Remko stopila vsaj malo na poskok. Ona pa se ni dala motiti. Šla je po svojih zmožnostih, kar je edino prav. Vmes je opazovala alpsko cvetje in vzkliknila: »Poglej, Cojzove zvončnice (lat. Camponula zoysii), simbol in resnične hčere slovenskih gora, kot jih imenuje botanik Viktor Petkovšek!« je zavpila od navdušenja. V naprej sem vedel, da jih moram fotografirati. Dišale so ciklame, v vsem svoje razcvetu je bil zdravilni rman. Dobil sem lekcijo iz domače lekarne. Botanično presvetljen sem se branil s svojim skromnim vedenjem: »Karel Zois jo je odkril v Bohinjskih Alpah, po njem jo je poimenoval botanik Franc Xaver von Wulfen. Google vse ve,« sem se nasmehnil in naprej sva rinila v hrib. Pred nama so se odpirali pogledi na doline in ravnico, v daljavi je izpraznjena struga Soče pripovedovala o časih, trpljenja in radosti v tem mikro koščku sveta. Papak je že dosegel sedlo. Stal je pod velikim križem in žigosal svoj romarski potni list.
Koča A. N. A. (1468 m)
Remko in Padre sva skupaj prišla na sedlo, dva planinca sta se daleč stran osvajala najvišji vrh grebena. Bil je čas radosti in veselja, trenutek za počitek in samorefleksijo, hkrati za nov žig s sedla, četudi ej bil zlomljen. Opiti smo bili od lepote z gore, ki nas je očarala, tako močno, da se nismo niti zavedali, da smo komaj na pol poti. Kako že gre tista misel o vzponu in spustu. Ja, prvi sledi drugemu in obratno. Konec koncev smo bili na trasi Julius Kugy Alpine Traila.
»Poberi korenje, morda nam še prav pride!« je rekla Remko, ko je vrh sedla našla lep in zdrav kos, s katerim so verjetno želeli nagraditi mulo, ki je tovorila prek grebena, a jim je izpadel. Korenje sem shranil v nahrbtnik in odšel za Compañeroma. Sledil je spust do koče A. N. A. (1468 m), ki je že več let zaprta, saj si je oskrbnik poškodoval nogo. Nobenega novega žal ne uspejo pridobiti za delov tej nekdanji odmaknjeni vojaški postojanki, zato je bilo treba pot nadaljevati. Sledil je brutalen spust v dolino, ki sta ga Remko in Papak opravila kar v sandalih. Prvi zaradi vijoličnega palca na levi nogi, drugi zaradi že znanih poškodb, da se ne bi ponovile. Nihče od njiju niti pomislil ni na nove, ko sta po strmem pobočju izzivala v skrajno neprimerni obutvi. Končno smo se srečno spustili v tersko dolino reke Torre. Mislili smo le še na Pian dei Ciclamini, kjer smo imeli edino rezervirano spanje, pa še tega nam je uredila Martina v Brezju. Na cesti smo sledili modri puščici v levo. Spet je bila Remko na delu, tokrat zadnjič na tem Caminu. Namesto v spanje smo hodili v strmi breg tri ure v dodatku dodatka. Skoraj nas je ujela noč, bili smo pod Mužci.
